Jedro

Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 36.950,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2022 dalje, v preostalem delu pa se pritožba zoper odločitev o glavni stvari (I. točka izreka) zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje o glavni stvari potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 4.073,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo 73.901,00 EUR. Znesek predstavlja vsoto, ki je bila dne 9.6.2022 odtegnjena z njenega transakcijskega računa, odprtega pri toženki, in sicer: -) 2,00 EUR, -) 29.999,00 EUR ter -) 43.900,00 EUR. Gre za sredstva, ki so ji bila odtegnjena, ko je bila žrtev t.i. "Microsoftove prevare". Toženki očita, da kljub opozorilu njenega moža A. A., da je žrtev spletne prevare, in pozivu, da blokira njene kartice in račun, bančna uslužbenka ni postopala ustrezno, da se sporna nakazila ne bi izvedla.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da je škoda, katere vračilo zahteva tožnica, posledica njenega lastnega, hudo malomarnega, ravnanja.

Pritožbene navedbe

3.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila žrtev "Microsoft prevare". Tekom prevare, a še preden so ji bila izračuna odtujena kakršnakoli sredstva, je v poslovalnico toženke poslala svojega moža A. A., ki je od bančne uslužbenke zahteval, da blokira vse račune, njegove in ženine. Bančna uslužbenka je blokirala kartice, blokade računov pa ni izvedla, ker naj banka takšne storitve ne bi nudila. Tožnica meni, da je bila zahteva A. A. "blokirajte vse račune" dovolj jasna, da bi uslužbenka lahko razumela, da tožnica želi blokado vseh plačilnih instrumentov. "Blokirajte vse račune" za povprečnega uporabnika pomeni ne le blokado kartic, temveč tudi blokado spletne in mobilne banke. Toženka je dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo in bi morala navodilo A. A. izvršiti ter preprečiti vsako nadaljnjo rabo plačilnega instrumenta. Tega ni storila. Že opisano nesporno dejansko stanje utemeljuje tožbeni zahtevek. V nadaljevanju pa tožnica očita še, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do izrecnega navodila A. A. za blokado vseh računov in ni nobene teže namenilo izpovedbi B. B., da izraz "blokada računa" razume kot blokado kartic in Bank@neta. Njenega pričanja v sodbi ni niti omenilo. Poleg tega v sodbi tudi ni ugotovilo, kdaj so bila iz tožničinega računa denarna sredstva odtujena ter ob kateri uri so bili podani ustrezni nalogi. Iz sodbe je mestoma celo razumeti, kot da naj bi bili ti nalogi podani, preden je A. A. prvič prišel na banko. V nadaljevanju podaja navedbe glede prevare. Ne zanika, da bi se prevari lahko izognila. Vendar je bila žrtev prevare, smisel prevare pa je ravno v tem, da je žrtev zavedena. Tekom prevare, ko sploh še ni bila gotova, če gre za prevaro, pa je bilo odtujitev denarnih sredstev najbolj smiselno preprečiti s tem, da toženki naroči, da razpolaganje z njenimi denarnimi sredstvi onemogoči. To je storila. S tem je bila vzročna zveza med njenim dotedanjim ravnanjem in nastankom škode pretrgana. Pretrgana je bila z neskrbnim ravnanjem toženke, ki je ravnala v nasprotju z navodilom A. A. V nadaljevanju napada posamezne ugotovitve izpodbijane sodbe, med drugim zaključek, da v trenutku prihoda A. A. k B. B., naloga za plačilo ni bilo več mogoče ustaviti. Nalog za plačilo tedaj še ni bil niti podan. Podaja navedbe glede dolžne skrbnosti toženke in utemeljuje, zakaj ravnanje B. B. ni bilo dovolj skrbno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo ravnanje tožnice, ki je na banko poslala svojega moža, da blokira njene račune, na katerih je mož celo pooblaščen, hudo malomarno. Tudi obstoječa sodna praksa je nasprotna od izpodbijane sodbe. Sodna praksa v primerljivih zadevah gre namreč v smeri varstva šibkejše stranke, potrošnika. Sodišče v dokaznem postopku tudi ni izvedlo dokaza z imenovanjem izvedenca bančne stroke, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, kdaj so bila sredstva odtujena, in ali bi banka z ustreznim postopanjem ob 14.30 uri lahko preprečila njihovo odtujitev.