Up-607/02 - 6

8. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., na prestajanju kazni v ZPKZ Mirna, ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž. Ž., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 259/2000 z dne 4. 7. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 174/2000 z dne 17. 6. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 51/99 z dne 15. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila kazen zapora in stranska kazen izgona tujca iz države. Višje sodišče je pritožbi deloma ugodilo in je s sodbo znižalo kazen zapora, v ostalem delu pa prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, njeno dopolnitev pa zavrglo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Pritožnik naj bi bil obsojen izključno na podlagi dokazov, pridobljenih z uporabo ali na podlagi posebnih metod in sredstev, do katerih se obramba ni mogla izjaviti.

Pritožnik navaja, da postane uporaba dokazov, ki so pridobljeni izključno z uporabo posebnih metod in sredstev, nezakonita šele, ko se sodišče zadovolji izključno ali v pretežni meri le z njimi. Sodišče naj ne bi izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba, temveč naj bi se zadovoljilo z drugimi dokazi. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče naj ne bi ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov.

Pravica do kontradiktornega postopka naj bi bila pritožniku kršena s tem, ker so se na glavni obravnavi izvajali zgolj dokazi, pridobljeni z uporabo posebnih metod in sredstev, ob hkratni opustitvi pridobitve ključnih neposrednih dokazov.

Tega naj sodišče ne bi sankcioniralo, prav tako pa je bilo obrambi onemogočeno preizkušati verodostojnost policijskih poročil in preveriti identiteto policijskih sodelavcev.

Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na nepravilno uporabo prava in na ugotovljeno dejansko stanje, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo ter pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pritožnik ne utemelji.

4.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.

5.Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, zavrnilo pa nekatere dokazne predloge obrambe. Te dokazne predloge je sodišče argumentirano zavrnilo in pri tem pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Predlog, naj se opravijo poizvedbe o vseh telefonskih klicih iz telefonskih številk tajnih sodelavcev v kritičnem času, je sodišče zavrnilo in pri tem obrazložilo, da pritožnik ni povedal telefonskih številk in tudi sodišče z njimi ni razpolagalo, pri čemer je šlo za podatke, ki bi lahko razkrili identiteto tajnih sodelavcev policije. Predlog, naj se priskrbi zapisnik policije o ogledu kraja kaznivega dejanja pritožnika, je sodišče zavrnilo in pri tem pojasnilo, da ni podatka v spisu, da je bil opravljen ogled kraja aretacije pritožnika. Predlog za poizvedbe o razlogih, čemu so zadevo raziskovali na Policijski upravi Nova Gorica, je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je poizvedovanje nebistveno, prav tako pa po mnenju sodišča obstaja o tem v spisovnih podatkih dovolj gradiva. Zaslišanje kriminalista po mnenju sodišča ni bilo potrebno. Pritožnikovo zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti (ki ga ponavlja tudi v ustavni pritožbi), da je bila izpodbijana prvostopenjska sodba izrečena izključno na podlagi dokazov, pridobljenih z uporabo posebnih metod in sredstev, in da so vsi dokazi, na katere je sodišče oprlo svoje zaključke, posredni, je po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju s podatki kazenskega spisa ter z dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da iz ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je pritožnik na ukaz drugoobtoženega izročil zavitek heroina tajnemu sodelavcu policije kot vzorec heroina, ki je bil predmet prodaje, o kateri je tekel pogovor s tajnim policijskim sodelavcem.

Navedeni vzorec mamila je bil zasežen in kemijsko analiziran ter predstavlja konkreten materialni dokaz. Po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev, katerih identiteta ni bila razkrita, izvedbo neposrednega dokaza oziroma predstavljata izpovedbi neposreden dokaz v tem postopku. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi tudi pojasnilo, da neizkoriščena možnost pridobitve trdnejših oziroma boljših dokazov s strani policije ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč bi lahko bila ta vprašanja pomembna v okviru presoje, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve.

Kolikor pa se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma stališčem v izpodbijanih odločbah, pa je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ pretehtala pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na ugotovljeno Ustavno sodišče ocenjuje, da s prvostopenjsko sodbo niso bile povzročene s strani pritožnika zatrjevane kršitve človekovih pravic. Tudi presoja, odločitev ter konkretno razlogovanje drugostopenjskega in Vrhovnega sodišča po mnenju Ustavnega sodišča zadostijo kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22. člena Ustave, pri čemer se sklicuje na to, da postopek ni bil kontradiktoren.

Kolikor pritožnik sodiščem očita kršitev načela

kontradiktornosti zaradi neizvedbe dokazov, mu je bilo odgovorjeno v okviru pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. V čem naj bi bila poleg navedenega kršitev pravice iz 22. člena Ustave, pritožnik ne utemelji.

8. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi očitno ne gre za kršitev pravic, kakor jih zatrjuje pritožnik, zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer