Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da toženka v stanovanju ni prebivala več kot 6 mesecev (od decembra 1990 leta - tožba je bila vložena 13.6.1991), je podan razlog za izpraznitev stanovanja po 58. čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je toženi stranki prenehalo stanovanjsko razmerje na stanovanju v Sežani in da ga je zato dolžna izprazniti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Sklicuje se na pritožbo in ponovno analizira dokazno oceno izpovedi prič na prvi stopnji. Trdi, da je sodišče prve stopnje napravilo nedovoljen konstrukt s povezovanjem nepomembnih dejstev s pomembnimi. Razlogi v navedeni sodbi so po njegovem mnenju v nasprotju z izpovedbami v zapisniku. Odločilna dejstva iz 58. člena ZSR je sodišče prve stopnje zmotno presodilo. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Ker gre za izredno pravno sredstvo, so obseg izpodbijanja in razlogi zanj bistveno manjši kot v pritožbenem postopku. To je v 386. členu ZPP posebej poudarjeno. Zato sklicevanje na pritožbo v revizijskem postopku ni upoštevno.

V preostalem delu revizije pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno na prvi stopnji. Po 3. odstavku 385. člena ZPP na revizijski stopnji, zopet zaradi izredne narave tega pravnega sredstva, ni dopustno izpodbijati ugotovitev dejanskega stanja ali uveljavljati, da je to nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče pri presoji dokazov ne sme prevzeti vlogo pritožbenega sodišča. Pač pa bi revizijsko sodišče v okviru kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP lahko ugotavljalo neskladje med razlogi o izpovedbah prič v sodbah in zapisnikih o teh izpovedbah, vendar je tožena stranka ta ugovor, zopet v nasprotju z zahtevo iz 386. člena ZPP, uveljavljala le pavšalno. V obrazložitvi revizije ni nobene konkretne navedbe o nasprotju med povzetki v sodbah in zapisniki. Tožena stranka le polemizira s presojo izpovedb prič in uveljavlja svoje videnje in razumevanje njihovih izpovedi (tistih, ki so enako zapisane v zapisnikih in razlogih sodbe). To pa ni navedena kršitev določb pravdnega postopka, temveč zopet presoja, ki sodi v pravilno ali nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Končno tudi ni utemeljen ugovor, da je sodišče odločilna dejstva iz 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih zmotno presodilo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da toženka v stanovanju ni prebivala več kot 6 mesecev (od decembra 1990 leta - tožba je bila vložena 13.6.1991), je pravilna uporaba materialnega prava zahtevala odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).