Jedro

Preden sodišče odloči o zahtevi za spremembo osebnega imena mladoletni osebi, mora pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo o koristi otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom ugotovilo, da je utemeljena zahteva predlagateljice za spremembo osebnega imena mld. hčerke udeležencev S. Š., rojene 20.2.2003, tako da se po spremembi glasi S. Š. - M. Sklenilo je, da nasprotni udeleženec sam krije svoje posebne stroške nepravdnega postopka.

Nasprotni udeleženec je proti temu sklepu vložil pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče predlog zavreči, saj niso izpolnjene procesne predpostavke za njegovo vložitev po 20. členu Zakona o osebnem imenu. Predlagateljica bi morala dokazati, da je bilo nasprotnemu udeležencu poslano vabilo s strani CSD. Po oceni nasprotnega udeleženca CSD K ni kompetenten organ za podajanje mnenj o predlogu za spremembo priimka mld. S., zato sodišče mnenja ne bi smelo upoštevati. Mld. S. spremembe priimka ne želi, kar bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati in iz tega razloga tudi po uradni dolžnosti postaviti sodnega izvedenca. S psihološkim poročilom, ki ga je podal I. L., se nasprotni udeleženec ni strinjal, saj so v njem upoštevane zgolj navedbe, ki jih je podala predlagateljica, ne pa tudi navedbe, ki jih je ob razgovoru pri njem podal nasprotni udeleženec. Glede na navedbe predlagateljice bo sprememba priimka predvsem in samo v korist predlagateljice, ne pa tudi mld. S. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bo sprememba osebnega imena kakorkoli v korist mld. S. Ne more se zanemariti dejstva, da se je ves čas do sklenitve zakonske zveze predlagateljica pisala povsem drugače kot mld. S. ter da je to ni v ničemer oviralo pri postopanju pred uradnimi organi. Sprememba osebnega imena mld. S. ne bi koristila, pač pa bi ji kvečjemu škodovala, saj bi bila zmedena, če bi imela še en priimek poleg že obstoječega. Sodišče s svojo odločitvijo omogoča predlagateljici, da vsiljuje mld. S. novega očeta in jo na ta način poskuša oddaljiti od njenega pravega in edinega očeta. Sklep ni dovolj določen, ni znano, od kdaj dalje naj bi sprememba osebnega imena mld. S. sploh veljala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v tej zadevi pravilno uporabilo določbo 20. člena Zakona o osebnem imenu (Uradni list RS, št. 20/2006, v nadaljevanju ZOI-1) ter za odločitev o spremembi priimka hčerke udeležencev navedlo prepričljive razloge. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Najprej je potrebno zavrniti kot neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju procesnih predpostavk za vložitev predloga. Četrti odstavek 20. člena ZOI-1 med ostalim določa, da mora biti predlogu priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovem sodelovanju poskušala sporazumeti o otrokovem osebnem imenu. Takšno dokazilo je predlagateljica predlogu priložila (zapisnik CSD K z dne 10.9.2007, priloga A2). Ob tem ni bila dolžna tudi dokazovati, da je nasprotnemu udeležencu vabilo CSD K tudi poslalo, kot izhaja iz pritožbe. Sicer pa je smisel navedene določbe v tem, da se starša najprej ob pomoči CSD sporazumeta o otrokovem novem osebnem imenu, do takšnega sporazuma pa glede na potek tega postopka očitno ne bi prišlo tudi v primeru, če bi se pritožnik udeležil razgovora na CSD dne 10.9.2007. Preden sodišče odloči o zahtevi za spremembo osebnega imena mld. osebi, mora pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo o koristi otroka (4. odstavek 20. člena ZOI-1), zato je neupoštevna pritožbena trditev, da CSD ni kompetenten organ za podajanje tovrstnih mnenj. Če se spreminja osebno ime mld. osebi, je potrebno tudi njeno soglasje le, če je otrok že dopolnil 9 let in je glede na svoj osebnostni razvoj sposoben izraziti svojo voljo (12. člen ZOI-1). Nadalje so brez podlage tudi pritožbeni očitki o kršitvah postopka, češ da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti postaviti sodnega izvedenca. Slednjega je nasprotni udeleženec res predlagal, vendar dokaz ni bil izveden zgolj zato, ker nasprotni udeleženec ni založil predujma. Odločitev o postavitvi sodnega izvedenca psihološke stroke po uradni dolžnosti bi bila potrebna le v primeru, ko bi to terjale koristi otroka, za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč imelo v izvedenih dokazih dovolj trdno podlago za odločitev. Poleg izpovedi predlagateljice in nasprotnega udeleženca je pri odločitvi namreč upoštevalo tudi mnenje CSD K ter psihološko poročilo specialista klinične psihologije. Ko je sodišče odločalo o spremembi priimka otroka, je obravnavalo tako argumente predlagateljice, kot tiste, ki jih je navedel nasprotni udeleženec ter jasno obrazložilo, zakaj je sprememba priimka v otrokovo korist. Poleg praktičnih razlogov, ki narekujejo predlagano spremembo priimka (različni uradni postopki in prestop državne meje) je izpostavljeno tudi dejstvo, da mld. S. sedaj živi v novi družini, ki jo je ob spremembi priimka osnovala njena mati, da ima tudi mlajšo sestrico, ki se piše po očetu M., zato sprememba priimka pomeni tudi občutek pripadnosti družini. Zavrniti pa je treba pritožbene očitke, da bi sprememba priimka S. škodovala, da bi bila zaradi dveh priimkov zmedena ter da se s tem poskuša S. oddaljiti od pravega in edinega očeta. Na te očitke je pritožniku prvostopenjsko sodišče že izčrpno odgovorilo v obrazložitvi sklepa, zato pravilnih in utemeljenih odgovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Določbo glede veljavnosti in vpisa osebnega imena pa vsebuje ZOI-1 v 21. členu.