Jedro

Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, da sta drugi in tretji toženec dolžna tožniku plačati 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje ter v odločitvi o stroških postopka zoper drugega in tretjega toženca.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnik in prvi toženec sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da toženci z uporabo v izreku natančno navedenih računalniških kod, kršijo njegove avtorske pravice in za prepoved kakršnekoli uporabe kod ter razpolaganja z njimi (II. točka izreka sodbe); tožencem naložilo, da morajo tožniku solidarno plačati 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 (II. točka izreka sodbe) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik skupaj s tretjim tožencem avtor spornih programov oziroma računalniških kod. Zahtevek za ugotovitev kršitve avtorske pravice in prepoved uporabe je zavrnilo, ker so toženci med postopkom kode, ki jih je sestavil (tudi) tožnik, prenehali uporabljati. Sodba je v tem delu postala pravnomočna.

3. Zoper ugodilni del sodbe pa se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujejo toženci, ki predlagajo njeno spremembo ali razveljavitev. Pritožbeno sodišče bo pravno odločilne pritožbene navedbe predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožnik ob pritrjevanju razlogom izpodbijane sodbe predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

_O opustitvi odločitve o delu tožbenega zahtevka_

6. V izreku izpodbijane sodbe sodišče, kot pravilno izpostavljajo pritožniki, res ni odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo nad 50.000 EUR. Navedbe o tem, da o kakšnem delu zahtevka ni bilo odločeno, pa niso pritožbene navedbe. V primeru nehotene1 opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde, namreč ne gre za (smiselno) očitano kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe. Kadar (tožeča) stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) in v tem primeru je ni, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.2 Predmet pritožbenega preizkusa pa je le tisto, kar vsebuje odločitev v izreku izpodbijane odločbe.

_O avtorskem delu in o tem, kdo je avtor_

7. V pritožbenem postopku niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje in zaključki, ki temeljijo predvsem na izvedenskem mnenju izvedenca za računalništvo in informatiko dr. A. A., da so sporni računalniški programi oziroma kode konkretni (ne abstraktni) opisi postopka, ki so individualna dela in torej pomenijo lastno intelektualno stvaritev. Materialno pravni zaključek, da gre za avtorsko delo, torej v nobenem pogledu ni izpodbijan in je glede na določbo 3. odstavka 111. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) pravilen.

8. Tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta tožnik in tretji toženec programirala računalniške programe, prvi in drugi toženec pa prispevala z idejami, marketingom in oblikovanjem spletne strani, ne pa s programiranjem spornih aplikacij, pritožniki ne nasprotujejo, ampak jim z opisovanjem projekta in njihovih vlog v njem na več mestih v pritožbi pritrjujejo. Pritožbeno ponavljanje tega, kako je prišlo do sodelovanja med tožnikom in toženci, da je bilo to prostovoljno, da je šlo za mladostni entuziazem, ljubiteljski projekt in željo po učenju, da so sodelovali vsi štirje, sprejemali ad hoc odločitve, ... ter opisovanje vloge vseh in projekta kot celote (kar je sodišče prve stopnje tudi že vse obravnavalo ter se do vsega pravno odločilnega ustrezno opredelilo), na presojo, ali so sporni računalniški programi avtorsko varovani in kdo je njihov avtor, ne vpliva (in pritožniki tudi ne pojasnijo, kak vpliv naj bi to imelo). Ob tem, in ker v skladu z 2. odstavkom 111. člena ZASP ideje ter načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, ne uživajo varstva, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje (in tudi razlogi v 37. točki obrazložitve sodbe), da sta soavtorja spornih programov tožnik in tretji toženec, prvi in drugi toženec pa nista avtorja.

9. Navedbe v pritožbi, da je pred tožnikovim "prihodom" stran X.net že obstajala in je bila polno funkcionalna, tožnik pa je prostovoljno kot dijak sodeloval pri njeni prenovi, niso pravno odločilne. Enako velja za trditve o neločljivi celoti projekta, izgledu strani, grafiki, celostni zasnovi spletnega medija, marketingu, uredniški politiki, skrbi za vzdrževanje strežnikov, mladostnem entuziazmu … Ničesar od naštetega sodišče prve stopnje ni pripisalo tožniku ali štelo za tožnikovo (avtorsko) delo; hkrati pa nič od tega ne vpliva na ugotovitev, da so sporne kode njegovo (in tretjetoženčevo) avtorsko delo, ki ga je (skupaj z vsem ostalim, kar pa ni bilo predmet obravnave v tem postopku) uporabljal prvi toženec (kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve).

_O uporabi in prenosu avtorske pravice_

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do kršitve tožnikove avtorske pravice ni prišlo, saj je ta za uporabo aplikacij prvega toženca (s. p.) vedel in se z njo strinjal oziroma jo dovolil, kar je skladno s trditvami tožencev. Dejanske ugotovitve o tem in zaključek sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku niso problematizirani.

11. Vendar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnik ni soglašal z brezplačno uporabo svojega avtorskega dela, čeprav je prvemu tožencu uporabo in trženje dovolil oziroma dopuščal, prvi toženec pa ga je uporabljal.3,4 Njuna volja je bila torej, kar se tiče prenosa, skladna, čeprav izražena na mladostniškemu entuziazmu lasten - prijateljski, manj formalen način, s čimer je nedvomno prišlo do konkludentnega prenosa avtorske pravice5, za katerega je treba upoštevati pravila, določena v 2. odstavku 80. člena, 75. člena in 81. člena ZASP. Za plačilo se je tožnik namreč zanimal6, a po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje privolil v to, da ga bo prejel kasneje, ko bo ustanovljena družba, na katero bo prvi toženec prenesel dejavnost. Nerazumljivo (in tudi nejasno) je pritožbeno vztrajanje, da do prenosa avtorske pravice ni prišlo, saj bi to pomenilo, da je prvi toženec tožnikovo avtorsko delo uporabljal brez soglasja7, torej, da je kršil njegovo avtorsko pravico, kar bi utemeljevalo ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi določbe 168. člena ZASP. Ugotovitvi o načrtovanju družbe in plačilu tožnikovega dela (čeprav ji formalno nasprotujejo) vsaj do neke mere v resnici pritrjujejo tudi pritožniki, ko navajajo, da je bila ideja, da bi se "vse pravdne stranke zaposlile v skupnem podjetju in tako poskušale uspeti". Pritožbeno prepričanje, da je sodišče z zgoraj predstavljenimi ugotovitvami preseglo tožbene navedbe in kršilo 7. člen ZPP, ni pravilno. Navedbe o tem so na četrti strani tožbe.8 _O (ne)odplačnosti prenosa_

12. Ker 1. odstavek 81. člena ZASP postavlja domnevo odplačnosti avtorskih pogodb, pritožbena navedba, da ni bilo govora o tem, da bi se prenos izvedel odplačno, ni pravno pomembna. Pravilen je torej sklep sodišča prve stopnje, da ima tožnik pravico do nadomestila zaradi prenosa avtorske pravice.

_O višini nadomestila_

13. Najprej pritožbeno sodišče odgovarja na očitke o izvedbi dokaza z izvedencem. Toženci v pritožbi izpostavljajo, da sodišče prve stopnje "_ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza s strani tožene stranke, in sicer postavitev drugega izvedenca ustrezne stroke_". Tak predlog ni nov dokazni predlog, ampak gre za dokončanje dokaznega postopka z novim izvedencem. Pritožnikov namreč očitno ne moti, da dokaz ni bil izveden (saj je bil), ampak to, da sodišče dokazovanja (po tem, ko je o isti dokazni temi izvedlo najprej dokaz z izvedencem ekonomske stroke, nato pa še z izvedencem za računalništvo in informatiko) ni ponovilo z drugim (oz. tretjim) izvedencem. V skladu s 3. odstavkom 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje nasprotij v mnenju ni našlo in da tudi ni bilo dvomov v njegovo pravilnost. Pomanjkljivosti, ki jih izpostavlja pritožnik, pa niso pomanjkljivosti izvedenskega dela, ampak narave proučevanih strokovnih vprašanj in oddaljenosti tožnikove izdelave programov. Te niso terjale postavljanja novega izvedenca.

