Jedro

Izvajanje gradbenih del na gradbenem odru, ki je postavljen brez ustrezne varovalne ograje, pod odra pa iz desk, ki prekomerno štrlijo preko prečnega nosilca odra in niso pritrjene na prečne nosilce odra, v višini nekaj preko treh metrov, predstavlja povečano nevarnost nastanka škode zaradi padca iz odra za delavce, ki na takem odru izvajajo gradbena dela.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu ter odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 76.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka te sodbe.

Zavrne se zahtevek tožeče stranke za plačilo 63.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2008 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.160,25 EUR v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 531,73 EUR v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del (točka II izreka) ter pritožba tožene stranke zoper obsodilni del (točka I izreka) v celoti zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti za 202,50 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo (točka I izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode, katero je tožnik utrpel v delovni nezgodi pri svojem delodajalcu - zavarovancu toženke, plačati 66.950,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2008 dalje. Pri prisoji odškodnine je prvostopno sodišče upoštevalo 30 % prispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka - delovne nesreče. V presežku za zahtevanih 73.050,00 EUR je zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka III in IV izreka) je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.747,68 EUR, tožeča stranka pa toženi stranki 616,56 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tekom pravde podala ugovor izključitve zavarovalnega kritja nastale nepremoženjske škode po 4. in 2. točki prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti (v nadaljevanju O-04/06), ki so sestavni del zavarovalne police o zavarovanju civilne odgovornosti zavarovanca toženke, to je gospodarske družbe I S d.o.o. v P. Prvostopno sodišče pa se o navedenem ugovoru v razlogih izpodbijane sodbe ni izjavilo, zaradi česar prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S takim postopanjem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) - prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje pritožba navaja, da prvostopno sodišče sicer v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe navaja okoliščine, na podlagi katerih smiselno zaključuje, da ni podan navedeni izključitveni razlog kritnih pravic, vendar ti razlogi niso zadostni. Nasprotno, iz podatkov spisa izhaja (pri tem se pritožba sklicuje na izvedenca gradbene stroke P.O. ter priče S.V. in M.I.), da delodajalec oziroma nadrejeni pred napotitvijo tožnika na delo sploh ni pregledal stanja gradbenega odra, na katerem je tožnik izvajal dela. Navedeni gradbeni oder pa nesporno ni bil postavljen v skladu z gradbenimi predpisi, ker varnostna ograja ni bila opremljena z vmesnimi horizontalnimi elementi ter pri dnu s polnim varovalnim robom. Delovni pod tudi na mestih, kjer je obstajal ni bil potrebne širine. Deske, ki so se uporabljale za delovni pod so segale preko prečne podpore več kot 30 cm. Kljub takemu stanju delovnega odra in to kar nekaj dni po zaključku del je zavarovanec toženke svojega delavca napotil na delo z nalogo, da s kotno brusilko opravi dela na fasadi zgradbe. Zraven tega so dela bila naložena tožniku, ko je deževalo in zaradi česar je očitno prišlo tudi do preboja elektrike na kotni brusilki, s katero je tožnik rezal fasado na zgradbi. Navedene opustitve delodajalca (zavarovanca toženke), pri čemer tožnik odrejenega dela niti ni mogel odkloniti, pa predstavljajo zavestno kršitev veljavnih gradbenih predpisov, kar pa ima za posledico izključitev kritne odgovornosti zavarovalnice po prvem odstavku 2. člena O-04/06. Nasprotno razlogovanje prvostopnega sodišča je dejansko in pravno zmotno.