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbene navedbe zavrača in predlaga zavrnitev pritožbe tožnice. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje glede dogajanja spornega dne. Zastopa stališče, da je do vstopa v spletno banko tožnice prišlo izključno po njeni krivdi. Ona je bila tista, ki je prevarantom zaupala varnostne elemente za vstop. Objektivno nemogoče je, da bi se ti v spletno banko vpisali le na podlagi vdora v računalnik, če z njimi tožnica ne bi delila varnostnih elementov. Tožnica svoja ravnanja minimalizira in želi odgovornost za nastalo škodo v celoti prevaliti na toženko. Očita ji, da naj ne bi sprejela nobenih ukrepov, s katerimi bi zaščitila tožničina sredstva. To ne drži. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da toženki opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati. Dokazni postopek je pokazal, da je A. A. bančni uslužbenki trdil, da je žena z nekom na vezi, in da ni nikoli omenil, da naj bi preko računalnika vdirali v spletno banko. Prav tako uslužbenki ni podal zahteve, da blokira spletno in mobilno banko, ampak le kartice in račun. Njegov opis ni bil dovolj jasen, da bi lahko uslužbenka sklepala, da gre za Microsoftovo prevaro. A. A. ni bil prisoten, ko se je prevara izvajala. Tudi tožnica mu ni dala jasnih navodil, kaj se ji je zgodilo. To je pripeljalo do tega, da je ob obisku banke zamolčal ključne okoliščine prevare. Pa tudi če bi uslužbenki pojasnil, da je prišlo do vdora v računalnik, to v ničemer ne da slutiti, da so prevaranti vdrli tudi v spletno banko. Vdor v računalnik po rednem teku stvari namreč ne privede do tega, da je ogrožena spletna banka. Tožnica ima tudi napačno predstavo o tem, kaj pomeni plačilni instrument. Ta je opredeljen v 16. členu Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (v nadaljevanju ZPlaSSIED). Spletna in mobilna banka nista plačilna instrumenta, temveč kanala, preko katerih uporabniki komunicirajo z banko. Uslužbenka je navodilo A. A. upoštevala in na njegovo željo blokirala kartice. Škoda, ki se je zgodila potem, ko se je A. A. oglasil na banki, je po presoji toženke posledica hudo malomarnega ravnanja tožnice. Postopanje tožnice toženko v celoti razbremeni plačila odškodnine tudi po pravilu iz četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Škodni dogodek je povzročilo hudo malomarno ravnanje tožnice. Ta se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da je toženko obvestila o prevari, ki se ji je pripetila.

Odločitev o pritožbi

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je na seji 20.12.2025 ugotovilo, da je treba za odločitev o pritožbi dopolniti dokazni postopek, je v zadevi opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo pričo B. B. (347. člen ZPP).

7.Tožnica zahteva vračilo denarnih sredstev, ki jo ji bili 9.6.2022 odtegnjeni z njenega transakcijskega računa. Iz izpodbijane sodbe v zvezi s tem izhajajo naslednje ugotovitve:

-spornega dne, okoli 12.00 ure, je tožnica začela po telefonu komunicirati z neznano osebo, ki se ji je predstavila kot Microsoftova podpora. Tožnica ji je prepustila nadzor nad svojim računalnikom;

-ko je tožnica po določenem času posumila, da je nekaj narobe, je na banko poslala moža z zahtevo, da banka "blokira vse njune račune" in da "blokira vse kartice";