14. Pritožniki že sami pravilno razumejo, da stranka nima apriorne pravice do drugega (oziroma tretjega) mnenja. Pravilno tudi razumejo, da je dopustna ponovitev dokazovanja z izvedencem, kadar je to zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja potrebno. A spregledajo, da se je tudi sodišče prve stopnje tega zavedalo. Po izvedbi dokaza z izvedencem je namreč zaključilo, da višine primernega nadomestila zaradi velike časovne oddaljenosti izdelave spornih aplikacij in pomanjkanja podatkov ni mogoče ugotoviti. Ker je ugotovilo, da ima tožnik pravico do nadomestila (torej denarnega zneska), njegova višina pa se ne da ugotoviti, je nadomestilo določilo po prostem preudarku. Pritožniki so na mnenje izvedenca v postopku pred sodiščem prve stopnje res podali pripombe, a na naroku za glavno obravnavo 1. 12. 2022 je ta nanje obsežno in natančno odgovoril. Toženci po ustnem podajanju izvedenskega mnenja niso imeli več nobenih vprašanj in pripomb, so pa uveljavljali bistveno kršitev določb ZPP "_zaradi neizvedenih dokazov, in sicer predlagana je bila postavitev izvedenca druge stroke_". Do tega očitka se sodišče prve stopnje res ni opredelilo, a se vsebinsko tudi ni moglo opredeliti. Graja dokaznega postopka je bila namreč povsem posplošena; toženci niso niti pojasnili, katere naj bi bile pomanjkljivosti, ki tudi ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja niso bile razčiščene (pa bi lahko bile), niti tega, izvedenca katere druge stroke bi moralo sodišče še postaviti. Tega tudi v pritožbi ne pojasnijo. V njej ponavljajo svoje pripombe na izvedensko mnenje, do katerih pa se je v izpodbijani sodbi ustrezno in zadostno opredelilo že sodišče prve stopnje.

15. Višino nadomestila je sodišče prve stopnje nazadnje (četudi ga je poskusilo ugotoviti z izvedencem finančne stroke in izvedencem za računalništvo ter informatiko), kot izhaja iz obrazložitve v 64. in 68. točki obrazložitve sodbe, ocenilo po prostem preudarku. Takšno ravnanje je v skladu z 216. členom ZPP dopustno, če sodišče ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami.

16. Pritožbeni navedbi, da tožnik ni trdil in izkazal, da višine avtorskega honorarja ni mogoče ugotoviti, in ni predlagal odločanja po prostem preudarku, sta zgrešeni. To je pokazal izvedeni dokazni postopek. O pomenu določbe 216. člena ZPP je v odločbi II Ips 67/2022 Vrhovno sodišče RS pojasnilo: "_Navedena pravna norma se nanaša na metodo ugotavljanja dejanskega stanja in ni kriterij za uporabo materialnega prava. Sodnika pooblašča, da odstopi od dokaznega standarda prepričanja o skladnosti trditev strank z resničnostjo, ko dokazovanje bodisi ni mogoče bodisi bi bilo nesorazmerno oteženo ali drago, in mu omogoča, da sploh lahko ali da lažje in ceneje pride do sicer morda manj zanesljivih, pa vendar razumnih in sprejemljivih dejanskih zaključkov.9 Pogoj, da se pravno pomembna dejstva ugotavljajo po prostem preudarku, je, da je temelj zahtevka podan, "le" višine denarnega zneska ali količine nadomestnih stvari ni mogoče ugotoviti ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami, na primer stroški.10 Tako procesno mehčanje dokaznega standarda je odraz načel pravičnosti in ekonomičnosti; preprečuje, da bi bil zahtevek, ki je po podlagi utemeljen, zavrnjen zaradi nemožnosti ali pretirano oteženega bremena dokazovanja višine terjatve._"11 Uporaba dokaznega standarda je vprašanje dokazne ocene, ta pa je v domeni sodišča. Kakšna dejstva bi moral tožnik zatrjevati, da bi sodišče po izvedbi dokazov, ki jih je predlagal, smelo pristopiti k odmeri nadomestila z odstopom od dokaznega standarda prepričanja, pritožniki niti ne pojasnijo.

17. V pritožbi grajajo tudi stališče sodišča prve stopnje, da je podana situacija, ko se višine zneska oziroma količine stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Razloge za uporabo 216. člena ZPP je sodišče prve stopnje razgrnilo v 64. točki obrazložitve. Pojasnjuje, "_da bi bilo zanesljivo sklepanje na običajna plačila za uporabo del mogoče le pod predpostavko, da bi toženci zainteresiranim uporabnikom za uporabo aplikacij zaračunavali mesečni ali letni znesek (t. i. licenčnino). Glede na enotno stališče obeh izvedencev, da licenčnina v obravnavanem primeru ni primeren način za določanje avtorskega honorarja, in ob pomanjkanju konkretnih podatkov zaradi časovne oddaljenosti primera, je … na običajen honorar mogoče sklepati zgolj ob uporabi prostega preudarka." V 63. točki obrazložitve pa je sodišče tudi opozorilo na težave, ki so posledica tega, da "obdobje nastanka in uporabe sporne programske opreme sega 19 let nazaj, kar je v informatiki dolga doba …, programi od leta 2014 niso več dostopni na spletu, podatkov o licenčninah za uporabo ali o cenah za nakup funkcionalno podobne programske opreme za čas od leta 2004 do 2014 ni mogoče pridobiti, v spisu pa ni verodostojnih podatkov o obsegu reklamiranja in ustvarjenem prihodku iz naslova oglaševanja ..._" Te razloge izpodbijane sodbe (ki so tisti, ki sta jih kot omejitvene po ugotovitvah sodišča prve stopnje izpostavila že oba izvedenca) pritožba povsem spregleda. Izpostavlja, da je izvedenec žal podal zgolj oceno "čez palec" (in miži pred pojasnilom, zakaj); iz konteksta iztrga pojasnilo izvedenca pod katerimi pogoji bi lahko podal natančnejšo oceno (stališča izvedenca, da bi bila natančnejša ocena kaj bližje matematičnemu izračunu, nikjer ni) in graja ravnanje izvedenca, ki si ni ogledal CD-ja z izpisom spornih kod, ki ga je v spis vložil tožnik12, brez pojasnila, zakaj in koliko bi bila izvedenčeva ocena po ogledu (golega) zapisa (nedelujočih) kod bolj matematično natančna. S takšnimi pritožbenimi navedbami se pritožniki v ničemer ne zoperstavijo pojasnilom sodišča prve stopnje o tem, zakaj višine nadomestila ni mogoče ugotoviti oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. Ker se ob omejitvah, ki sta jih tehtno izpostavila izvedenca, določitev nadomestila lahko opira le na vrsto predpostavk; zneska, do katerega je upravičen tožnik, pa v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugotoviti matematično natančno13, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za uporabo 1. odstavka 216. člena ZPP.14 Ob tem še posebej izpostavlja, da so sporni programi delovali, da so bili funkcionalni in so prinašali dohodke15, kar pomeni, da so (oz. je tožnikovo avtorsko delo) nedvomno imeli/imelo določeno vrednost.16

18. Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo.17 Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.

19. Navedbe na zadnji strani in pol pritožbe v resnici ne predstavljajo izpodbijanja te utemeljitve (napolnitve prostega preudarka), ampak (tudi sicer laično) nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Do vseh pomislekov, ki jih navajajo pritožniki, se je sodišče prve stopnje že opredelilo (tudi do argumenta, da je treba znižati oceno izvedenca, saj so bile plače programerjev pred 19 leti nižje, ki ga je upoštevalo). Ponavljanje v pritožbenem postopku zato ni potrebno.18 Višje sodišče naj le podari, da je izvedenec ob upoštevanju vseh treh metod ugotovil, da bi bil honorar za sporne programske kode 170.000 EUR (ne tudi za vse ostalo delo, ki so ga opravili toženci in ni tožnikovo avtorsko delo), ko je to razdelil na dva avtorja, ga je že zmanjšal za 10.000 EUR (na 80.000 EUR); ta znesek pa na račun vseh korekcij dodatno zmanjšal na ¾, torej na 64.000 EUR. Ta znesek pa je za 14.000 EUR znižalo še sodišče prve stopnje. Izpodbijana odločitev o višini nadomestila na podlagi prostega preudarka torej nedvomno ni v škodo tožene stranke. Neizpodbijana ugotovitev, da je prvi toženec iz naslova trženja spornih aplikacij samo v obdobju od 27. 1. 2010 do 15. 8. 2013 prejel 191.025,21 EUR, kaže tudi na to, da je bil v celotnem spornem obdobju na račun tožnikovega avtorskega prispevka (čeprav je k zaslužku prispevalo tudi delo tožencev) gotovo obogaten v višini prisojenega zneska.