Nadalje pritožba tožene stranke izpodbija presojo prvostopnega sodišča, da je podan 30 % prispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Po pritožbi soprispevek tožnika h škodi znaša 50 %, pri čemer je potrebno upoštevati, da pa se je tudi tožnik na gradbenem odru, ki je bil postavljen povsem protipredpisno, lotil naloženega dela tako, da je z eno nogo stal na opažu betonske plošče, ki se je nahajal 75 cm višje od deske gradbenega poda na katerem je tožnik stal z levo nogo. S takim povsem neprimernim in nevarnim načinom dela je tožnik sam vsaj 50 % prispeval k nastanku škodnega dogodka, ne pa 30 %, kot je zmotno presodilo prvostopno sodišče. Zmotna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka zapadla v plačilno zamudo 10. 7. 2008. V plačilno zamudo je tožena stranka lahko prišla šele po zaključku zdravljenja tožnika. O zapadlosti terjatve pa prvostopno sodišče tudi nima zadostnih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev prvostopne sodbe. Podrejeno predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka zavrnilni del prvostopne sodbe izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka znaša 30 %. Pri taki presoji, pri čemer se je prvostopno sodišče oprlo na objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca tožnika, je prvostopno sodišče prezrlo, da je odgovornost delodajalca tožnika, to je zavarovanca toženke prvenstveno krivdna. Dejstvo je, da je zavarovanec toženke tožnika kot svojega delavca napotil na delo, katerega je moral opraviti na gradbenem odru, ki pa ni bil postavljen v skladu z gradbenimi predpisi. Zraven tega je moral tožnik naloženo delo opravljati s kotno brusilko, torej električno napravo, ki pa je bila v času dela podvržena mokroti zaradi dežja. Kumulacija navedenih nepravilnosti je privedla do škodnega dogodka, za katerega je podana izključna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke. Soprispevka tožnika ni, ker je ta ne glede na navedene razmere moral opraviti naloženo delo. Nadalje pritožba navaja, da je prvostopno sodišče tožniku v posledici nepravilne uporabe materialnega prava iz naslova telesnih bolečin, prestanega strahu, zlasti pa zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odmerilo prenizko odškodnino. Nepravilna je tudi odločba o pravdnih stroških, ker ta ne vsebuje pobota pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista vložili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke je neutemeljena.

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri gospodarski družbi I S d.o.o. in je kot delavec navedene gospodarske družbe bil po nadrejenem napoten dne 4. 9. 2007 na gradbišče (adaptacija stanovanjske hiše), da s kotno brusilko odreže demit fasado. Tudi ni sporno, da delovni oder, ki je bil postavljen na gradbišču, ni bil izveden v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005, nadalje Uredba). Gradbeni oder na mestu, kjer je prišlo do delovne nesreče ni imel varnostne ograje. Na ostalih predelih gradbenega odra varnostna ograja ni bila opremljena z vmesnimi prečkami, pri dnu pa s polnim varovalnim robom visokim najmanj 15 cm. Na mestu, kjer je tožnik padel z višine tudi ni bilo nameščenega delovnega poda. Deske, ki so se uporabljale za delovni pod, niso bile pritrjene in so segale preko prečne podpore več kot 30 cm, na mestu nezgode 70 cm. Po delodajalcu tudi ni bilo opravljeno preverjanje brezhibnosti gradbenega odra pred ponovno uporabo. Na tako pomanjkljivem gradbenem odru je tožnik s kotno brusilko rezal fasado v višini nekaj nad tri metre. Na mestu, kjer je tožnik padel iz gradbenega odra je fasado rezal tako, da je stal v razkoraku in sicer je z desno nogo stal na deski opaža, ki je bila nivojsko znatno višja od poda (deske) gradbenega odra in je približno v dolžini enega metra molela izpod betonske plošče. Z levo nogo pa je stal na podu gradbenega odra - deski, ki je segala čez prečni nosilec v dolžini približno 70 cm. Ko je z obema rokama prijel za brusilko in jo želel vključiti, se je začela pod njegovo levo nogo dvigovati deska poda odra. Pri tem je tožnik izgubil ravnotežje ter se želel prijeti za pokončni steber gradbenega odra, pri čemer je desno roko, v kateri je imel brusilko, spustil navzdol. Ker je imel zaradi dežja mokre rokavice ga je zaradi preboja elektrike stresla elektrika in ga dodatno sunila nazaj. Ker na tem mestu gradbenega odra ni bilo več varnostne ograje je tožnik iz gradbenega odra višine 3,25 m padel na tla in se telesno poškodoval. Tudi ni sporno, da je bila v času škodnega dogodka zavarovana civilna odgovornost tožnikovega delodajalca pri toženi stranki (zavarovalnici) za zavarovalno vsoto v višini 146.000,00 EUR z odbitno franšizo 250,00 EUR, in da so sestavni del zavarovalne police splošni pogoji O-04/06. Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožena stranka tekom pravde ni prerekala pasivne legitimacije.

7. Pravna podlaga odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke (delodajalca tožnika) je podana v prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, ko določa, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila o odškodninski odgovornosti uzakonja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). OZ v določbi 131. člena kot podlago za odškodninsko odgovornost določa krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) in objektivno odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ). Predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti so protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti so škodni dogodek, škoda, vzročna zveza in objektivna odškodninska odgovornost. Pri objektivni odškodninski odgovornosti krivda torej ni predpostavka odgovornosti.

8. V obravnavanem primeru je tožeča stranka odškodninsko odgovornost z ustrezno trditveno in dokazno podlago uveljavljala na podlagi krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti. Prvostopno sodišče je odločitev o odškodninski odgovornosti oprlo na objektivno odškodninsko odgovornost. Presodilo je, da delo na več kot tri metre visokem in pomanjkljivo postavljenem fasadnem odru predstavlja nevarno dejavnost. Takemu zaključku prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče materialnopravno pridružuje, ker izvajanje gradbenih del na gradbenem odru, ki je postavljen brez ustrezne varovalne ograje, pod odra pa iz desk, ki prekomerno štrlijo preko prečnega nosilca odra in niso pritrjene na prečne nosilce odra, v višini nekaj preko treh metrov, predstavlja povečano nevarnost nastanka škode zaradi padca iz odra za delavce, ki na takem odru izvajajo gradbena dela. Sicer pa pritožbi obeh pravdnih strank ne oporekata zaključku prvostopnega sodišča o objektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke.

9. Temeljni pritožbeni ugovor toženke je, da je podana izključitev zavarovalnega kritja toženke (zavarovalnice) za zavarovanca na podlagi 4. točke prvega odstavka 2. člena O-04/06. Po citirani določbi splošnih pogojev zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z zavestno kršitvijo veljavnih predpisov (splošnih in poslovnih glede na dejavnost). Navedena zavestna kršitev predpisov sicer ni le naklepna, kot pravilno navaja pritožba, mora pa biti take narave, da oškodovalec lahko z visoko stopnjo verjetnosti predvideva oziroma pričakuje, da bo zaradi kršitve predpisov nastala prepovedana posledica - delovna nesreča. Takšnemu pritožbenemu ugovoru ni pritrditi, ker ravnanje delodajalca, ko je ta tožnika napotil na navedeno delo (rezanje demit fasade) na gradbenem odru, na katerem so se poprej izvajala vsa ostala dela pri adaptaciji gradbenega objekta, ne predstavlja takšne zavestne kršitve predpisov (v danem primeru navedene Uredbe), da bi zavarovanec (delodajalec) iz navedenega razloga izgubil kritne pravice po citirani določbi splošnih pogojev O-04/06. Res je, da je delodajalec delavca napotil na delo, katerega je ta opravljal na gradbenem odru, ki je bil pomanjkljivo izdelan (varnostna ograja je bila pomanjkljiva, ker ni bila opremljena z vmesnimi prečkami, delovni pod odra je bil postavljen pomanjkljivo, nepritrjene deske poda so segale preko prečne podpore več kot 30 cm), vendar navedene pomanjkljivosti odra tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko delodajalcu tožnika očitala zavestna kršitev predpisov. Do zaključka o zavestni kršitvi veljavnih predpisov tudi ne privede okoliščina, da po delodajalcu pravilnost postavitve gradbenega odra tudi ni bila preverjena pred naložitvijo dela tožniku. Pri takem zaključku tudi ni mogoče prezreti dejstva, da pa se je navedeni gradbeni oder očitno brez težav uporabljal ves čas obnove gradbenega objekta. Zraven tega pa v danem primeru zavarovanec odškodninsko odgovarja na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti, pri kateri krivda ni predpostavka te odgovornosti. To pa v danem primeru pomeni, da zavarovanec kot upravljalec tožniku odškodninsko odgovarja ne glede na morebitno krivdo pri opravljanju nevarne dejavnosti.

