Jedro

Subjektivni rok za podajo odpovedi, ki ga določa ZDR, je materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in začne teči najkasneje takrat, ko je delodajalec dal delavcu možnost zagovora in je ta pojasnil razloge za kršitev bolniškega staleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.2003 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna od dneva prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.11.1998, tožnika prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, plačevati prispevke in davke od bruto zneska plače 85.000,00 SIT oziroma vsakokratno ustrezno revalorizirano vrednost tega zneska od datuma prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo in izračunane neto zneske plače nakazovati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati takoj nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter da ji je dolžna v roku 8 dni na transakcijski račun sodišča plačati stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je zahtevku tožnika ugodilo, ker je tožena stranka tožniku prepozno vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je izredno odpoved tožniku tako pozno vročila iz razloga, ker mu je priznala še redni letni dopust, tožnik pa je bil po storjeni kršitvi zaradi bolezni še dalj časa v staležu. Od dneva, ko je bila ugotovljena kršitev po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih do vročitve izredne odpovedi, tožnik ni bil niti en dan na delu pri delodajalcu. Sodišče je v dokazne namene zaslišalo tudi lečečo zdravnico, ki je zatrjevala, da je bil tožnik dolžan počivati v času odsotnosti zaradi bolezni. Zato tudi ni bilo mogoče ugotavljati razlogov za kršitev odsotnosti z dela pred roki, ki jih je ugotavljalo sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka izredno odpoved tožniku tako pozno vročila iz razloga na strani tožnika. Po določbi 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Tako navedeni člen določa subjektivni in objektivni rok v katerem lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Objektivni rok, to je rok od nastanka razloga do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je 6 mesecev, subjektivni rok, pa 15 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je subjektivni rok, ki ga določa zakon, torej je to materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, začel teči najkasneje takrat, ko je tožena stranka dala tožniku možnost zagovora in je ta pojasnil razloge za kršitev bolniškega staleža. To je bilo v tem individualnem delovnem sporu dne 10.6.2003. Od tega datuma je sodišče prve stopnje pravilno štelo 15-dnevni rok, ki je potekel pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je datirana z dnem 30.6.2003. Izvedena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na podlagi 111. člena ZDR, je bila tako podana izven subjektivnega roka, določenega v 110. členu ZDR, torej prepozno in jo je sodišče prve stopnje zaradi navedenega pravilno štelo za nezakonito. Zato je pravilno toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje ter za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse pravice iz pogodbe, ki sta jo imela sklenjeno tožeča in tožena stranka dne 12.11.1998. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je na vročitev izredne odpovedi tožniku vplivala njegova odsotnost. Od datuma zagovora delavca do datuma izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, namreč dejstvo, da je bil delavec odsoten, ni imelo nobenega vpliva. Ker je tožena stranka prekoračila zakonski 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bila odpoved nezakonita in v posledici tega odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker z njim ni pripomogla k razrešitvi pritožbe.