Jedro

Po zaključku zdravljenja ugotovljena postravmatska artroza je iz istega škodnega dogodka izvirajoča škoda, ki ob zaključku zdravljenja še ni bila znana. Ob zaključku zdravljenja še ni bilo gotovo, ali bo nastala, zato gre za novo nastalo škodo. Zastaranje odškodnine za to vrsto škode je začelo teči šele, ko je bila tožniku znana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 46.761,14 EUR z obrestmi, materialno škodo v višini 22.800,00 EUR z obrestmi in rento 200,00 EUR mesečno. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 517,21 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da Obligacijski zakonik jasno določa, da dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun; da plača obresti ali da zavarovanje. Priznava, da je sodna praksa zavzela stališče, da mora biti pripoznava dolga jasna in določna, vendar opozarja tudi na nasprotno stališče sodne praske: da za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave zadostuje pripoznava temelja terjatve. Če dolžnik pripozna temelj terjatve, je jasno, da ne izpodbija terjatve, le njeno pravo višino je treba ugotoviti. Meni, da je z dne 16.2.2009 in 29.3.2006 izvedenim plačilom tožena stranka pripoznala dolg. Nobene izjave o dokončnem poplačilu ni bilo, ker je tožena stranka izplačala zgolj nesporni del. Sklicuje se na sodbo III Ips 76/2003. Opozarja, da tožnik zahteva tudi novo nastalo škodo, katero je občutil šele v letih po nesreči. Pritrjuje, da je izvedenec zavzel stališče, da je bilo aktivno zdravljenje končano 13.3.2002, kar pa ne pomeni, da je nematerialna škoda prenehala nastajati. Tožnik je bil v bolniškem staležu od nesreče do 7.11.2004, potem pa je do 7.2.2006 delal s skrajšanim delovnim časom. Šele z odločbo z dne 30.11.2005 je bil spoznan za invalida II. kategorije. Opozarja na izvedenčevo ugotovitev, da se je pri tožniku razvila popoškodbena artroza kolka, ki se je začela progresivno slabšati. To je novo nastajajoča škoda, za katero ne velja zastaralni rok, ki teče od zaključka zdravljenja. Tožnik mora hoditi na redne kontrole, ki vključuje stalno RTG slikanje. Izvedenec je z zanesljivostjo napovedal, da bo tožnik na koncu potreboval popolno kolčno protezo. Sklicuje se na izvedenčev izraz sledenje, ki pomeni zdravljenje in zdravniške posege. Opozarja, da tožniku nastaja vedno nova škoda, bolečine in zmanjšana gibljivost se povečujejo. Opozarja, da je bila popoškodbena artroza kolka ugotovljena 15.12.2002, da ta poškodba progresivno napreduje z večanjem bolečin in zmanjšano gibljivostjo, zato za nevzdržen ocenjuje zaključek, da zastaralni rok teče od zaključka zdravljenja 13.3.2002. Ta škoda tožniku v času prve diagnoze ni bila znana. Tožniku je bil prvotni obseg škode znan šele z odločbo invalidske komisije, ki ga je 30.11.2005 razvrstila v II. kategorijo invalidnosti. Magnetna resonanca, ki je bila opravljena 6.12.2005, pa je pokazala popoškodbeno obrabo kolčnega sklepa. Tožnik bo stalen obiskovalec ortopedov in stalno izpostavljen RTG slikanju; stalno ima bolečine in depresivna obdobja. Slej ko prej bo potreboval popolno kolčno protezo. Trenutka nastanka te škode ni mogoče točno določiti. Meni, da izrek sodbe nasprotuje razlogom ter sodbi odreka preverljivost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je zavrnitev zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je zaradi zastaranja terjatve prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti za nematerialno škodo (1. odstavek 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ugotovilo je, da se je že pred vložitvijo tožbe iztekel z zakonom določen rok, v katerem je odškodninsko terjatev mogoče zahtevati. Subjektiven triletni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve začne teči takrat, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 376. čl. ZOR). V vsakem primeru terjatev odškodnine zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 376. čl. ZOR). Škoda je bila povzročena v škodnem dogodku dne 23.2.2001. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila nepremoženjska škoda tožniku znana 13.3.2002, ko se je zaključilo njegovo aktivno zdravljenje. Takrat je bilo njegovo zdravstveno stanje stabilizirano; znane so bile okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode, tudi višino bodoče škode. Tožba je bila vložena dne 25.3.2009. Sodba je razumljiva in preverljiva, razlogi utemeljujejo zavrnitev zahtevka.

5. Pritožbenemu stališču, da je z dne 29.3.2006 in 16.2.2009 izvršenim plačilom odškodnine tožena stranka pripoznala s to tožbo uveljavljani dolg, ni mogoče pritrditi. Z navedenim plačilom je tožena stranka pripoznala obstoj odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje ali delovanje nevarne stvari, škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem oz. delovanjem nevarne stvari, odgovornost) za škodo, ki jo je poravnala. Ni pa s tem plačilom pripoznala s to tožbo uveljavljane terjatve – niti njenega temelja (nastanka škode, vzročne zveze, odgovornosti) niti višine (obsega škode). Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da mora biti pipoznava dolga jasna in določna, pa naj bo podana izrecno ali s konkludentim ravnanjem. Predpostavke za obstoj odškodninske terjatve so poleg protipravnega ravnanja (ali objektivne odgovornosti) – kar je tožena stranka pripoznala s plačanima zneskoma in priznava tudi v tem pravdnem postopku – tudi nastala škoda in vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem oz. delovanjem nevarne stvari. Teh elementov odškodninske odgovornosti, brez katerih odškodninske odgovornosti ni, tožena stranka ni pripoznala. Pravilen je zato prvostopenjski zaključek, da odškodninske terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem pravdnem postopku, tožena stranka ni pripoznala. Zastaranje uveljavljane odškodninske terjatve torej ni bilo pretrgano. Natopilo je z iztekom triletnega subjektivnega roka, ki je začel teči 13.3.2002, ko je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano in so bile znane okoliščine, na podlagi katerih je škoda ugotovljiva. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bil dne 13.3.2002 predviden nov zdravniški pregled (izvid z dne 13.3.2002 – dokaz A 14) in na tem pregledu odrejena kontrola čez pol leta (izvid z dne 16.5.2002 – dokaz A15). Že 13.3.2002 je bil zlom levega kolka zaraščen, kar je izvedenca vodilo, da je kot zaključek zdravljenja opredelil ta dan.

6. Dejstvo, da je bila tožniku z upravno odločbo po zaključku zdravljenja priznana invalidnost, na zastaranje terjatve ne vpliva, ker so bile okoliščine, na podlagi katerih je škoda ugotovljiva, znane prej. Tudi dejstvo, da je tožnik tudi po zaključku zdravljenja hodil na kontrolne preglede, čutil bolečine, na zastaranje terjatve ne vpliva. Bolniški stalež, pregledi in druge aktivnosti (razgibavanje), ki so sledili, so bili po ugotovitvi izvedenca predvidljivi. Gre za okoliščine, ki so bile znane že ob zaključku zdravljenja 13.3.2002, zato je pravico terjati izpolnitev obveznosti za to škodo tožnik imel že ob zaključku zdravljenja (bodoča škoda – 203. čl. ZOR). Tudi škoda, nastala z zlomom prsnice, je bila znana ob zaključku zdravljenja, zgolj diagnosticirana je bila ta poškodba šele na rentgenskem slikanju dne 8.4.2003, po zaključenem konzervativnem zdravljenju, ki je bilo za sanacijo te poškodbe potrebno (izvid z dne 19.6.2003 – dokaz A18).

7. Z obrabo levega kolka, kar je posledica poškodbe, se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožnik seznanil ob rentgenskem slikanju 15.12.2002, torej po zaključku zdravljenja. Z vidika zaključka zdravljenja gre za novo ugotovljeno škodo – za iz istega škodnega dogodka izvirajočo škodo, ki ob zaključku zdravljenja še ni bila znana; ob zaključku zdravljenja še ni bilo gotovo, ali bo nastala. Vendar pa se je tudi s to, glede na zaključek zdravljenja novo nastalo škodo, tožnik seznanil več kot tri leta (subjektivni rok) in več kot pet let (objektivni rok) pred vložitvijo tožbe. Tožbo je vložil dne 25.3.2009. Iz izvida z dne 5.12.2002 (dokaz A16) je tožnik lahko razbral, da se postravmatska artroza počasi razvija in da je njen razvoj odvisen od njegove fizične aktivnosti. Tudi izvedenec je navedel, da je bil razvoj bolezni že ob ugotovitvi postravmatske artroze kolka predvidljiv – progresivno stopnjevanje bolečin in deficit gibljivosti. Izvedenec se je opredelil, da je treba táko poškodbo pregledovati na daljša obdobja, kar je poimenoval sledenje. Pojasnil je, da se kontrolira razvoj postravmatske artroze ter poškodovancu svetuje pravilne fizične aktivnosti, da se napredovanje bolezni upočasni. Skladno s tem pritožnik opisuje s kontrolo postravmatske artroze zvezane nevšečnosti; opisuje redne kontrole, ki vključujejo RTG slikanje. Progresivno napredovanje tega bolezenskega stanja, kar se kaže v vse večjih bolečinah in manjši gibljivosti, je bilo torej ob njegovi ugotovitvi pričakovano. Gre za škodo, povzročeno v škodnem dogodku dne 23.2.2001, ki je bila ob njeni ugotovitvi (decembra 2002) predvidljiva – tako bolečine kot nevšečnosti v zvezi z njenim spremljanjem, zdravljenjem in tožnikovo manjšo gibljivostjo. Tudi za to škodo, enako kot za škodo, ugotovljivo ob zaključku zdravljenja, velja, da bi jo tožnik lahko uveljavil v okviru zastaralnega roka. Z njegovim iztekom pa je tudi pravica zahtevati izpolnitev te obveznosti prenehala; tožena stranka je tudi za to terjatev uveljavljala ugovor zastaranja.

8. Zgolj v zvezi z nujnostjo namestitve popolne kolčne proteze se je izvedenec opredelil, da procesa napredovanja bolezni ni mogoče objektivno v celoti prognozirati. Ali je bila že ob odkritju artroze predvidljiva tudi potreba po operativni terapiji – nadomestitvi namestitve kolčne proteze, se ni potrebno izrekati, ker ta poseg pri tožniku do sedaj ni bil izveden. Škoda, kakršno je tožnik zaradi postravmatske artroze do sedaj utrpel, pa je bila nedvomno pričakovana in znana že ob diagnosticiranju te poškodbe v decembru 2002. 9. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa je ugotovljeno, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker je škodni dogodek nastal pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, je za odločitev o spornem razmerju treba uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (1060. čl. Obligacijskega zakonika). Zakon o obligacijskih razmerjih zastaralni rok za odškodninske terjatve določa v 376. čl., pripoznavo dolga v 387. čl., odškodninske terjatve pa obravnava v 154. čl. in naslednjih, in sicer enako kot Obligacijski zakonik, ki ga je sodišče uporabilo in citiralo. Nepravilna uporaba materialnega prava zato na odločitev ni vplivala. Ker pritožbeni razlogi niso podani, nepravilna uporaba materialnega prava pa na odločitev ni vplivala, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

10. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).