Jedro

Na zastaranje porokove obveznosti učinkuje le tako pretrganje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki je nastalo zaradi upnikovega ravnanja pred sodiščem. Ker do izteka triletnega zastaralnega roka (1. odstavek 374. člena ZOR) tožeča stranka ni opravila nobenega dejanja pred sodiščem, ki bi povzročilo pretrganje zastaranja, je porokova obveznost zastarala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident je dolžan povrniti prvemu tožencu njegove stroške revizijskega postopka v višini 1.523,37 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper oba toženca.

2. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, delno ugodilo pritožbi prvega toženca in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zoper njega zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 20,674.144,00 SIT z zamudnimi obrestmi (razen glede terjatve po računu z dne 4.8.1998). Zahtevek je zavrnilo zaradi zastaranosti, z uporabo določb 1019. člena ZOR.

3. Tožeča stranka napada z revizijo tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bilo ugodeno pritožbi prvega toženca. Uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 14. točki 2. odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Prvi toženec je odgovoril na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje 5. Prvi toženec je kot edini družbenik in direktor drugega toženca dne 11.10.1999 podpisal menično izjavo in izdal trasirano lastno bianko menico. Z menično izjavo je pooblastil tožečo stranko, da menico izpolni do višine vseh zapadlih terjatev tožeče stranke do drugega toženca. Unovčenje menice je bilo neuspešno, ker prvi toženec pri nobeni od bank, pri katerih je tožeča stranka poskušala menico domicilirati, ni imel deponiranih sredstev.

6. Obveznosti drugega toženca do tožeče stranke so nastale v drugi polovici leta 1997 in prvi polovici leta 1998. Tožba zoper oba toženca je bila vložena dne 30.5.2001. Razlogi za zavrnitev revizije 7. Nižji sodišči sta se ukvarjali z zastaranjem porokove obveznosti, ker sta v menični izjavi prepoznali poroštveno izjavo drugega toženca.

8. Revident uveljavlja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbe 1019. člena ZOR. Po njegovem mnenju „citirana določila 1019. člena ZOR namreč govore o zastaranju obveznosti poroštva, o čemer pa v tej zadevi ni mogoče govoriti.“ Nato ponuja svojo razlago določb 1019. člena ZOR.

9. Temeljno pravilo glede zastaranja porokove obveznosti je postavljeno v 1. odstavku 1019. člena ZOR. Po tej določbi z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Pri tem je nepomembno, kdaj nastane porokova obveznost, hkrati z obveznostjo glavnega dolžnika ali pozneje.

10. V 3. odstavku 1019. člena ZOR je urejen vpliv pretrganja zastaranja obveznosti glavnega dolžnika na zastaranje obveznosti poroka. Na zastaranje porokove obveznosti učinkuje le tako pretrganje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki je nastalo zaradi upnikovega ravnanja pred sodiščem. V tej zadevi do izteka triletnega zastaralnega roka (1. odstavek 374. člena ZOR) tožeča stranka ni opravila nobenega dejanja pred sodiščem, ki bi povzročilo pretrganje zastaranja. Porokova obveznost je zato s potekom triletnega zastaralnega roka zastarala.

11. Revident uveljavlja, da se je prvi toženec zavezal kot porok in plačnik, torej solidarno z glavnim dolžnikom (3. odstavek 1004. člena ZOR). Na tej podlagi najprej sklepa, da je njegova zaveza samostojna in nato še, da zaradi tega 1019. člena ZOR ni mogoče uporabiti. Z določbami 1019. člena ZOR ni urejeno zastaranje le subsidiarne porokove obveznosti, kot zmotno meni revident. Na to kaže povsem jasno že določba 2. odstavka 1019. člena ZOR, ki solidarno poroštveno obveznost izrecno omenja. Zato veljajo določbe 1019. člena ZOR tudi za zastaranje obveznosti solidarnega poroka, torej takega, ki se je zavezal kot porok in plačnik (3. odstavek 1004. člena ZOR).

12. Revident se v kontekstu enotnosti sodne prakse sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 220/2000, pri čemer navaja del obrazložitve sklepa, v katerem je rečeno, „da odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru porokova obveznost zastarala ali kako drugače prenehala, ni odvisna le od tega, ali sta upnik in njegov dolžnik v tej zadevi posojilni pogodbi podaljšala rok vračila in s tem rok dospelosti.“ Opisano stališče je tako široko, da ni videti, tudi če bi bilo to pomembno za odločanje v tej zadevi (pa ni), v čem bi bilo v nasprotju s stališčem sodišča druge stopnje v predmetni zadevi.

13. Revident tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je porok „prostovoljno pristal na podpis bianko menice“, in „da je vedel, kaj podpisuje in je to sam hotel prostovoljno storiti...“, saj zastaranje porokove obveznosti ni odvisno od prave in svobodne volje strank. Ta se predpostavlja, saj bi bil v nasprotnem primeru vprašljiv sam nastanek porokove zaveze. Enako velja za posplošeno sklicevanje revidenta na načelo poštenja in pravičnosti.

14. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Stroški drugega toženca so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo.