21. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 125/2003 z dne 18. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 25/2001 z dne 8. 1. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 11/2000 z dne 11. 9. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 150. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Sodišče je pritožniku izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je v preizkusni dobi dveh let določilo kazen osmih mesecev zapora. Poleg tega mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica poštarja ali poštnega delavca, ki samostojno razpolaga s pisemskimi pošiljkami, za dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo prvostopenjsko sodbo. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija tudi sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z obsodbo in meni, da je bil obsojen po krivem. Navaja, da so mu očitano dejanje "podtaknili", ker naj bi se ga hoteli v službi znebiti. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in kršitve 22., 35., 37. in 153. člena Ustave ter kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik navaja, da mu je policija na predlog upravnika pošte nastavila past za hišne tatove. Ker naj bi obstajal sum, da pritožnik odpira "tujo" pošto, naj bi upravnik pošte sam napisal pismo in ga oddal v poštni nabiralnik v rajonu, ki ga je kot poštar praznil pritožnik. Vanj naj bi položil bankovec (za 1000 SIT), ki ga je po navedbah pritožnika policija pred tem premazala s srebrovim nitratom. Na pošti naj bi potem pri pregledu rok poštarjev na pritožnikovih našli sledi navedene snovi. Pritožnik meni, da ukrep policije – nastavitev pasti po svoji intenzivnosti pomeni izvajanje posebnih operativnih metod in da ne gre zgolj za enkraten ukrep v smislu kriminalistično tehničnih opravil po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Zato naj bi bilo stališče, ki ga je v zvezi s slednjim zavzelo Vrhovno sodišče, v neskladju s 35. in s 37. členom Ustave. Po mnenju pritožnika bi moral biti dokaz, ki ga je policija pridobila na podlagi domnevno spornega ukrepa, izločen iz spisa, saj naj policija za njegovo izvedbo ne bi imela odredbe pristojnega organa. Zato sodišča po mnenju pritožnika izpodbijanih sodb ne bi smela opreti na tako pridobljen dokaz. Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, po katerem predlaganih listin (uradnega zaznamka o nastavitvi pasti z dne 5. 8. 1999 in strokovnega mnenja Centra za kriminalistično tehnične preiskave) ni bilo treba izločiti iz spisa. Zato naj bi bilo sojenje nepošteno, izpodbijano stališče pa očitno napačno in v delu, ko predlagano izločitev zavrne, tudi nerazumljivo. Hkrati naj bi pomenilo tudi neutemeljen odstop od enotne sodne prakse in s tem kršitev 22. člena Ustave. V utemeljitev slednjega navaja, da bi Vrhovno sodišče moralo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča, izdane v primerih, ki so se nanašali na "doktrino sadežev zastrupljenega drevesa". Ker naj bi jih sodišča ne upoštevala, izpodbijane sodbe po navedbah pritožnika pomenijo uvajanje neenotne sodne prakse in nepošteno reševanje zadeve. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter naj mu v celoti prizna vse stroške, nastale v zvezi z ustavno pritožbo.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru št. K 11/2000.

B.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi v zvezi z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe prava ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe prava ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

5.Pritožnik izrecno zatrjuje kršitev 35. in 37. člena Ustave. Do zatrjevanih kršitev naj bi po mnenju pritožnika prišlo s tem, ker so sodišča izpodbijane sodbe oprla na dokaz, ki naj bi bil v predkazenskem postopku pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, in ker so v zvezi s tem sprejela stališči, ki naj bi bili z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic sporni.

6.Pritožnik izpodbija stališče sodišč, "da nastavitev pasti za domače tatove oz. izvajanje tega kriminalistično tehničnega opravila ni bilo takšno, da bi bilo z njim poseženo v pravico do obsojenčeve zasebnosti". Višje sodišče meni, da gre pri nastaviti pasti za enkraten običajen kriminalistično tehnični ukrep, ki ne predstavlja prav nikakršnega posega v obtoženčeve ustavne pravice in svoboščine, zato dovoljenje generalnega direktorja policije za izvedbo takega ukrepa ni bilo potrebno. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s takšno argumentacijo in navaja, da je razumljivo, da določbe 49. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – ZPol) in prav tako določbe 150. in 151. člena ZKP tega ukrepa ne uvrščajo med posebne operativne metode in sredstva, ki zahtevajo odobritev generalnega direktorja policije ali državnega tožilca oziroma izdajo odredbe preiskovalnega sodnika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno sklicuje na določbe 37. člena Ustave in da si jih za konkreten primer napačno razlaga, saj je bil prav pritožnik v položaju, ko je bil kot raznašalec pošte osumljen kršitve tajnosti pisem in je policija v skladu z določbami 148. člena ZKP z dovoljenimi sredstvi odkrila njegovo kaznivo dejavnost.

7.Kršitve človekovih pravic, storjene v predkazenskem postopku z dejanji državnih organov, so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča ob odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-62/98 z dne 1. 7. 1999, OdlUS VIII, 287). V obravnavanem primeru pritožnik smiselno uveljavlja izločitev dokaza s tem, ko navaja, da se izpodbijane sodbe ne bi smele opirati na dokaz, ki je bil v predkazenskem postopku pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic.