_O zastaranju_

20. Tudi razlogi o tem ugovoru so v izpodbijani sodbi pravilni in si ne nasprotujejo, kot zmotno menijo pritožniki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta bila tožnik in prvi toženec dogovorjena, da bo plačilo za prenos zapadlo šele po ustanovitivi družbe, na katero naj bi prvi toženec prenesel dejavnost oglaševanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je do ustanovitve prišlo 22. 10. 2012, ko je torej zapadla tožnikova terjatev. Tožbeni zahtevek do vložitve tožbe (16. 9. 2014) ni zastaral. _Posebej o drugem in tretjem tožencu_

21. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre pri vprašanju pasivne (stvarne) legitimacije za vprašanje (ne)obstoja materialnega razmerja med pravdnima strankama, a se odločanja o tem ugovoru nerodno lotilo. Od obstoja stvarne legitimacije je odvisen rezultat postopka, o njej ni mogoče odločati že kot o okoliščini, od katere je odvisna dopustnost postopka.

22. O utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega in tretjega toženca se je sodišče prve stopnje opredelilo v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko se je ukvarjalo z ugovorom pasivne legitimacije. Ti razlogi nasprotujejo nadaljnjemu zaključku sodišča prve stopnje, da do kršitve tožnikove avtorske pravice ni prišlo, saj sodišče pasivno legitimacijo drugega in tretjega toženca utemeljuje z enotnim delovanjem tožencev, ki so, prvi toženec kot direktor in samostojni podjetnik, drugi toženec kot direktor trženja ter tretji toženec kot razvijalec, ponujali oglaševanje in gostovanje, ob upravljanju s spornimi aplikacijami delovali enotno in "_ni mogoče zaključiti, da je avtorsko pravico (v kolikor je bila kršena), kršil zgolj prvi toženec kot direktor_". A nasprotje je zgolj navidezno. V tem delu obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da se bo do vprašanja, ali je bila avtorska pravica kršena, opredelilo v nadaljevanju. Razloge o pasivni legitimaciji v 19. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je torej treba razumeti na načelni ravni (gre za napačno anticipirano obravnavo pasivne legitimacije) - če so vsi toženci kršili avtorsko pravico, je tožbeni zahtevek utemeljen zoper vse tri.

23. Ker je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje niso kršili, tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi obstajali kakšni (drugi) razlogi, ki bi utemeljevali tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožnik je sicer trdil, da toženci aplikacije uporabljajo v okviru gospodarske dejavnosti za pridobivanje dobička na trgu, a sodišče prve stopnje neizpodbijano ugotavlja, da je poslovanje teklo preko prvega toženca, samostojnega podjetnika19, do konkludentnega prenosa avtorske pravice je torej lahko prišlo le nanj. Kako naj bi prišlo do prenosa avtorske pravice tudi na drugega in tretjega toženca sodišče prve stopnje ne pojasni.

24. Tožbeni zahtevek zoper prvega in drugega toženca torej ni utemeljen niti na podlagi 168. člena ZASP niti na podlagi 81. člena ZASP, zato bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati še s podrednimi tožbenimi trditvami o njuni neupravičeni obogatitvi.20

25. Višje sodišče je zato pritožbi na podlagi 355. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo 50.000 EUR21 zoper drugega in tretjega toženca (ter v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških postopka) razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje, da bo o zahtevku odločilo še ob upoštevanju trditev o neupravičeni obogatitvi drugega in tretjega toženca. Dosedanja neobravnava zahtevka na tej podlagi dopolnitve postopka na drugi stopnje ne omogoča. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče obravnavati še trditve o neupravičeni obogatitvi. Če bo tožbenemu zahtevku zoper toženca ugodilo, bo moralo odgovoriti tudi na vprašanje, kakšna je narava odgovornosti posameznih tožencev oziroma odnosa med njimi, za odločitev v tej fazi pa pritožbene navedbe o neobstoju solidarne odgovornosti niso pravno pomembne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja.

