Jedro

Tožnika se v postopku spremembe gradbenega dovoljenja neutemeljeno sklicujeta na soglasje lastnika sosednjega zemljišča, dano v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Soglasje za gradnjo, na katero se nanaša zahtevana sprememba gradbenega dovoljenja, ni bilo dano, pogoj določen v 66. členu ZGO-1, ni izpolnjen. Izpolnjevanje pogojev za gradnjo po 66. členu ZGO-1 se namreč ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej glede na značilnost gradnje, prikazane v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), kar pomeni, da je za upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja relevantno le soglasje, ki je dano h konkretnemu objektu, prikazanem v PGD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s prvo točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil vlogo investitorja A.A. in B.B. (v nadaljevanju tožnika) za spremembo gradbenega dovoljenja štev. 351-181/2010/G-10/62 z dne 1. 12. 2010 po predloženem projektu štev. 13/10 (december 2011), z dopolnitvijo v novembru 2012, tako, da se na zemljišču s parcelno štev. 1333/12 k.o. C., v kletni etaži objekta uredi zunanji dostop iz obstoječega stopnišča na južni fasadi objekta, na JZ delu kletne etaže se izvedejo okenske odprtine, obzidava južne fasade kletne etaže objekta ne bo izvedena. Pod drugo točko izreka izpodbijane odločbe pa je prvostopni organ odločil, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku na podlagi podatkov v spisih, ob upoštevanju določb 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ugotovil, da je po projektu predvidena zunanja ureditev in zasnova objekta takšna, da bo 1. etaža (klet) vkopana s treh strani, južna fasada bo v celoti odprta in da bo na tem delu 2. etaža (pritličje) za + 6,80 m nad zemeljsko površino. Zato zaključuje, da 1. etaže ni mogoče šteti kot kletno, ampak kot pritlično etažo in bi zato bila dejanska etažnost stanovanjskega objekta P+1+M. Taka gradnja pa ni skladna z določbo 13. člena Odloka o ureditvenem načrtu Korte (Uradne objave, št. 12/95, 4/08 - obv. nasl. in 4/09 obvez. nasl., v nadaljevanju UN). Organ prve stopnje ugotavlja tudi, da tožnika kljub pozivu naj zaradi odmika manjšega od 4 metrov predložita soglasje lastnika sosednjega zemljišča s parc. št. 1333/11 k.o. C. (12. člen UN) do izdaje odločbe nista predložila.

Organ prve stopnje zato ob upoštevanju določbe drugega odstavka 73. člena ZGO-1, ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spremembe, ki vplivajo na lokacijske pogoje in zaradi katerih bi bilo potrebno izdati novo gradbeno dovoljenje. V skladu s 66. členom ZGO-1 je zato moral preveriti ali so izpolnjeni vsi pogoji določeni v ZGO-1. Ker projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) in ker za predlagano spremembo ni pridobljeno soglasje lastnika mejnega zemljišča predpisano v prostorskem aktu (3. točka 66. člena ZGO-1) je organ prve stopnje zahtevano spremembo gradbenega dovoljenja zavrnil. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. V razlogih je sledil ugotovitvam organa prve stopnje, ki se nanašajo na etažnost objekta P+1+M, ki zato tudi po oceni pritožbenega organa ni skladna z določbo 13. člena UN, po kateri so v danem območju dovoljene gradnje objektov v etažnosti P+1, dodatne podkletitve pa, če po 17. členu UN ne prejudicirajo ali spreminjajo obremenitve in zasnove komunalnih naprav in njihovih priključkov. Tožnikoma pojasnjuje, da bi predlagana gradnja prve etaže oz kleti na koti 3,83 m, pomenila spremembo urbanistične zasnove območja, saj kleti z zunanjim dostopom in z odprtinami na fasadi objekta, po ugotovitvah organa prve stopnje v danem območju ni. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnika se z izpodbijano odločitvijo ne strinjata, ker menita, da je predlagana sprememba gradbenega dovoljenja skladna s pogoji določenimi v Odloku o ureditvenem načrtu Korte (UN). Sklicujeta se na 7. alineo 13. člena, v katerem je določeno, da sta velikost in oblika stanovanjskih objektov, in dozidav ter adaptacij obstoječih objektov, pogojeni s karakteristikami naravnega in grajenega okolja, v katerem je predviden poseg. S tem so določene tudi tolerance pri preoblikovanju tlorisov in zamikov posameznih objektov. Prepričana sta, da so predlagane spremembe gradbenega dovoljenja skladne z ureditvami okoliških, legalno zgrajenih objektov, ki so prav tako locirani v zahtevnem, strmem terenu in imajo večinoma vidno vsaj eno stranico najnižje, kletne etaže. Toženi stranki očita, da dejanskega stanja pogojenosti s karakteristikami naravnega in grajenega okolja, v postopku izdaje izpodbijane odločbe sploh ni ugotavljala, čeprav je bila le-ta izdana v ponovljenem postopku, v katerem bi organ prve stopnje v skladu z navodili pritožbenega organa ta dejstva moral ugotovitvi. S tem v zvezi se sklicujeta tudi na gradbeni dovoljenji, ki jih je izdal organ prve stopnje v letu 2005 in 2006, in v katerih je kot podlago za njuno izdajo navajal 7. alineo 13. člena UN. Zatrjujeta, da sta v postopku predlagala dokaze, iz katerih izhaja podlaga za uporabo navedenega določila UN.