8.Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti[1] ter osebnostnih pravic [2] V prvem odstavku 37. člena Ustava določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. V drugem odstavku istega člena pa določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Po uveljavljenem stališču v primerjalni ustavnopravni teoriji in sodni praksi je nedotakljivost zasebnosti ena izmed osebnostnih pravic. Med tradicionalno varovane vidike zasebnosti sodijo nedotakljivost stanovanja, komunikacijska tajnost in – v novejšem času – varstvo osebnih podatkov. Ne glede na ta tri specialna ustavna jamstva vsebina varovane zasebnosti ni izčrpana v teh vidikih.

9.Iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je policija pritožniku zaradi suma, da kot poštar odpira tuje pisemske pošiljke, nastavila past za hišne tatove. To je storila tako, da je Pošta Slovenije posodila belo kuverto s kratkim besedilom in bankovec za 1000 SIT. Bankovec so z obeh strani namazali z mešanico srebrovega nitrata in vazelina ter ga dali skupaj s pismom nazaj v kuverto, naslovljeno na Ognjišče Koper. Gre za ukrepanje policije po 148. členu ZKP[3], ki je umeščeno v predkazenski postopek. V slednjem policija uporablja pooblastila, ki jih ima v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Policija v postopku preiskovanja določene zadeve pri izvrševanju svojih dejanj[4] uporablja posamezne ukrepe, s katerimi posega na področje človekovih pravic, in ukrepe, s katerimi na navedeno področje ne posega.

10.Ocena, ali policijski ukrep iz 148. člena ZKP, ki ga je policija uporabila v konkretnem primeru, predstavlja poseg v ustavno varovano zasebnost, je odvisna od vsebine posameznega ukrepa oziroma od pristojnosti policije pri njihovem izvajanju. Ustavno sodišče ocenjuje, da izvedeni ukrep, ne po svoji intenzivnosti posega, načinu njegove izvedbe, trajanju in njegovi teritorialni oziroma prostorski pogojenosti, v konkretnem primeru ni pomenil posega v človekove pravice. Izpodbijano stališče že iz tega razloga z vidika 35. člena Ustave ni sporno in za zatrjevano kršitev očitno ne gre. Zato je očitno neutemeljen tudi pritožnikov očitek o nepoštenem sojenju, ki naj bi bil v tem, da se izpodbijane sodbe ne bi smele opirati na dokaz, pridobljen v predkazenskem postopku, in da bi ga sodišča morala izločiti iz spisa (prvi odst. 23. člena Ustave in 6. člen EKČP).

11.Pritožnik je bil z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 150. člena KZ. Prav to kaznivo dejanje je tisto, ki temelji na določbi 37. člena Ustave, iz katere med drugim izhaja načelo neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih pošiljk. Pritožnik, ki si vsebino določbe 37. člena Ustave očitno napačno razlaga, zgolj s tem njene kršitve ne more utemeljiti.

12.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bil lahko upošteven očitek pritožnika, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem predlaganih listin ni bilo treba izločiti, napačno in v delu, ko predlagano izločitev zavrne, nerazumljivo. Vendar zgolj zatrjevanje pritožnika, da je izpodbijano stališče napačno, za izkaz kršitve 22. člena Ustave ne zadošča. Prav tako ni mogoče pritrditi zatrjevanju pritožnika, da je izpodbijano stališče nerazumljivo. Ustavno sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev, ki ji ni mogoče odreči razumne presoje, obrazložilo in zanjo navedlo prepričljive razloge. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

13.Zgolj s pavšalnimi navedbami in s sklicevanjem na prakso Ustavnega sodišča pritožnik ne more izkazati, da je sodišče z izpodbijanim stališčem v njegovem primeru neutemeljeno odstopilo od enotne sodne prakse. Zato tudi v tem delu za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

14.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev določbe 153. člena Ustave (usklajenost pravnih aktov). Na slednjo se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče zato pritožnikovih navedb v tem delu ni preizkušalo.

15.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

16.Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj mu prizna vse stroške, nastale v zvezi z ustavno pritožbo. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

17.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Pravica do (nedotakljivosti) zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil (odločba št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310). Zasebnost je bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega (odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38). Izhajajoč iz teh stališč je predmet z Ustavo varovane zasebnosti opredeljen funkcionalno in prostorsko. Zasebna je lahko zadeva glede na svojo vsebino ali glede na prostor, kjer se odvija. Pred razkritjem so varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih ta želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (npr. spolno življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi, dnevniški zapisi). Prostorski vidik zasebnosti je Ustavno sodišče opredelilo že v odločbi št. U-I-25/95. Posameznik je pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti.

Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (odločba št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174). Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Ta predpostavlja, da je posameznik svoboden v odločanju o tem, kako naj ravna, in tudi v ravnanju v skladu s svojo odločitvijo. Svoboda odločanja osebe, ki ne more dovolj zanesljivo imeti pregleda nad tem, katere informacije, ki jo zadevajo, so znane v okolju, kjer živi, in ki ne more vsaj do določene mere oceniti védenja, kaj sogovornik ve o njej, je bistveno omejena. Pravni red, v katerem posameznik ne more več vedeti, kdo, kaj in kdaj o njem ve, ni združljiv s pravico do samostojnega odločanja v lastnih zadevah.

Prvi odstavek tega člena določa naslednje:

Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Drugi odstavek tega člena pa določa:

Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti ogled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.