Jedro

Plačilo prometnega davka je pravilo. Prodajalec, ki želi izkoristiti izjemo, ko zakon v določenih primerih prodaje proizvodov ne šteje za promet, od katerega je treba plačati davke, pa mora ravnati natančno tako, kot določa zakon v 6. členu.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva, podružnica ..., je z odločbo št. ... z dne 10.9.1991 naložila tožeči stranki, da obračuna in vplača temeljni davek od prometa proizvodov v znesku 2.010.493,55 din, posebni republiški davek od prometa proizvodov v znesku 283.068,30 din in posebni zvezni davek od prometa proizvodov v znesku 178.180,50 din ter zmanjša vrednost blaga na zalogi ter obveznosti do dobaviteljev za 575.648,00 din. Naložila ji je še, da opravi ustrezna knjiženja in ji postavila 15 dnevni rok za odpravo nepravilnosti. Ugotovila je, da tožeča stranka v letu 1990 ni obračunavala in plačevala prometnega davka od prometa blaga in storitev. Ugotovila je, da v posameznih primerih ni bilo predhodne pismene izjave kupca o oprostitvi plačila prometnega davka, da je bilo v nekaterih primerih blago prodano za gotovinsko plačilo, in da bi morala tožeča stranka pri prodaji proizvodov na debelo obračunati posebni zvezni davek po 5. členu zakona o začasnih ukrepih o posebnem zveznem davku od prometa proizvodov in storitev za financiranje JLA v letu 1990. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje tako, da je zmanjšala znesek posebnega republiškega prometnega davka, ki ga je tožeča stranka dolžna obračunati in plačati, na 9.925,69 SIT in posebni zvezni davek na 125.955,35 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. V razlogih, ki se nanašajo na zavrnitev pritožbe, je poudarila določbo 5. odstavka 6. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, po kateri da kupec izjavo o oprostitvi davka na naročilnici ali kot posebno prilogo, vendar vselej prej, kot je bil opravljen promet. Prepozno predložene izjave tožeče stranke ne obvezujejo plačila prometnega davka.

V tožbi proti tej odločbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni upoštevala vseh izjav kupcev, iz katerih izhaja, da so blago kupovali za nadaljnjo prodajo. Dejstvo, da izjav ob kontroli ni pokazala, ima lahko za posledico le odgovornost za malomarno vodenje dokumentacije. Ni namen zakona, da se davki plačajo dvakrat. Zato bi bilo treba upoštevati tudi vse naknadno predložene dokumente. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi, opozarja na strogo formalen značaj davčne zakonodaje in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, na katerem temeljita obe odločbi Službe družbenega knjigovodstva, je bilo ugotovljeno ob kontroli pri tožeči stranki. Kontrola je trajala 23 dni, s presledki od 13.5. do 15.7.1991, tako, da je imela tožeča stranka dovolj časa, da zbere in predloži dokumentacijo, na katero se je želela sklicevati. Vendar zapisniku ni ugovarjala. Ugotovljeno pa je bilo, da v številnih posamično navedenih primerih ob prodaji niso bile upoštevane določbe 6. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ št. 43/83 ... 13/90). Tudi v nadaljnjem postopku, v pritožbi in tožbi, tožeča stranka določno ne izpodbija nobene dejanske ugotovitve. Le na splošno trdi, da niso bile upoštevane vse izjave kupcev. Te trditve pa so v nasprotju s podrobnimi in konkretnimi ugotovitvami prvostopne in drugostopne odločbe. Zato jih sodišče ni moglo upoštevati (l. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Zakon o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ št. 43/83 - 13/90) v 6. členu podrobno določa, v katerih primerih se prodaja ne šteje za promet s končnim potrošnikom, od katerega bi bilo treba plačati davek. Kadar kupec kupi proizvode za nadaljnjo prodajo, promet ni podvržen plačilu davka, če da kupec izjavo na naročilnici ali na posebni listini, vendar vselej prej, kot je bil opravljen promet (5. odstavek 6. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). Odločilno je torej, da v času, ko je promet opravljen, izjava že obstoji in je predložena prodajalcu. Tožeča stranka je imela možnost izjave predložiti pooblaščeni osebi službe družbenega knjigovodstva v času, ko je trajala kontrola, to je od 13.5. do 15.7.1991, in nato še v dodatnem roku, ki je bil na predlog tožeče stranke podajšan do 20.8.1991, vendar v tem času izjav ni predložila. Zato neutemeljeno očita toženi stranki formalizem in dvojno obdavčenje. Pravna ureditev plačevanja prometnega davka je namreč drugačna, kot jo želi prikazati tožeča stranka. Plačilo davka je pravilo. Prodajalec, ki želi izkoristiti izjemo, ko zakon v določenih primerih prodaje proizvodov ne šteje za promet, od katerega je treba plačati davek, pa mora ravnati natančno tako, kot določa zakon v 6. členu. Pravica prodajalca je, da izpolni zahteve zakona in doseže, da prodaja ni obdavčena. Če ne ravna v skladu z zakonom, olajšave ni deležen in mora davek plačati. Tako je tudi s tožečo stranko, ki niti v dodatnem roku, za katerega ja sama zaprosila, ni izkazala, da izpolnjuje zahteve, ki jih določa zakon v 5. odstavku 6. člena. Zato je določba tožene stranke pravilna.

Tožbeni razlogi niso podani. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih v zvezi z 68. členom zakona o službi družbenega knjigovodstva.