26. V preostalem delu pritožba, kot je bilo pojasnjeno, ni utemeljena; po uradni dolžnosti upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo.

27. Ostale navedbe, podane v pritožbenem postopku, glede na obrazloženo niso pravno odločilne, zato se višje sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

28. Prvi toženec sam krije pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel. Enako velja za tisti del tožnikovih stroškov odgovora na pritožbo, ki bi odpadli na toženca, saj stroški odgovora na pritožbo glede na vsebino sodbe, pritožbe in predvsem samega odgovora nanjo, ne ustrezajo kriteriju iz 155. člena ZPP. O stroških postopka zoper drugega in tretjega toženca bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.

1 In v tem primeru gre nedvomno za takšno situacijo. 2 Prim. odločba VS RS II Ips 213/2012. 3 Nobeni od teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožniki ne nasprotujejo. 4 Tudi tožbeni trditvi, da je prvi toženec v času od 27. 1. 2010 do 15. 8. 2013 iz naslova trženja spornih aplikacij prejel 191.025,21 EUR, toženci niso nasprotovali. 5 Pritožniki v odgovoru na tožbo govorijo o sodelovanju. 6 Tudi temu dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje pritožniki ne nasprotujejo. 7 Ugotovitvi, da ni bilo tako, pritožniki, kot je bilo pojasnjeno, ne nasprotujejo. Trdili so, da ni bilo tako. 8 List. št. 4 v spisu. 9 Primerjaj S. Triva, v S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 171. 10 Glej D. Wedam Lukić, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 398. 11 Delo, navedeno v prejšnji opombi. 12 In dokumentov v njem pritožbeno sodišče ne more odpreti. 13 Prim. delo, navedeno v 10. opombi, stran 398. 14 Kot v primerljivih zadevah VS RS III Ips 98/2013, II Ips 40/2019; a contrario (ob drugačni situaciji) pa II Ips 67/2022. 15 Kot je že sodišče prve stopnje izpostavilo v 66. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, te okoliščine med pravdnima strankama niso bile sporne. 16 Glede zadostnosti trditev in izvedenih dokazov prim. odločbi VS RS II Ips 419/2011 in II Ips 74/2018. 17 Prim. delo, navedeno v 10. opombi, stran 396 in 397. 18 Izvedenec je korektno pojasnil, da je funkcionalnost (tedaj delujočih, ob izdelavi izvedenskega mnenja pa nedelujočih) spornih programov lahko ugotovil na podlagi njihovega opisa in iz podobnih programov, ki so danes prisotni, pri čemer je upošteval tudi to, da so imeli programi tedaj slabše funkcionalnosti, a so prinašali zaslužek. Pritožbeno izpostavljanje, da je izvedenec mnenje temeljil na novejši, zmogljivejši, povsem drugi programski opremi, torej ne drži. Kot strokovnjak je izvedenec nedvomno lahko presodil, da mnenje ob pregledanih podatkih (ob omejitvah, ki jih je pojasnil) lahko izdela, pritožbeno poudarjanje, kaj bi še moral pogledati (ki je neobrazloženo, saj pritožniki ne navedejo, kaj bi izvedenec s tem ugotovil in kako bi to vplivalo na oceno vrednosti tožnikovega dela), pa predstavlja laično nestrinjanje z mnenjem. 19 45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 20 V resnici ne gre za podredni zahtevek, ki naj mu sodišče ugodi, če ne bo ugodilo primarnemu. Pri vprašanju eventualne kumulacije je namreč vselej treba upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumulacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek je zahtevek, ki ga je tožnik postavil kot podrednega, saj z njim zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja. Ko je tako (torej ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek na pogodbeni podlagi, podrejeno pa zahteva povračilo istega denarja na zakonski podlagi), je teorija enotnega mnenja, da gre (čeprav so dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem), vendarle le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo dodatno pravno kvalifikacijo istega zahtevka. 21 Za zahtevek nad tem zneskom velja pojasnilo iz 6. točke obrazložitve te odločbe.