Jedro

Ovadba je sporočilo državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, iz česar izhaja, da je potrebno kazensko ovadbo podati ali policiji ali državnemu tožilstvu, zato zapisa oškodovančeve izjave v zapisniku CSD ni mogoče šteti za kazensko ovadbo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolženi D. L. iz razloga 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i obtožbe, da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da ga ni storil, s tem, da je dne 24. 2. 2010 na CSD Koper naznanil, da je S. B. pretepal svojo ženo T. in v kopalnici stanovanjske hiše fotografiral svojo golo hčer A., rojeno ..., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika in kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika, čeprav je vedel, da S. B. navedenih dejanj ni storil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe iz prvega odstavka 283. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo z dne 8. 4. 2013 D. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca S. B. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30. 1. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik pravočasno, dne 9. 6. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker ni podan zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe. Zapisnik Centra za socialno delo Koper (v nadaljevanju CSD) ne more predstavljati kazenske ovadbe, prav tako za kaznivo dejanje krive ovadbe ni podan obdolženčev naklep. Zagovornik navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo zapisnik CSD Koper in da gre pri odločitvi sodišča prve stopnje za kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo oškodovanca S. B. in delavke CSD Koper D. K., ki je napisala zapisnik z dne 24. 2. 2010. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 1. 7. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da zagovornik pravnomočni sodbi očita bistveno kršitev postopka, ki naj bi bila v neizvedbi vseh predlaganih dokazov. Zagovornik svoj očitek utemeljuje z navedbami, ki predstavljajo njegov lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje, kar v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolženčevemu zagovorniku in obdolžencu, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje (prva točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvo točko 372. člena ZKP). Navaja, da je obdolženec na CSD Koper odšel po pomoč pred nasiljem oškodovanca S. B., ki ga izvaja nad obdolženčevo družino in drugimi ljudmi, kar izhaja iz zapisnika CSD Koper z dne 24. 2. 2010. Navedeni zapisnik z dne 24. 2. 2010 sta sodišči prve in druge stopnje šteli kot (krivo) kazensko ovadbo, na podlagi katere je bil obdolženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. S tem sta sodišči nedopustno razširili pojem kazenske ovadbe. Pri obdolžencu prav tako ni bil podan naklep podati kazensko ovadbo zoper oškodovanca. Če bi obdolženec želel podati kazensko ovadbo, bi jo podal neposredno na policijo, kar je v preteklosti že storil. V spremnem dopisu CSD, ki je bil hkrati z zapisnikom z dne 24. 2. 2010 posredovan na policijo, tudi CSD ne navaja, da policiji odstopa kazensko ovadbo, ampak gre za obvestilo, da bo v zadevi potrebno skupno delo policije in CSD.

6. Kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Storilec navedenega kaznivega dejanja mora torej podati kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar je eden izmed zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Ovadba je sporočilo državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 147. člena ZKP)(1). Iz navedene definicije izhaja, da je potrebno (kazensko) ovadbo podati ali policiji ali državnemu tožilstvu, do česar v konkretnem primeru ni prišlo. Po presoji Vrhovnega sodišča zapisnik CSD Koper z dne 24. 2. 2010 ne more predstavljati (kazenske) ovadbe kot je določena v prvem odstavku 147. člena ZKP. Kot izhaja iz zapisnika CSD Koper, se je obdolženec dne 24. 2. 2010 zglasil na CSD Koper na napotilo zdravnice, ker je želel poiskati pomoč za svojo družino pred nasiljem oškodovanca S. B. Iz vsebine zapisnika izhaja, da ima obdolženec in njegova družina s S. B. številne težave, da se obdolženčeva družina oškodovanca boji in se počutijo ogrožene, pri tem pa je v razgovoru s strokovno delavko centra obdolženec navedel tudi, da naj bi B. pretepal svojo ženo T. (obdolženčevo sestro) in v kopalnici fotografiral svojo golo mladoletno hči A. Iz zapisnika še izhaja, da je strokovna delavka CSD obdolžencu pojasnila, da bo v zadevi sklican timski sestanek, ki naj bi pripomogel k rešitvi problema. CSD Koper je zaradi organizacije timskega sestanka dne 8. 3. 2010 na policijo poslal dopis s kopijo zapisnika z dne 24.2.2010. 7. Kazensko ovadbo je sicer mogoče podati tudi posredno prek državnih ali drugih organov, vendar iz zapisnika CSD Koper z dne 24.2.2010 ne izhaja, da bi bil to namen obdolženčevega obiska na CSD. Kot že navedeno, iz zapisnika ne izhaja, da bi obdolženi želel ovaditi S. B., ker naj bi pretepel ženo in fotografiral mladoletno hči, ampak je želel pomoč CSD pri reševanju težav, ki so nastale med S. B. ter obdolžencem in njegovo družino. Zato zapisa L.-jeve izjave v zapisniku CSD Koper z dne 24. 2. 2010 ni mogoče šteti za (kazensko) ovadbo. Ker glede na navedeno ni podan zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika ugodilo in obdolženca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ter skladno s to odločitvijo obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka ter oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP. Ker je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, se sodna taksa za postopek o zahtevi ne plača. Op. št. (1) : Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 304.