S stališčem tožene stranke, da je predvidena etažnost objekta P+1+M se zato ne strinjata. Ker organ prve stopnje pri ponovnem odločanju ni upošteval navodil pritožbenega organa in je izpodbijano odločbo izdal šele 4 mesece po izdaji odločbe organa druge stopnje, mu očitata kršitev tretjega odstavka 251. člena ZUP. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja določenega v 7. alinei 13. člena UN, po mnenju tožnikov izpodbijane odločbe ni mogoče niti preizkusiti. Zato tožnika uveljavljata tudi bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. V nadaljevanju tožnika navajata, da je tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabila določbe ZGO-1 in podzakonskih predpisov (UN in PUP za podeželje). Ker predlagane spremembe gradbenega dovoljenja ne spreminjajo pogojev glede odmikov, soglasje k gradbenemu dovoljenju pa je lastnik sosednje parcele št. 1333/11 k.o. C. že dal, tožnika menita, da je zahteva tožene stranke za predložitev takega soglasja, pravno neutemeljena.

Navajata tudi, da tožena stranka v zvezi z vprašanjem sprememb lokacijskih pogojev, glede katerih bi bilo potrebno izdati novo gradbeno dovoljenje (zaradi ureditve dveh oken in za ureditev dostopa na južni fasadi objekta), tožnikoma ni omogočila, da se o tem izjasnita. Zato ji očitata kršitev tretjega odstavka 9. člena ZUP in uveljavljata tožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka ZUS-1. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlagata, da izpodbijani akt odpravi in s sodbo odloči o stvari (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise, odgovora na tožbo ni podala.

Prizadete stranke D.D., E.E. in F.F., v odgovoru na tožbo zatrjujejo, da gradbeno dovoljenje izdano v letu 2005, na katero se sklicujeta tožnika sploh ni postalo pravnomočno. Navajajo tudi, da je v gradbenem dovoljenju, ki sta ga priložila tožnika in je bilo izdano leta 2010, popolnoma drugačno dejansko stanje kot ga navajata tožnika. Strinjajo se s tožnikoma, da bi moral organ prve stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe opraviti ogled kraja in izjavljajo, da odprava izpodbijanega akta sploh ni njim v škodo.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je organ prve stopnje z gradbenim dovoljenjem z dne 1. 12. 2010 tožnikoma dovolil legalizacijo in dokončanje enostanovanjskega objekta v etažnosti K+P+M z zeleno teraso (nadstrešek dostopnega dvorišča oziroma parkirišča) s členjenim dostopnim betonskim stopniščem na vzhodni strani objekta in z zunanjo ureditvijo z opornimi zidovi. Kletna etaža (je v celoti vkopana v teren s treh strani in do višine -1,40 m pod koto pritličja, na južni strani), nima zunanjih odprtin in je dostopna po notranjem stopnišču. Sprememba gradbenega dovoljenja pa se nanaša na drugačno ureditev kleti tako, da bo le-ta vkopana iz treh strani, južna fasada bo v celoti odprta, klet bo imela zunanji dostop iz obstoječega stopnišča na južni fasadi objekta, na JZ delu kleti pa bi se izvedle tudi okenske odprtine. Prav na podlagi teh podatkov organ prve stopnje ob upoštevanju določb 2. člena ZGO-1 ugotavlja, da gre za objekt v gradnji in je zato za presojo skladnosti obravnavanih sprememb uporabil določbe prostorskega akta, ki velja za gradnjo novih enodružinskih stanovanjskih objektov v ureditveni enoti S 13/D, in ne določb akta za adaptacijo in dozidavo obstoječih objektov.

Ob upoštevanju določbe 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je gradnja novega objekta tudi dozidava ali nadzidava zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled, je po presoji sodišča organ prve stopnje na podlagi ugotovitev navedenih v točki 13 te obrazložitve, pravilno uporabil določbo drugega odstavka 73. člena ZGO-1. Spremembe, ki jih tožnika zahtevata, vsekakor že zaradi spremenjenega zunanjega videza objekta vplivajo na lokacijske pogoje. Tožbena trditev, da tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe nista bila seznanjena z dejstvi zaradi katerih je organ prve stopnje ugotovil, da zahtevane spremembe vplivajo na lokacijske pogoje, je torej brez dejanske podlage.

V zadevi pa ni sporno dejstvo, da gre za gradnjo na oddaljenosti manj kot 4 metre od parcelne meje in da tožnika kljub pozivu organa prve stopnje nista priložila soglasja lastnika sosednje parcele št. 1333/11 k.o. C. Po 12. členu UN je glede lege objektov določno, da morajo biti nove stanovanjske in druge stavbe odmaknjene od parcelne meje najmanj 4 metre, odmik med objekti je praviloma 8m, razen v primeru dvojčkov in gradnje v nizu in kadar se lastniki dogovarjajo za drugačne odmike.

Ker se izpolnjevanje pogojev za gradnjo po 66. členu ZGO-1 ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej glede na značilnost te gradnje, prikazane v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), to pomeni, da je za upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja relevantno le soglasje, ki je dano h konkretnemu objektu, prikazanem v PGD. Zato se tožnika neutemeljeno sklicujeta na soglasje lastnika sosednjega zemljišča dano v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da tako soglasje za gradnjo, na katero se nanaša zahtevana sprememba gradbenega dovoljenja, sploh ni bilo dano, je tudi ugotovitev organa prve stopnje, da pogoji iz 12. člena UN za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja, ni izpolnjen. To pa pomeni, da niti pogoj določen v 66. členu ZGO-1 ni izpolnjen.

Ker pred izdajo izpodbijane odločbe že navedeni pogoj ni bil izpolnjen, niti ostale tožbene navedbe na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Zato se sodišče s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitve pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava, ni ukvarjalo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1, na podlagi dejanskega stanja, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitve pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava, ni ukvarjalo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1, na podlagi dejanskega stanja, ki se nanaša na soglasje soseda, to je na nesporno dejstvo, ki ga tožnika z navedbami v tožbi ne izpodbijata.