Jedro

Prvostopno sodišče je pri določitvi deleža tožnika na nepremičnini parc. št. 1192/0 k.o. P. pravilno upoštevalo, da zemljišče predstavlja posebno premoženje toženke, in da je toženka po razpadu življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank še opravila določena vlaganja v stanovanjsko hišo, ki prav tako ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek točke I izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožnik iz naslova skupnega premoženja zakoncev do 38430/115570-in solastnik nepremičnine parc. št. 1192 k.o. P. V presežku je zavrnilo zahtevek, da tožniku na navedeni nepremičnini pripada višji solastniški delež. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.364,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zavrnilni del prvostopne sodbe ter odločbo o pravdnih stroških s pritožbo izpodbija tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo višine skupnega premoženja pravdnih strank, ker je vrednost stanovanjske hiše ugotavljala po principu tržne vrednosti, ne pa po principu nabavne vrednosti, kot je prvostopnemu sodišču v predmetni zadevi naložilo pritožbeno sodišče. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka z očitkom, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo pravdnega uspeha pravdnih strank. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja pridobitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1192 k.o. P. iz naslova skupnega premoženja zakoncev. Prvostopno sodišče pravilno navaja materialnopravno podlago za odločanje v predmetni zadevi s sklicevanjem na določbo 51. člena, 58. člena in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). ZZZDR v 51. členu določa, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga, medtem ko je skupno premoženje zakoncev premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (prvi odstavek 58. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da sta pravdni stranki živeli v življenjski in ekonomski skupnosti od leta 1985 do 1998, in da sta v navedenem obdobju na parc. št. 1192/0 k.o. P. pričeli z gradnjo skupne stanovanjske hiše. Zemljiška parcela je posebno premoženje toženke. Stanovanjska hiša, zgrajena na navedenem zemljišču do gradbene faze ob razpadu življenjske skupnosti pa predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Tudi ni sporno, da je toženka po razpadu skupnosti pravdnih strank nadaljevala z gradnjo do takšne faze, da se je v hišo lahko vselila, in da tudi ta gradnja predstavlja posebno premoženje toženke. Pravilna in neizpodbijana je tudi presoja prvostopnega sodišča, da sta deleža na skupnem premoženju pravdnih strank enaka, ker tožnik ni uspel izpodbiti zakonske domneve določene v prvem odstavku 59. člena ZZZDR.

7. Prvostopno sodišče je pri določitvi deleža tožnika na nepremičnini parc. št. 1192/0 k.o. P. pravilno upoštevalo, da zemljišče predstavlja posebno premoženje toženke, in da je toženka po razpadu življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank še opravila določena vlaganja v stanovanjsko hišo, ki prav tako ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank. Pri ugotovitvi vrednosti skupnega premoženja pravdnih strank je prvostopno sodišče pravilno izhajalo iz metode tržnega pristopa, po katerem je na dan cenitve po sodnem izvedencu in cenilcu V.B. (januar 2012) skupno premoženje pravdnih strank znašalo 76.860,00 EUR (na tožnika odpade polovica, torej 38.430,00 EUR), vrednost celotne nepremičnine pa 115.570,00 EUR in izhajajoč iz navedenih vrednosti tožnikov solastniški delež na navedeni nepremičnini znaša 38430/115570-in oziroma približno 33% celotne nepremičnine. Pri določitvi deleža se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na tržni pristop cenitve nepremičnine, ne pa pristop po nabavni vrednosti, ker je navedeni izvedenec, ki je v predmetni zadevi izdelal izvedensko mnenje, pristop po nabavni vrednosti uporabil pri določitvi tržne vrednosti sporne nepremičnine kot primerjalni pristop. Tako pa so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi se prvostopno sodišče moralo pri ugotovitvi vrednosti skupnega premoženja zakoncev in s tem povezanega solastniškega deleža tožnika na sporni nepremičnini, opreti na pristop po nabavni vrednosti, ne pa po tržni vrednosti. Pri tem velja še dodati, da je pritožbeno sodišče v odločbi I Cp 155/2013 z dne 3. 4. 2013, izdani v predmetni zadevi (razveljavitveni sklep), določitev deleža po principu nabavne vrednosti navajalo le kot eno izmed za prvostopno sodišče nezavezujočih metod za določitev vrednosti skupnega premoženja pravdnih strank in s tem povezanega solastnega deleža na navedeni nepremičnini.

8. Prvostopno sodišče je pravilno (tudi upoštevaje delni umik tožbenega zahtevka) ugotovilo pravdni uspeh pravdnih strank (tožeči stranki je priznati 23,50%, toženi stranki pa 76,50% pravdnega uspeha) in na podlagi takšne ugotovitve po pravilni odmeri pravdnih stroškov pravilno odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti za 4.364,92 EUR pravdnih stroškov. Nasprotna pritožbenega izvajanja so neutemeljena.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevane kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.