-mož se je okoli 14.30 ure zglasil na banki, kjer je s pojasnilom, da je "žena z nekom na vezi" zahteval, da se blokira vse njune račune in kartice;

-bančna uslužbenka B. B. je na poziv moža tožnice blokirala kartice, ne pa tudi računov, s pojasnilom, da tega ne more storiti, ker banka te storitve ne nudi;

-mož tožnice je nato banko zapustil;

-okoli 16.00 ure istega dne je tožnica od banke prejela obvestilo, da so bila opravljena sporna plačila, zaradi česar se je še isti dan, okoli 16.15 ure, oglasila na banki. Tam so ji pojasnili, da je njen račun izpraznjen in da se plačil, ko so enkrat odobrena, ne da več ustaviti ter jo napotili na policijo;

-naslednjega dne (po tem, ko se je tožnica ponovno oglasila na banki) je toženka ob 9.12 uri od banke prejemnice zahtevala, da ustavi vsa tri plačila (B25 - B26), a pri tem ni bila uspešna, ker je bilo plačilo že izvedeno in sredstev ni bilo več na računu;

-tožnica je sicer spletno banko normalno uporabljala in ni trdila, da bi imela z razumevanjem njenega delovanja kakršne koli težave (11., 12. točka obrazložitve);

-banka ima uveljavljen ustrezen sistem t.i. močne avtentifikcije strank (11. točka obrazložitve).

8.Tožnica utemeljeno očita, da je v izpodbijani sodbi pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno, kdaj so bile izvedene sporne transakcije. Iz listin v spisu (B21) izhaja, da so bili vsi trije obravnavani prenosi denarnih sredstev vneseni, potrjeni in izvedeni ob naslednjih urah:

-2,00 EUR: vnešeno ob 15.24.43, potrjeno ob 15.27.07, izvedeno 15.46.07,

-29.999,00 EUR: vnešeno ob 15.42.10, potrjeno 15.42.52, izvedeno 16.01.05, in

-43.900,00 EUR: vnešeno ob 15.53.39, potrjeno 15.54.01, izvedeno 16.16.06.

Vse tri transakcije so bile torej opravljene po tem, ko se je mož tožnice oglasil v poslovalnici toženke in ne prej, kot bi izhajalo iz 9. točke obrazložitve.

9.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obravnavalo na podlagi 136. in 137. člena ZPlaSSIED in pravilno presodilo, da na tej podlagi zahtevek tožnice ni utemeljen. Gre za neodobrene plačilne transakcije, saj so bile izvedene brez soglasja tožnice. Osebi, ki je prejela nakazilo, tožnica ni imela namena nakazati sredstev, temveč je bila žrtev spletne prevare (9. in 10. točka obrazložitve). Za tovrstne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED). Prvi odstavek 132. člena ZPlaSSIED med drugim določa, da mora uporabnik takoj po prejemu plačilnega instrumenta zagotoviti vse razume ukrepe, da zavaruje osebne varnostne elemente tega instrumenta.

10.Tožnica je dne 9. 6. 2022 z neznano osebo komunicirala več ur, okvirno od 12.00 do približno 16.00 ure. Sledila je navodilom te osebe ter ji na ta način omogočila, da se je ta oseba seznanila z osebnimi varnostnimi elementi njene spletne banke. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedi tožnice v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnica tej osebi dopustila, da "prevzame nadzor nad njenim računalnikom, konkretno nad njeno spletno banko" in da je s to osebo sodelovala tako, da je opravila tiste korake, ki so bili od nje zahtevani. Ni ji verjelo, da ni vpisala potrebnih podatkov v zvezi z delovanjem spletne banke oziroma SMS žetona, s katerim se potrdi podana zahteva po naročeni transakciji (11. in 12. točka obrazložitve). S komunikacijo je tožnica nadaljevala tudi po tem, ko se je že sama zavedla izjemne tveganosti svojega početja do te mere, da je v bančno poslovalnico poslala svojega moža z zahtevo, da banka blokira vse njune kartice in račune. Gre za neobičajno, ekstremno zahtevo, ki nazorno kaže, da se je zavedala nevarnosti svojega ravnanja ter možnosti prevare in nastanka škode. Kljub temu je s svojim početjem nadaljevala. Prav v tem času (torej, po tem ko je na banko že poslala moža), so se po njenih trditvah zgodile vse tri sporne transakcije. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje (način delovanja spletne banke; 11. točka obrazložitve, in ravnanja tožnice, 12. točka obrazložitve) je tožnica vse navedene transakcije potrdila tudi z SMS žetoni.

