Jedro

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2015 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dne 10. 3. 2015 dalje do pravnomočnosti sodbe, obračunati in izplačati vse bruto plače ter obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine za vsak mesec posebej, od 6. v mesecu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega meseca posebej do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži povračilo stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 10. 3. 2015, in sicer z odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2015 zaradi izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev na delovnem mestu, kjer je opravljal vojaško službo. Izpodbijana odločba je bila izdana brez verodostojne informacije oz. pravne podlage o izpolnjevanju pogojev za poklicno upokojitev, prav tako pa tožena stranka ni ugotavljala pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navaja tudi, da je za predmetni spor bistveno, ali je v trenutku izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, saj jih dejansko ni izpolnjeval. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker mu ni bilo omogočeno opravljanje dela do konca koledarskega leta 2015 kljub zakonski določbi v 11. odstavku 92. člena ZObr. Nadalje navaja, da sta v obrazložitvi pojma dodana doba (8. točka 7. člena ZPIZ-2) pomešani dve popolnoma različni obliki zavarovanj in sicer osnovno in poklicno. Dodana doba, ki jo ZPIZ-2 določa v trinajstem delu, se ne more, na osnovi obrazložitve pojma v točki 8 7. člena ZPIZ-2 uporabljati v tretjem delu ZPIZ-2, ki dodatne dobe ne omenja. ZPIZ-2 je v 8. točki 7. člena v neskladju sam s sabo, saj razlaga nekaj, kar je neresnično glede na določbe samega zakona. Tožnik je predlagal sodišču prve stopnje, naj navedeno kot predhodno vprašanje postavi Ustavnemu sodišču RS, pa tega ni naredilo in se do navedb tožnika sploh ni opredelilo. Pravica do starostne pokojnine je določena v ZPIZ-2 in to pravico zavarovanec pridobi, ko izpolni pogoj določene starosti. Zakon tako daje možnost vsem zavarovancem, da lahko dosežejo polno pokojninsko dobo in tako pridobijo polno odmero pokojnine. Tožniku pa je bila ta pravica onemogočena. Zato tožnik meni, da je bil v razmerju do drugih zaposlenih oziroma do drugih zavarovancev diskriminiran, saj ti lahko dosežejo polno pokojninsko dobo, tožnik pa ne. V tem sporu je prišlo do kršitve z Ustavo RS zajamčenih pravic in sicer je bila tožniku kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, pravica do enakega varstva pravic določena v 22. členu Ustave RS, kršen 2., 8., 15. in 153. člen Ustave RS, prav tako pa so bile tožniku kršene tudi pravice določene v EKČP in sicer 14. člen, 17. člen ter 1. člen protokola. Do teh kršitev pa je prišlo zato, ker je bil tožnik pri pridobitvi pravice do polne pokojninske dobe diskriminiran in prikrajšan, ker mu je prenehalo delovno razmerje, preden bi to pravico lahko pridobil. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, ni storilo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sporna odločba tožene stranke je bila tožniku izdana na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) oziroma ZPIZ-2. Ker je bila ta odločba na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr dokončna, je tožnik v zvezi z njo začel postopek pred sodiščem, s tem pa mu je bilo omogočeno sodno varstvo, saj se zakonitost te odločbe in njena pravna pravilnost presoja v tem individualnem delovnem sporu.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka upoštevalo tako enajsti odstavek 92. člena ZObr kot tudi določbo desetega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo 11. odstavka 92. člena ZObr tožniku izdala odločbo o tem, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati z 22. 3. 2015. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice za poklicno upokojitev 21. 3. 2015, kot izhaja tudi iz dopisa ... z dne 25. 4. 2015. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZObr v 11. odstavku 92. člena določa zgolj skrajni rok (do konca leta), do katerega vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju zaradi izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih. Namen pravice do poklicne pokojnine je, da se izplačuje do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne ali starostne pokojnine v obveznem zavarovanju in da ta pravica, glede na njeno naravo, nastane pred izpolnitvijo pogojev za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in izdana v skladu z 11. odstavkom 92. člena ZObr (v zvezi z 204. členom ZPIZ-2) in tožnik zaradi tega tudi ni diskriminiran.

7. Po stališču pritožbenega sodišča določba 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslenji) glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno delovnopravno ureditvijo) sama po sebi ne pomeni kršitve Ustave RS (npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011), zato tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da ureditev iz 11. odstavka 92. člena ZObr ni v nasprotju z Ustavo RS. To pa pomeni, da je bilo to določbo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

8. Pojem dodane dobe v 7. točki 8. člena ZPIZ-2 ni nejasen, prav tako pa je jasna tudi določba 11. odstavka 92. člena ZObr. Glede na navedeni določbi preneha vojaški osebi delovno razmerje najkasneje do konca leta, v katerem je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Glede na določbo 11. odstavka 92. člena ZObr se pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine upošteva tudi dodana doba, tako da so nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

9. Kršitev ustavnih pravic, ki jih tožnik navaja v pritožbi, uveljavlja tožnik zgolj pavšalno, prav tako pa zgolj pavšalno zatrjuje kršitve določb EKČP. Kot je bilo že ugotovljeno, posebna ureditev prenehanja delovnega razmerja, ki jo opredeljuje 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. členom ZPIZ-2 (glede na 413. člen ZPIZ-2) po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic oziroma drugih ustavnih pravic, kot tudi ne kršitev določb EKČP, zaradi česar je neutemeljena tudi ta tožnikova pritožbena navedba.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).