Jedro

Ugovor zastaranja je mogoče šteti kot nedopusten takrat, kadar je ob upoštevanju načel vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) mogoče zaključiti, da je tak ugovor zastaranja zoper načela javne morale. To pomeni, da mora biti ravnanje tožene stranke takšno, da je tožniku preprečilo pravočasno vložitev tožbe. Če je tožnik tekom postopka zatrjeval, da je ugovor zastaranja nemoralen in s tem nedopusten, sodišče prve stopnje pa se do teh načel ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zaradi zastaranja in mu naložilo, da prvi toženki povrne pravdne stroške v znesku 56.140,00 SIT, drugi toženki pa 47.927,50 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.07.2002 dalje do plačila. Proti takšni sodbi se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da je težko odgovoriti na vprašanje, kdaj je izvedel za škodo, ker mu škoda nastaja še sedaj. Zadnjo operacijo je imel 06.05.2002, zdravljenje pa poteka ves čas od škodnega dogodka in dejansko še ni zaključeno. Za povzročitelja škode pa je izvedel šele, ko mu je bilo vročeno mnenje C. B., ki je edini naredil mnenje o delovni nezgodi in telesni poškodbi tožnika, kar je bilo 01.12.1997. Zavarovalnica z njim ni soglašala, zato je novo mnenje naročila pri dr. K., ki ga je izdelal leta 1998, nato pa je sledilo mnenje dr. K. z dne 16.08.1999, ki ga je preko tožnika naročila druga toženka ter si pridržala rok, da se o njem izjavi. Odškodninski zahtevek je bil s strani tožnika vložen že leta 1996, na osnovi tako pridobljene dokumentacije pa je nato druga toženka tožniku poslala prvo ponudbo za plačilo odškodnine dne 06.10.1998, ki je bila konkretna in se je nanašala na to poškodbo. Ker pa dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, sta si pravdni stranki izmenjevali informacije, ki jim je sledila nova ponudba z dne 28.10.1999. Tožnik je bil prepričan, da bo z dokazovanjem škode in dejstvom, da sam k njej ni soprispeval, dosegel ponudbo, s katero se bo glede na težo poškodb strinjal, zato je obe ponudbi s strani druge toženke nedvomno šteti za pripoznavo dolga. Ugovor zastaranja pa je tudi nemoralen, saj je tožena stranka s svojim ravnanjem (ponudbe, naročilo, naj pribavi mnenje izvedenca in predloži listine, ki bi izkazovale višino škode) pripravila tožnika do tega, da je s tožbo odlašal in jo vložil šele leta 2000. Postopek sporazumevanja in mirnega reševanja spora je namreč vseskozi potekal, ves čas pa je potekalo tudi zdravljenje, medtem ko prvostopno sodišče sploh ni obrazložilo, zakaj je zastarala tudi škoda, ki mu je na račun te poškodbe iz leta 1995 nastala od leta 1998 dalje. V nobenem primeru pa ni zastaran zahtevek za plačilo izgube na dohodku, saj je le-ta nastala na prehodu iz leta 1997 v leto 1998, zaradi česar so zaključki v sodbi v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Tožnik je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbo ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki na pritožbo tožnika nista odgovorili. Pritožba je utemeljena. Odločitev prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek tožnika zastaral, je preuranjena. Sodišče je takšno odločitev sicer oprlo na dopolnilno izvedensko mnenje dr. K., iz katerega izhaja, da je bil tožnik z obsegom nastale škode seznanjen že 07.05.1996, ko je bil pregledan pri specialistu plastične kirurgije, zaradi česar je zaključilo, da je bila tožba vložena po pretečenem triletnem subjektivnem zastaralnem roku, ni pa se v svoji odločitvi opredelilo do tistih navedb tožnika, s katerimi je tekom postopka smiselno zatrjeval, da je ugovor zastaranja nemoralen in s tem nedopusten. Iz spisa namreč izhaja, da je med strankama po nesreči potekala obširna komunikacija glede odškodnine zaradi premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku z dne 30.11.1995. Tožnik je po nesreči prijavil nezgodo in na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek (prilogi A2 in A3 spisa). Dne 13.08.1997 je bil povabljen na pregled k dr. K. zaradi izdelave izvedenskega mnenja po poškodbi (A27). Dne 01.12.1997 je bilo izdelano mnenje o nesreči s strani C. B., sicer stalnega sodnega izvedenca varstva pri delu (A13). Dne 06.10.1998 je tožena stranka na podlagi mnenja dr. K. tožniku ponudila odškodnino v znesku 675.000,00 SIT in povračilo izgube na osebnem dohodku (A30) in navajala, da je tožnik vsaj v 50% soodgovoren za nastalo škodo. Iz dopisa z dne 20.08.1999 (A7) nadalje izhaja, da tožnik s predlogom in mnenjem ni soglašal, še zlasti pa ne z oceno soodgovornosti, in da je po naročilu tožene stranke pribavil še ekspertizo dr. K., na podlagi katere je prosil za ponovno ponudbo za mirno rešitev zadeve. Tožena stranka je dne 28.10.1999 tožniku odgovorila (A28), da pribave novega mnenja ni zahtevala in da z njim ne soglaša, da je temelj sporen, saj je podana tožnikova soodgovornost za nastalo škodo, vendar so mu glede na postopek izvensodnega poravnavanja škode bili pripravljeni ponuditi odškodnino v višini 994.019,50 SIT. Tožnik je dne 19.07.2000 toženi stranki predlagal (A19), da priznano odškodnino nakaže na njegov račun in da bo glede razlike in temelja sprožil sodni postopek, tožena stranka pa mu je 31.07.2000 dogovorila (A18), da je temelj zadeve ves čas sporen in da so bili pripravljeni popustiti samo v izogib pravdanju. Ugovor zastaranja je mogoče šteti kot nedopusten takrat, kadar je ob upoštevanju načel vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) ter prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) mogoče zaključiti, da je tak ugovor zoper načela javne morale. To pomeni, da mora biti ravnanje tožene stranke takšno, da je pri tožniku preprečilo pravočasno vložitev tožbe (če je na primer tožnika zavajalo z obljubami in predlogi, da tožbe ni vložil in podobno). Tega pa sodišče ni ugotavljalo, temveč je poleg dejstva, kdaj je tožnik izvedel za obseg škodnih posledic, ravnanje tožene stranke (natančneje poravnalno ponudbo z dne 28.10.1999) presojalo le v luči morebitne pripoznave dolga, ki bi sicer pretrgala tek zastaralnega roka, medtem ko se do ostalih navedb tožnika v pripravljalnih spisih, da je zaradi postopka mirnega reševanja spora ugovor zastaranja sedaj nedopusten, ni opredelilo. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je bilo ravnanje tožene stranke (ponudbe za poravnavo, vabila na pregled in naročila, naj se pribavi novo izvedensko mnenje oziroma nova medicinska dokumentacija) takšno, da ga ni več mogoče presojati kot korektnega - ali je torej preprečilo, da bi tožnik tožbo vložil pravočasno in ali je zaradi tega mogoče šteti ugovor tožene stranke kot nedopusten ali ne. Zaradi vsega navedenega je pritožba tožnika utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).