11.Po presoji pritožbenega sodišča je s tem pokazala skrajno nepazljivost. Zanemarila je skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka. Zlorabe spletne banke, na način, kot se je zgodil tožnici, niso nekaj novega. Zavedati se jih mora vsak uporabnik spletne banke. Nanje je tožnico opozarjala banka, podobna opozorila so se pojavljala tudi v medijih (13. točka obrazložitve). Nenazadnje celo postopanje tožnice kaže, da se jih je zavedala tudi sama. V obravnavani situaciji , zaradi hude malomarnosti, ni izpolnila obveznosti iz prvega odstavka 132. člena ZPlaSSIED, ki od nje zahteva, da zagotovi vse razume ukrepe, da zavaruje osebne varnostne elemente svojih plačilnih instrumentov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da toženka na tej podlagi (to je 136. člena ZPlaSSIED) tožnici ni dolžna povrniti izgubljenih zneskov.

Ker sta (bili) pravdni stranki v pogodbenem razmerju (toženka je v času škodnega dogodka za tožnico opravljala bančne storitve), je pritožbeno sodišče zahtevek tožnice presojalo tudi na podlagi določb OZ, ki na splošno urejajo poslovno odškodninsko odgovornost.

OZ določa, da je upnik1 upravičen zahtevati od dolžnika2 izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (prvi in drugi odstavek 239. člena OZ). Velja domneva, da vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere dolžnika. Med drugim se dolžnik obveznosti lahko razbremeni, če za škodo deloma odgovarja upnik (244. in 171. člen OZ3 ).

Tožnica toženki očita nepravilno izpolnitev njenih pogodbenih obveznosti, ker se toženka na njeno zahtevo kritičnega dne ni odzvala tako, da bi popolnoma onemogočila razpolaganje z denarnimi sredstvi na njenih računih. Toženka pa na drugi strani trdi, da je treba nastalo škodo v celoti pripisati tožnici, ker je škoda v celoti posledica njenega malomarnega ravnanja.

Tožnica je (preko moža) kritičnega dne od 14.30 uri zahtevala, da toženka blokira "vse4 račune in bančne kartice". Na ta način je dovolj jasno izrazila zahtevo po blokadi svojih plačilnih instrumentov zaradi grozeče zlorabe (132. in 133. člen ZPlaSSIED). Toženka v zvezi s tem v odgovoru na pritožbo tožnici neutemeljeno očita, da ima napačno predstavo, kaj je plačilni instrument, da so plačilni instrumenti le plačilne kartice, in da je spletna banka le kanal preko katerega uporabniki komunicirajo z banko. Iz zahteve tožnice jasno izhaja, da je (poljudno povedano) od toženke želela, da kot banka blokado naredi tako, da bo razpolaganje z njenimi denarnimi sredstvi onemogočeno in da bodo ta na varnem, saj se je zbala, da bodo morebiti zlorabljena. Dejstvo, da v zahtevi tožnica ni strokovno povsem natančno opredelila, kaj točno od toženke želi, po presoji sodišča ni bistveno, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

Toženka zahteve ni izpolnila v celoti oziroma tako, kot je bila naslovljena nanjo. Blokirala je le bančne kartice, ne pa spletne banke tožnice. Zahtevo po "blokadi računov" je zavrnila s pojasnilom, da banka take storitve ne nudi. Na ta način je bil onemogočen dostop do denarnih sredstev tožnice preko bančnih kartic, ne pa tudi preko spletne banke in to je omogočilo, da so bila v naslednjih urah iz računa tožnice odtegnjena sredstva v vtoževanem znesku. Ni sporno, da bi pravočasna blokada spletne banke to onemogočila in nastanek škode torej preprečila.

Uslužbenka banke je ravnala premalo skrbno, ko se je na zgoraj opisano zahtevo odzvala le z blokado kartic. Sama zahteva in pojasnilo sta bila dovolj jasna, da bi ju toženka kot bančni strokovnjak morala nasloviti bolj skrbno. Morala bi razčistiti, kaj točno tožnica želi, zakaj to želi in kateri so ustrezni ukrepi, da se to doseže. Iz izpovedi bančne uslužbenke B. B. namreč izhaja, da je mož tožnice zahteval blokado vseh njunih računov in to dvakrat, kar samo po sebi kaže na ekstremnost zahteve. Uslužbenka je po lastni izpovedi že iz moževega pojasnila, "da je žena z nekom na vezi" sklepala, da je tožnica nekomu posredovala podatke in posumila na prevaro. Njeno pojasnilo, da je glede na moževo obrazložitev zahteve za blokado pomislila le na kartično zlorabo, ne pa zlorabo spletne banke, tega zaključka ne spreminja. Toženka je strokovnjak in od nje se zahteva višja stopnja skrbnosti. Z blokado kartic (ne pa tudi spletne banke), ta ni bila izpolnjena. Iz izpovedi njene uslužbenke namreč izhaja, da zahtevo po blokadi računa razume tako, da se blokirajo kartice in dostop do spletne banke, da so zlorabe možne tako preko kartic kot preko spletne banke, in da se banka blokade kartic in spletne banke posluži v primeru, ko se pojavi sum zlorabe. Toženka je zahtevo tožnice obravnavala premalo skrbno in (tudi) v posledici te opustitve je prišlo do treh spornih odtegljajev denarnih sredstev tožnice.

Toženka se v postopku sicer brani tudi z navedbo, da se z zahtevo po blokadi sredstev nanjo ni obrnila tožnica, temveč njen mož, in da blokade brez tožnice sploh ne bi mogla izvesti, vendar to za odločitev (upoštevaje okoliščine zadeve) ni relevantno. Njena uslužbenka se je na zahtevo tožnice, izraženo preko moža, namreč odzvala in jo (čeprav nepravilno oziroma nedosledno) upoštevala. Če je menila, da jo pri pravilni izpolnitvi zahteve ovira dejstvo, da se je nanjo obrnil mož in ne tožnica ter da bi za ustrezno ukrepanje potrebovala prisotnost tožnice, bi morala to jasno povedati, pa ni.

Po drugi strani pa toženka utemeljeno opozarja, da je tudi sama tožnica ravnala hudo malomarno. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je (čeprav prevarana) neznani osebi sama omogočila dostop do varnostnih elementov njenih plačilnih instrumentov, izvedla korake, ki jih je ta oseba od nje zahtevala in sporne transakcije tudi sama potrdila z SMS žetoni. V svojem skrajno neskrbnem ravnanju je vztrajala tudi po tem, ko ji je zadeva po njenih besedah "postala čudna", in jo je zaskrbelo dovolj, da je v bančno poslovalnico poslala svojega moža z zahtevo po blokadi vseh računov. S tem je pokazala skrajno neskrbnost. Kot zgoraj obrazloženo, je zanemarila pazljivost, ki se pričakuje od vsakega uporabnika spletne banke in ravnala hudo malomarno in (tudi) v posledici tega je prišlo do nastanka škode. Nima prav, ko meni, da je bila zaradi ravnanja banke vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo pretrgana. Pri ravnanju banke ni šlo za nov, neodvisen, vzrok iz katerega bi nastala škoda, temveč je škodno dogajanje spravilo v tek njeno malomarno ravnanje. Zato z ravnanjem banke vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni bila pretrgana.5

Upoštevaje zgoraj obrazloženo sta po presoji pritožbenega sodišča za škodni dogodek tožnica in toženka odgovorni v enaki meri, torej vsaka 50 %. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo postroženo poslovno odškodninsko odgovornost toženke na eni strani, ter skrajno nepazljivost tožnice na drugi strani.

Temu ustrezno je delno ugodilo pritožbi tožnice. Sodbo sodišča je spremenilo tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da je tožnici dolžna plačati znesek 36.950,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2022 dalje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča glede glavne stvari v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. in 355. člen ZPP).

Odločitev o stroških

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Zato je moralo v pritožbenem postopku ponovno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

O teh je odločilo upoštevaje uspeh v postopku (154. člen ZPP). Pravdni stranki sta v postopku uspeli vsaka do polovice. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka tožnici dolžna povrniti polovico njenih stroškov postopka, tožnica pa toženki polovico njenih.

Stroški tožnice znašajo 8.419,25 EUR. To predstavlja (1.) stroške odvetniških storitev v višini 7095,15 odvetniških točk6 oziroma 4.257,09 EUR, (2.) 22 % DDV (936,56 EUR), (3.) potne stroške pooblaščenca (77,40 EUR) in stranke (37,80 EUR; 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) za narok na pritožbenem sodišču, ter (4.) sodno takso za tožbo, pritožbo in stroške prevoda (1.449,00 EUR + 1.449,00 EUR + 212,40 EUR= 3.110,40 EUR). Kar se tiče stroškov za odvetniške storitve je pritožbeno sodišče tožnice za zastopanje na naroku 28. 3. 2024 in 27.11.2024 priznalo le polovico priglašenih stroškov (2. točka Tarifne številke 21) in 50 odvetniških točk za vlogo z dne 15.10.2025 (4. točka Tarifne št. 20). Za sestavo stroškovnikov ji ni priznalo posebnih stroškov, saj bi te stroške lahko priglasila na zapisnik. Upoštevaje uspeh v postopku toženka iz naslova stroškov tožnici dolguje 4.209,63 EUR.

Stroški toženke znašajo 272,87 EUR, kar predstavlja 175,43 EUR za potne stroške njene pooblaščenke v postopku na prvi stopnji (19. točka obrazložitve) ter potne stroške njene pooblaščenke v postopku na drugi stopnji (464 km x 0,21 EUR na km = 97,44 EUR; 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Upoštevaje uspeh v postopku tožnica iz tega naslova toženki dolguje 136,44 EUR.

Po medsebojnem pobotu je toženka iz naslova stroškov postopka tožnici dolžna plačati še 4.073,19 EUR.

-------------------------------

1To je tožnica.

2To je toženka.

3Teorija 244. člen OZ kritizira kot neuporaben in napotuje na uporabo 171. člena OZ (Plavšak, N.: E obligacije s komentarjem OZ, dostopno na Tax-Fin-Lex, komentar 171. in 243. člena OZ)

4Njene in moževe.

5Vzročno zvezo pretrga nov, neodvisen vzrok. Iti mora za dogodek, ki ga ni spravila v tek storilčeva dejavnost. Tako Polajnar - Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, LIII. letnik, str. 188. Temu sledi tudi sodna praksa (prim.: VSRS Sodba II Ips 44/2023 in druge).

6Od tega skupno 7015 odvetniških točk za posamezna opravila, kot je razvidno iz obračuna na stroškovnikih tožeče stranke z dne 27.11.2024 in 29.1.2026, ki se nahajata v spisu ter materialne stroške v pavšalu 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 odvetniških točk in 1 % za presežek (skupaj 80,15 odvetniških točk).