Jedro

Tožena stranka utemeljeno oporeka odločitvi, da je izključno odgovorna za nastalo škodo. Kljub dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen zelo kratek čas in ugotovitvi, da je pred udarom elektrike dvakrat predlagal izklop električne napetosti, ni mogoče mimo ugotovitve, da je vedel, da delo pod električno napetostjo ni varno in zato ni dovoljeno, in je bil seznanjen z možnostjo odklonitve odrejenega nevarnega dela.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se I. točka izreka spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 80 %.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Odločitev o stroških je pridržalo za poznejšo sodbo.

2. Zoper vmesno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi o krivdni odgovornosti ter ugotovitvi, da naj bi opustila nadzor nad tožnikovim delom, in s tem svojo dolžnost, kar naj bi bilo nedopustno ravnanje ter vzrok za nastanek vsaj dela zatrjevane nepremoženjske škode. Zatrjuje ustreznost nadzora, pa tudi če bi ga opustila, to ni privedlo do nastanka škode, zato vzročna zveza ni podana. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri od delodajalca ni mogoče zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti (odločitev VS VIII Ips 49/2020). Poudarja, da je bil tožnik pri njej zaposlen kot serviser III, po izobrazbi je elektrikar-elektronik, delal je že kot vodja vzdrževanja. Pove, da je pred škodnim dogodkom večkrat menjal žarnice, tega je bil vešč in strokovno ustrezno usposobljen. Zatrjuje, da je splošno znano, da je menjava žarnice enostavno in vsakodnevno opravilo, za katerega ni potrebna posebna izobrazba ali specifično strokovno znanje. Poudarja, da je bil tožnik izrecno poučen o tem, da se menjava žarnic pod električno napetostjo ne sme opravljati. Meni, da v konkretnem primeru ni bil potreben stalen nadzor nad izvajanjem dela in izrecna navodila za konkretno opravilo, zato ni ravnala neskrbno. Nasprotuje ugotovitvi, da je dopuščala opravljanje dela pod električno napetostjo. Opozarja, da je kot priča zaslišani A. A. izpovedoval drugače, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo ter se ni ustrezno opredelilo do njegove izpovedi, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer meni, da zgolj opustitev dolžnostnega ravnanja v zvezi z nadzorom nad delom tožnika sama po sebi ne pomeni njene krivdne odgovornosti. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, da bi bila prav opustitev nadzora vzrok škode, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče B. B. v zvezi z izvajanjem nadzora nad delom tožnika, saj iz nje ne izhaja, da tožena stranka nadzora ne bi izvajala. Kot napačnega in protispisnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da je vedela, da se delo opravlja v nasprotju z navodili za varno delo. Trdi, da ne tožena stranka ne nihče od odgovornih oseb pri njej ni vedel, da se delo opravlja v nasprotju z navodili, česa takega tožnik ni zatrjeval niti se to ni izkazalo med postopkom. Opozarja, da je po škodnem dogodku ukrepala in vsem delavcem, ki so opravljali delo v nasprotju z navodili, izdala pisno opozorilo. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi moral tožnik prvenstveno sam poskrbeti za odklop elektrike, česar ni storil, vseeno pa zaključilo, da mu kljub temu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Če je bila tožnikova obveznost izklopiti električni tok, pa tega ni storil, je po njenem mnenju ravnal očitno neskrbno oziroma malomarno, in s tem bistveno ali vsaj v določenem deležu prispeval k nastanku škode. Sklicuje se na izpovedi B. B. in C. C., da je pri usposabljanju iz varstva pri delu izrecno vsak delavec seznanjen s prepovedjo opravljanja dela pod napetostjo in dolžnostjo zavrnitve takega dela, tako tudi tožnik. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil A. A. tožniku nadrejen oziroma njegov mentor ter se sklicuje na njegovo drugačno izpoved. Opozarja, da je tožnik sam izpovedal, da ga je tistega dne videl prvič, in prereka dokazno oceno sodišča. Ker bi tožnik moral odkloniti tudi s strani nadrejenega odrejeno nevarno delo, je po njenem prepričanju za nastanek nezgode v celoti odgovoren sam, to pa potrjuje tudi njegova izpoved na sestanku 30. 10. 2018. Graja zaključek, da tožnik ni bil v položaju, da bi lahko delo zavrnil. Trdi, da od njega ni zahtevala, naj delo opravi pod napetostjo. Sklicuje se na 35. člen ZDR-1. Kot napačni nasprotuje ugotovitvi, da ni podala ustreznih trditev o tem, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo. Sklicuje se na vloge, v katerih je navajala, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do nastanka škodnega dogodka ne bi prišlo (usposabljanje tožnika za varno delo, izrecen pouk o prepovedi dela pod električno napetostjo in možnosti zavrnitve nevarnega dela, sprejem internega akta glede varnosti in zdravja pri delu, zagotovitev potrebne obutve in opreme za varen način dela). Glede na navedeno meni, da ji krivde za nastanek škode ni mogoče prepisati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pa sprejeta odločitev delno materialnopravno zmotna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (zlasti z dokazno oceno izpovedi priče A. A.), kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, tožnik pa jo tudi sicer zgolj pavšalno omenja v zvezi z dopuščanjem opravljanja dela v nasprotju z navodili za varno delo.

8. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) in prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl. – ZVZD-1) odločilo o krivdni odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala 1. 10. 2018 pri demontaži stropne svetilke. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da za tožniku nastalo škodo ni odgovorna v celoti zgolj tožena stranka, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik za nastanek škode soodgovoren.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu serviser III od 24. 9. 2018, - da je le nekaj dni kasneje 1. 10. 2018 prišlo do nesreče pri delu - udara električnega toka tožnika pri demontaži stropne svetilke, ki je potekala pod napetostjo, - da je bilo tistega dne tožniku in sodelavcu D. D. odrejeno delo menjave žarnice stropne svetilke, po demontaži katere sta ugotovila, da je potrebno poleg žarnice zamenjati še preperel nosilni element (grlo, ležišče oziroma _fasungo_), - da je do mesta, kjer naj bi opravila delo, tožnika in sodelavca vodil A. A., ki sta ga navedena dojemala kot mentorja/nadrejenega (odnos hierarhije), ta jima je predal tudi konkretna navodila za delo ter od sodelavca D. D. prevzel opravljanje dela, ko ta ni uspel takoj odstraniti preperelega nosilnega elementa, - da je tožnik pred odstranitvijo žarnice in pred začetkom odstranjevanja nosilnega elementa opozoril A. A. na obveznost izklopa električnega toka, kar je ta zavrnil. 10. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni v zvezi s potekom dogajanja pred udarom elektrike ter glede dejanskega odnosa hierarhije med tožnikom ter A. A. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved stranke oziroma priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o njeni verodostojnosti oziroma neverodostojnosti pa mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič D. D., E. E. ter tožnika. Ustrezno je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi A. A., to svojo ugotovitev pa je pravilno oprlo na druge izvedene dokaze ter iz njegove izpovedi izhajajoč odklonilen in podcenjevalen odnos do tožnika. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpoved B .B. glede medsebojnega razmerja med tožnikom in A. A., saj njegova izpoved o prenašanju znanja s starejših na mlajše potrjuje pravilnost ugotovitve, da je tožnik A. A. dojemal kot avtoriteto, o čemer so skladno in prepričljivo izpovedali tožnik ter priči D. D. in E. E. Odločilno je tudi, da je bil tožnik na dan nesreče pri delu zaposlen pri toženi stranki šele nekaj dni na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj treh mesecev (listina A 4). Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Pritožbeno sodišče tako pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna ugotovitev, da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke. Ta je zatrjevala, da ni krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo, ker ni ravnala protipravno, med njenim ravnanjem oziroma opustitvami in nastankom škode ni vzročne zveze, izkazala pa naj bi tudi potrebno skrbnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v nasprotju z zahtevo po zagotavljanju zdravja in varnosti pri delu tožena stranka opustila ustrezni nadzor nad delom tožnikove skupine oziroma dopustila opravljanje del v zvezi z zamenjavo žarnice in nosilnega elementa pod napetostjo. Tožena stranka se ne more razbremeniti svojih obveznosti iz naslova varnosti in zdravja pri delu (ustrezen nadzor, ustrezna navodila ter preprečevanje opravljanja dela na nevaren način) s sklicevanjem na enostavnost opravila menjave žarnice, saj je do udara elektrike tožnika prišlo ob demontaži nosilnega elementa svetilke ter v okoliščinah, ko je dolgoletni delavec tožene stranke, ki ga je tožnik dojemal kot avtoriteto, (zaradi zamudnosti) zavrnil tožnikovi zahtevi za izklop električne napetosti in celo sam poskušal prevzeti opravo dela na lestvi, na kateri je bil v tistem trenutku tožnik. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpovedi C. C. in A. A. prepričljivo zaključilo, da sta tožnik in sodelavec D. D. v konkretni situaciji utemeljeno razumela, kot da se delo pod napetostjo pri toženi stranki dopušča, še posebej zaradi A. A. odločne zavrnitve tožnikovega predloga po izklopu napetosti. Glede na to na pravilnost odločitve ne vpliva ravnanje tožene stranke po nastanku škodnega dogodka, tj. izrek pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve vsem trem delavcem, ki so sodelovali pri demontaži svetilke. Materialnopravno pravilna je tako odločitev, da se tožena stranka ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka 1. 10. 2018, pač pa zanjo odgovarja v deležu 80 %.

12. Utemeljeno pa tožena stranka oporeka odločitvi, da je izključno odgovorna za nastalo škodo. Kljub dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen zelo kratek čas in ugotovitvi, da je pred udarom elektrike dvakrat predlagal izklop električne napetosti, ni mogoče mimo ugotovitve, da je vedel, da delo pod električno napetostjo ni varno in zato ni dovoljeno, in je bil seznanjen z možnostjo odklonitve odrejenega nevarnega dela. Glede na ugotovljene okoliščine primera (poleg navedenega tudi tožnikove pretekle izkušnje v poklicu elektrikarja-elektronik) in sodno prakso v zvezi z odklonitvijo oprave nevarnega dela (odločbe VS VIII Ips 242/2017 in VDSS Pdp 891/2017, Pdp 780/2017, Pdp 81/2019) je tožnikov prispevek k nastopu škodnega dogodka 20 %. Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi mu lahko škodovala, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti opustitev odklonitve opravljenega dela podlaga za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti, kot se to neutemeljeno zavzema tožena stranka.

13. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi in I. točko izpodbijane vmesne sodbe spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 80 % (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je ta del pritožbe kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.