Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 9. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 12. 2021 odpravita, in da se tožencu naloži izdajo nove odločbe, s katero bo tožniku pri novi odmeri invalidske pokojnine, upoštevano tudi plačilo prispevkov za širši obseg pravic v zavarovalnem obdobju od 19. 2. 1979 do 16. 5. 1981, od 15. 12. 1982 do 28. 2. 1983 in od 1. 1. 1984 do 20. 12. 1989. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do nove odmere invalidske pokojnine na podlagi 401.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 ob upoštevanju plačevanja prispevkov za širši obseg pravic v že omenjenem zavarovalnem obdobju oziroma se mu odmeri pokojnina, ki je zanj bolj ugodna. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju ter da toženec sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnik v tožbi in v prvem pripravljalnem spisu substancirano predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke. Izvedbo tega dokaza pa je sodišče prve stopnje zavrnilo brez obrazložitve. Takšno ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Tožnik je prizadet v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem (pravica kontradiktornosti), ki obenem pomeni tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Tožnik je tudi predlagal, da sodišče tožencu skladno z 227. členom ZPP naloži, da v spis vloži lestvico višine zavarovalnih osnov za obdobje od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1992. Toženec tega ni predložil, sodišče pa tudi ni obrazložilo podlage za prispevne stopnje, kot jih navaja v tretjem odstavku 9. točke obrazložitve sodbe. V tem delu se tako sodba ne more preizkusiti. Razen tega je tudi zavrnitev navedenega dokaza neobrazložena. S takim ravnanjem je bila tožniku kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem in pravica do enakega varstva pravic. Tožnik ne sprejema zaključka sodišča o primerjavi zatrjevano plačanih prispevkov in zavarovalnih osnov. Še nadalje trdi, da je plačeval prispevke za širši obseg pravic. Višino prispevkov je namreč primerjal tudi z odločbo njegovega soseda. Pri meritorni presoji zadeve tudi ni mogoče izpustiti obdobja, ko je bil redno zaposlen v podjetju A. d. o. o. in v podjetju B. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Gre za kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje še navaja, da je novi obračun pokojnine terjal ne samo po 401.a členu ZPIZ-2H, ampak tudi po noveli ZPIZ-2M. Tudi do teh tožnikovih trditev se sodišče ni opredelilo. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka vse pritožbene navedbe. Po njegovem mnenju je pritožba v celoti neutemeljena. Upoštevaje 401.a člen ZPIZ-2, se v sodnem postopku lahko presoja le obdobje, ko je bil tožnik zavarovan na podlagi 11. člena ZPIZ/83 (tj. od 21. 12. 1989 do 31. 3. 1992). Za preostala obdobja zavarovanja pa je potrebno upoštevati, da so bila pravnorelevantna dejstva že pravnomočno ugotovljena. Podatki za relevantno obdobje od 21. 12. 1989 do 31. 3. 1992, ki so bili upoštevani pri izračunu tožnikove invalidske pokojnine so povsem identični podatkom, ki so bili v skladu z zakonodajo evidentirani v matični evidenci zavarovancev zavoda in kot izhajajo iz potrdila FURS. Vse zavarovalne osnove v obdobju tožnikovega zavarovanja kot drugi (individualni kmet) po 11. členu ZPIZ/83 so zavarovalne osnove za ožji obseg zavarovanja. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da je v relevantnem obdobju plačeval prispevke za širši obseg zavarovanja. Sodišče je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Zneski zavarovalnih osnov, od katerih so kmetje plačevali prispevke pa so del materialnega prava, saj so odvisni od zneska najniže pokojninske osnove, ki je bil ob vsakokratni uskladitvi objavljen v Uradnem listu RS. Ugotavljanje pravilne uporabe materialnega prava pa ni delo sodnega izvedenca finančne stroke. Glede uporabe novele ZPIZ-2M pa toženec navaja, da je omenjena novela začela veljati 19. 3. 2022 ter se uporabljati s 1. 4. 2022. Tožnik v tem sporu izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 10. 12. 2021. Glede na navedeno je novela ZPIZ-2M za ta spor povsem nerelevantna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je sodišče pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 9. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za novo odmero invalidske pokojnine.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe. Prav tako tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Ta je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Navedeno pa v tej zadevi ni podano.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 9. 3. 2001 priznana pravica do invalidske pokojnine od 4. 12. 2000 dalje. Invalidska pokojnina je bila izračuna na podlagi 10-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja v višini 76 % pokojninske osnove. Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo ter nato uveljavljal tudi sodno varstvo. Zahteval je, da se mu invalidska pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove. S sodbo opr. št. Ps 952/2002 z dne 21. 9. 2005 je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Odločitev je bila potrjena s sodbo Psp 869/2005-2 z dne 25. 1. 2007. Revizija pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 297/2007 z dne 2. 12. 2008. 9. Tožnik je 30. 6. 2021 ob sklicevanju na določbo 401.a člena ZPIZ-2, pri tožencu vložil zahtevo za novo odmero invalidske pokojnine.

10. V prvem odstavku 401.a člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovancem iz 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ/83), ki so vplačevali prispevke vsaj v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83, se za obdobja tako plačanih prispevkov zagotavljajo enake pravice iz obveznega zavarovanja, kot zavarovancem iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83. Skladno z drugim odstavkom istega člena lahko uživalec pokojnine, ki je v skladu s prvim odstavkom 401.a člena ZPIZ-2 upravičen do višje pokojnine, zahteva novo odmero pokojnine. Navedena novela se torej nanaša zgolj na zavarovance, ki so bili zavarovani po 11. členu ZPIZ/83. Skladno z navedenim členom so bili obvezno zavarovani drugi kmetje in člani njihovih gospodarstev, ki so se v Sloveniji ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo, kot svojim edinim ali glavnim poklicem in so delali s sredstvi, na katerih je imel kdo lastninsko pravico. V sklepu o načinu izvajanja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter o osnovah za odmero pravic in obračunavanje in plačevanje prispevkov za zavarovance - kmete in člane njihovih gospodarstev, ki se jim ne ugotavlja osebni dohodek4 je bil znesek osnove v višini najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo (v višini 85 % najnižje pokojninske osnove) določene kot zavarovalna osnova iz 4. razreda. Združeni kmetje so imeli zagotovljene pravice iz zavarovanja v enakem obsegu kot delavci, če so plačevali prispevke najmanj od te osnove (širši obseg pravic). Za ožji obseg pravic pa je štelo zavarovanje, pri katerem so bili prispevki plačani od osnove od 1. do 3. razreda, kjer so bile zagotovljene le pravice do starostne, invalidske in družinske pokojnine, brez možnosti odmere od najnižje pokojninske osnove.5 Tudi zavarovanci po 11. členu ZPIZ/83 so torej imeli možnost, da se zavarujejo najmanj po osnovi iz 4. razreda, torej v višini 85 % najnižje pokojninske osnove ali še višji osnovi. Tem zavarovancem je bilo torej z novelo ZPIZ-2H urejena izenačitev pravic z zavarovanci, ki so bili zavarovani za širši obseg pravic.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožnik v obdobju, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke po zavarovalni osnovi, ki je bila nižja od 85 % najnižje pokojninske osnove, kar pomeni, da je bil zavarovan za ožji obseg pravic. Tožbeni zahtevek, tako primarni kot podredni, je zato zavrnilo.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83. Tožnik je bil po 11. členu ZPIZ/83 zavarovan v obdobju od 21. 12. 1989 do 31. 3. 1992. Sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, sta sicer presojala, ali je tožnik tudi v času od 1. 1. 1984 dalje plačeval prispevke za širši obseg pravic, torej tudi za obdobje, ko je bil tožnik zavarovan kot združeni kmet po 10. členu ZPIZ/83. Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta po izvedenem dokaznem postopku ugotovila, da je tožnik prispevke plačeval od osnove iz 1. zavarovalnega razreda, torej v višini 50 % najnižje pokojninske osnove. V tem primeru gre za zavarovanje za ožji obseg pravic. Tožnik je pridobil podatke od FURS (priloga A/9). Iz dopisa z dne 21. 6. 2022 izhajajo podatki o osnovah za obračun in plačilo prispevkov. Že sodišče prve stopnje podrobno povzema višino plačil za posamezna leta in pa višino zavarovalnih osnov, kot je bila določena za posamezno leto. Pritožbeno sodišče zato navedenega ne ponavlja znova. Iz ugotovljenih podatkov izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju plačeval prispevke v višini 1. razreda, torej v višini zavarovalne osnove za ožji obseg pravic in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni utemeljilo. Že na naroku je pojasnilo, da gre za nepotreben dokaz. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pojasnilo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno ter da izvedba dodatnih dokazov ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve. Sodišče prve stopnje je torej postopalo skladno z 287. členom ZPP. Postopek na prvi stopnji tako ni obremenjen z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne gre za kršitev enaka varstva pravic, na kar se sklicuje tožnik v pritožbi. Sodišče je pri presoji upoštevalo podatke, kot jih je posredoval pristojni organ (FURS). Tožnik ni predložil dokaza, iz katerega bi izhajalo, da ti podatki niso pravilni. Glede same višine zavarovalnih osnov, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za del materialnega prava. Podatki o vsakokratnem znesku najnižje pokojninske osnove so bili objavljeni v Uradnem listu RS. Lestvica letno določenih zavarovalnih osnov (10 razredov) pa je bila prav tako objavljena v Uradnem listu SRS št. 17/84. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo od toženca zahtevati, da predloži lestvico zavarovalnih osnov.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tudi meritorno presojati obdobja, ko je bil tožnik redno zaposlen. Za razsojo sporne zadeve je bilo ključno obdobje, ko je bil tožnik vključen v zavarovanje po 11. členu ZPIZ/83. Ostala obdobja za rešitev zadeve niso relevantna. Razen tega je bilo glede teh obdobij tudi že pravnomočno odločeno.

15. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče upoštevati tudi novelo ZPIZ-2M, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je novela ZPIZ-2M6 začela veljati 1. 4. 2022, torej že po izdaji izpodbijanih odločb toženca. Tožnik lahko pri tožencu vloži novo zahtevo za odmero pokojnine po določbah ZPIZ-2M.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91. 4 Ur. l. SRS, št. 17/84. 5 Glej komentar k 401.a členu ZPIZ-2, Veliki komentar zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021. 6 Ur. l. RS, št. 29/2022.