10. Presojo, da zavarovancu toženke ni očitati zavestne kršitve veljavnih predpisov in s tem povezane izgube kritnih pravic, je prvostopno sodišče sprejelo v razlogih izpodbijane sodbe in sicer v točki 15. Tako prvostopnemu sodišču tudi ni očitati, da o ugovoru tožene stranke v smeri izgube kritnih pravic zavarovanca toženke, izpodbijana sodba nima razlogov in da je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

11. Po določbi tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik deloma prost objektivne odškodninske odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škode v deležu 30 %. Tak pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi dejstva, da je tožnik s samim pristopom oziroma načinom rezanja fasade prispeval k lastnemu padcu iz gradbenega odra. Tožnik je namreč fasado s kotno brusilko rezal tako, da je stal v razkoraku in sicer je z desno nogo stal na deski opaža betonske plošče, ki je znatno nad nivojem poda odra molela izpod betonske plošče, z levo nogo pa je stal na deski odra, ki je segala čez prečni nosilec v dolžini približno 70 cm. V taki drži se je pod njegovo levo nogo začela dvigovati deska (pod) gradbenega odra. Tožnik je zgubil ravnotežje in padel iz odra. S takim za lastno varnost neskrbnim delom je tožnik k nastanku škode prispeval v deležu 30 %. Nasprotna pritožbena izvajanja tožene stranke, da je tožnikov prispevek 50 % in tožeče stranke, da tožniku ni pripisati nobenega prispevka k nastanku škode, so neutemeljena. Do drugačnega zaključka tudi ne morejo privesti sklicevanja pritožbe tožeče stranke, da je bil tožnik prisiljen opraviti navedeno delo in da ga ni mogel odkloniti, ker rezanje fasade v danem primeru ni predstavljalo nobenega nujnega ali neodložljivega dela. Zraven tega pa bi lahko tožnik navedeno delo, v kolikor bi ocenil, da je nevarno, odklonil. Tega pa ni storil, nasprotno, dela se je lotil na neprimeren in nevaren način, kot je že navedeno. Materialnopravno zmotna pa so tudi pritožbena izvajanja tožeče stranke, da je krivdno ravnanje delodajalca (to se izkazuje z izdelavo pomanjkljivega gradbenega odra ter napotitvijo delavca na delo na tak gradbeni oder) potrebno upoštevati pri prispevku oškodovanca k nastanku škode. Takim izvajanjem pritožbe ni pritrditi, ker je prispevek oškodovanca k nastanku škode potrebno presojati skozi dejstva in okoliščine, ki jih ustvari sam oškodovanec, torej tožnik v obravnavanem primeru. Pri tem pa velja še enkrat opozoriti, da je v danem primeru odškodninska odgovornost po neizpodbijani presoji prvostopnega sodišča podana na podlagi objektivne, ne pa krivdne odgovornosti. Krivda pa ni predpostavka objektivne odškodninske odgovornosti.

12. Presoje prvostopnega sodišča o 30 % prispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka tudi ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja tožeče stranke, da je do padca tožnika prišlo tudi zaradi električnega sunka, katerega je ta utrpel zaradi dela v dežju in s tem povezanega preboja elektrike iz kotne brusilke. Do električnega sunka na tožnika zaradi preboja elektrike iz kotne brusilke je v obravnavanem primeru prišlo namreč za tem, ko se je zaradi dviga deske - poda odra tožnik hotel prijeti za nosilec odra. Osnovni razlog za tožnikov padec iz gradbenega odra je tako delo tožnika na pomanjkljivo izdelanem gradbenem odru, pri čemer je tožnik naloženo mu delo opravljal na neskrben način. Neskrbnost pa zraven samega pristopa k delu predstavlja tudi delo z električno napravo v dežju in s tem povezano mokroto.

13. V posledici padca je tožnik rojen leta 1973, po poklicu kvalificirani zidar, utrpel zlom lobanjskega svoda z vtisnjenjem odlomkov, udarnino možganov, zlom lobanjske baze, akutni izliv krvi ob trdi možganski ovojnici, zlom kosti obraza, odprt zlom desne koželjnice, odlomek mečastega nastavka desne podlahtnice, izpah sklepa med ključnico in akromilnim nastavkom lopatice desno ter serijski zlom desnih reber.

