Jedro

Če (namreč) tožena stranka v pravdi ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev, opravlja s tem „posel materialnega prava“; istočasno pa tudi procesno dejanje, ko predlaga, naj sodišče pri odločitvi upošteva pobotanje. Po procesni teoriji zahteva tožena stranka z ugovorom v pobot ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatve za pobotanje. Tožena stranka s tem uveljavlja svoj nasprotni zahtevek, sodišče pa mora o njem odločiti. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba niti nasprotna tožba, ampak specifično uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za obrambne namene. Zato mora biti ta določen. Stranka ga mora postaviti sama oziroma se njegov obstoj ne more domnevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13010/2014 z dne 5. 2. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 400,60 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je iz „vseh pritožbenih razlogov“ vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugotovi (še) obstoj nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke in jo pobota do višine vtoževane terjatve, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v celoti zavrne. Tožeči stranki naj pritožbeno sodišče naloži tudi plačilo toženkinih pravdnih in pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno (upoštevaje razloge, pojasnjene v nadaljevanju) presodilo pomen navedbe tožene stranke, da „je upnik S d. o. o. predložil analitične kartice za obdobje 2010 - 2011, iz katerih je razvidno, da G. d. o. o. dolguje S. d. o. o. 3.917,91 EUR, S. d. o. o. pa dolguje G. d. o. o. 7.840,87 EUR ter da po medsebojni kompenzaciji terjatev in obveznosti S. d. o. o. dolguje G d. o. o. še 3.922,96 EUR“.

7. Če (namreč) tožena stranka v pravdi ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev, opravlja s tem „posel materialnega prava“; istočasno pa tudi procesno dejanje, ko predlaga, naj sodišče pri odločitvi upošteva pobotanje. Po procesni teoriji zahteva tožena stranka z ugovorom v pobot ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatve za pobotanje. Tožena stranka s tem uveljavlja svoj nasprotni zahtevek, sodišče pa mora o njem odločiti. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba niti nasprotna tožba, ampak specifično uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za obrambne namene. Zato mora biti ta določen(2) (prvi odstavek 180. člena ZPP(3), tretji odstavek 319. člena ZPP(4) in tretji odstavek 324. člena ZPP(5)). Stranka ga mora postaviti sama oziroma se njegov obstoj ne more domnevati (2. člen ZPP)(6).

8. Tem zahtevam tožena stranka ni zadostila. Neutemeljeno se zato v pritožbenem postopku sklicuje, da čeprav (v pripravljalni vlogi) ni izrecno uporabila izraza „pobotni ugovor“, iz vsebine njenih navedb jasno izhaja, da je z njimi želela doseči pobotanje medsebojnih terjatev v pravdi in zavrnitev tožbenega zahtevka. Za uspešno uveljavljanje ugovora pobotanja v pravdi bi namreč tožena stranka morala navesti ne le, da ima nasproti tožeči stranki terjatev v višini 7.840,87 EUR temveč tudi, kaj je njen temelj oziroma podlaga ter kdaj je ta zapadla v plačilo. Pri tem bi morala od sodišča prve stopnje jasno in nedvoumno zahtevati, naj to terjatev ugotovi ter upošteva pri pobotanju s terjatvijo tožeče stranke (česar pa ne spremeni niti dejstvo, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca oziroma da se je zastopala sama).

9. Sodišče je namreč o pobotnem ugovoru dolžno odločiti (le v primeru), kadar ga tožena stranka v pravdi uveljavlja (kot pritožnica sama izpostavlja in se sklicuje na sklep VSL I Cpg 945/2011). Tožena stranka pa jasnega ugovora pobotanja v pravdi ni podala (v smislu zahteve, naj sodišče ugotovi nasprotno terjatev tožene stranke in jo uporabi za pobotanje do višine tožničine terjatve in zavrnitev tožbenega zahtevka) niti ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko opravilo presojo utemeljenosti temelja, višine in zapadlosti njene nasprotne terjatve. Njene izjave v obravnavanem primeru z dne 31. 7. 2014 zato ni bilo dolžno presojati v smislu ugovora pobotanja v pravdi. Sodišče namreč ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, le če stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa.

10. Ravno iz razloga, ker tožena stranka vsebine njenega pravnega varstva v smislu pobotnega ugovora ni ustrezno opredelila, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da bi za toženo stranko odločanje o njeni nejasni izjavi kot o pobotnem ugovoru lahko imelo zelo hude posledice. Pritožnica namreč mora razumeti, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo tudi - če bi njeno trditev z dne 31. 7. 2014 obravnavalo kot ugovor pobotanja v pravdi - da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.840,87 EUR ne obstoji. In če bi takšna odločitev postala pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP), pa tožena stranka do poplačila (četudi morebiti obstoji njegov temelj) ne bi mogla več priti.

11. Ker upoštevaje vse navedeno prvostopenjsko sodišče v zvezi z navedbami tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 31. 7. 2014 (za katere šele pritožbeno izrecno zatrjuje, da jih uveljavlja kot ugovor pobotanja v pravdi) torej ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka ZPP, pa mu pritožnica neutemeljeno očita tudi, da (vsled neobravnavanja izpostavljene trditve) izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejstev v zvezi s terjatvijo tožene stranke namreč zaradi pavšalnosti ugovora namreč (kot že obrazloženo) ni bilo dolžno ugotavljati, toženka pa jih tudi zatrjevala ni. To nadalje pomeni, da so neutemeljeni še vsi nadaljnji očitki pritožnice, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poleg tega so ti v sporu, kakršen je obravnavani, neupoštevni. Zaradi vezanosti pritožbenega sodišča na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo oziroma ni ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP), pritožnica ne more uveljaviti trditve, da med pravdnima strankama ni sporen obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.840,87 EUR oziroma da je s tem, ko je tožeča stranka v spis vložila svojo konto kartico, iz katere navedena terjatev izhaja, priznala njen obstoj.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Tako VSRS sodba in sklep III Ips 27/2014. Op. št. (3): Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen).

Op. št. (4): Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna.

Op. št. (5): Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena).

Op. št. (6): Prim.: VSL sklep in sodba I Cpg 1442/2014.