14. V posledici navedenih poškodb je tožnik trpel fizične bolečine trajanja in intenzitete ter nevšečnosti pri zdravljenju, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Enako velja za prestani strah. Na podlagi pravilnih ugotovitev dejstev in okoliščin za odmero odškodnine za prestane fizične bolečine in strah je prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člen OZ in 182. člen OZ) tožniku za prestane fizične bolečine odmerilo odškodnino v znesku 25.000,00 EUR in za prestani strah v znesku 5.000,00 EUR. Nasprotna, zelo pavšalna izvajanja pritožbe tožeče stranke o nepravilnosti odmere odškodnine za navedeni vrsti škode, so neutemeljena.

15. Pritrditi je pritožbi tožeče stranke, da je prvostopno sodišče tožniku po sicer pravilni ugotovitvi dejstev in okoliščin vplivnih za odmero odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zneskom 66.000,00 EUR odmerilo prenizko odškodnino. Dejstvo je, da so tožnikove (tako iz izvedenskega mnenja travmatologa R.L. ter izvedenskih mnenj psihiatrične stroke A.P. ter Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani) splošne življenjske aktivnosti zmanjšane predvsem zaradi lobanjsko-možganske poškodbe in posledičnega psihoorganskega sindroma hude stopnje (ta je posledica organskih poškodb možganov) z epilepsijo, manj pa zaradi poškodbe desnega ramena in desne roke. Zaradi navedenih poškodb lahko tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 34 let sedaj opravlja le osnovne življenjske aktivnosti kot so hranjenje, sedenje, ležanje in spanje. Pri ostalih opravilih potrebuje pomoč tretje osebe. V vsakodnevnem življenju je tožnik zaradi psihoorganskega sindroma izključen iz dogajanj v širšem socialnem in ožjem družinskem okolju, je pasiven, dela nezmožen, nekomunikativen in odvisen od pomoči drugih. Nadzor, skrb in pomoč potrebuje tudi zaradi epileptičnih napadov. Na podlagi takih posledic poškodb tožnika, ki mejijo že na katastrofalno škodo, po presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba materialnega prava po določbi prvega odstavka 179. člena OZ narekuje odmero odškodnine za tovrstno škodo v znesku 80.000,00 EUR.

16. Tožniku je tako po spremenjeni prvostopni sodbi odmerjena odškodnina v skupnem znesku 110.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je v skladu z določbo 179. člena in 182. člena OZ ter v skladu z individualizacijo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere. Ob ugotovljenem 30 % prispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka ter odbitno franšizo po zavarovalni polici v višini 250,00 EUR je toženka dolžna tožniku plačati 76.750,00 EUR odškodnine.

17. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je s plačilom odškodnine tožena stranka prišla v zamudo 10. 7. 2008 in je od tega dne na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ dolžna tožniku od prisojene odškodnine plačati tudi zakonske zamudne obresti. Dejstvo je, da je tožnik dne 24. 6. 2008 pozval toženko na plačilo odškodnine in je tako toženka (zavarovalnica kot strokovnjak, kateri mora biti znan vsaj predviden obseg višine odškodnine glede na poškodbe in posledice poškodb oškodovancev) po določbi 299. člena OZ zapadla v plačilno zamudo dne 10. 7. 2008. Da pa se do 10. 7. 2008 pri tožniku škoda še ni ustalila, ker zdravljenje še ni bilo zaključeno, so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja, ker iz izvedenskega mnenja navedenih izvedencev izhaja, da je do navedenega dne pri tožniku škoda bila že dokončna in ustaljena. Tako tudi navedeni pritožbeni očitek ne spremeni odločitve prvostopnega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

18. Po spremenjeni prvostopni sodbi pravdni uspeh tožeče stranke znaša 55 %, tožene pa 45 %. Po spremenjenem pravdnem uspehu je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti za 3.160,25 EUR od po sodišču prve stopnje že pravilno priznanih 5.745,90 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti za 531,73 EUR od po sodišču prve stopnje že pravilno priznanih 1.181,62 EUR pravdnih stroškov.

19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen in 358. člen ZPP).

20. Tožeči stranki je priznati 13,4 % pritožbenega uspeha in zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti za 202,50 EUR od 1.511,00 EUR priglašenih in priznanih pritožbenih stroškov. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.