Jedro

Ustne zahteve tožeče stranke toženi stranki na vrnitev posojila ob hkratni pasivnosti in neodzivnosti tožene stranke k vrnitvi posojila pa ni opredeliti kot konkludentnega priznanja terjatve ter s tem povezane pripoznave (priznanja) dolga, ker navedena zahteva predstavlja le golo upnikovo zahtevo za izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova posojilne pogodbe plačati 10.586,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.221,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da je nastopilo zastaranje terjatve. V danem primeru je namreč prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi pripoznave dolga. Pripoznava dolga je bila po toženi stranki konkludentno izkazana. Dejstvo je, da je tožeča stranka od tožene stranke po letu 2002 pa vse do vložitve tožbe vsakoletno neposredno ustno ali po telefonu zahtevala vrnitev posojila, tožena stranka pa taki zahtevi ni ugovarjala. Ker tožena stranka ni poravnala posojila, je tožeča stranka bila v končni fazi primorana vložiti tožbo na vrnitev posojila. Prvostopno sodišče je tudi nepravilno presodilo, da je tožeča stranka prekludirana z zatrjevanjem sporazuma o podaljšanju posojilnega razmerja. Res je, da je tožeča stranka navedeni sporazum izrecno zatrjevala šele na tretjem naroku, že v tožbi in tudi kasneje pa je zatrjevala, da je toženo stranko pozivala k vrnitvi posojila, katerega pa ta ni vrnila. Že s takim zatrjevanjem je smiselno zatrjevala obstoj sporazuma o podaljšanju roka vrnitve posojila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (temu tudi pritožba ne oporeka), da je toženka skupaj s takratnim možem B.K. (nečak tožnice) s tožečo stranko dne 23. 10. 2000 sklenila posojilno pogodbo za znesek 14.000,00 kanadskih dolarjev (CAD), kar znese 10.586,81 EUR. V pogodbi ni bil določen rok za vrnitev posojila. Tožeča stranka je vrnitev posojila zahtevala meseca decembra 2002 in je tako po določbi drugega odstavka 562. člena(1) Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) navedeno posojilo zapadlo v plačilo meseca marca 2003. Zahtevo za vrnitev posojila je tožeča stranka toženi stranki nadalje podala vsakoletno neposredno ustno ali po telefonu. Ker je tožena stranka na njeno zahtevo ostala pasivna in posojila tudi ni vrnila, je vložila tožbo zoper toženko. V tožbi ni zajela bivšega moža toženke, ker je ta v osebnem stečaju.

6. Terjatve iz posojilne pogodbe zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen ZOR) od dneva, ko je zastaranje začelo teči. Zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih določb je tako terjatev iz navedene posojilne pogodbe zastarala meseca marca 2008, torej znatno pred vložitvijo tožbe (ta pretrga zastaranje terjatve - 388. člen ZOR), ki je bila v danem primeru vložena šele dne 27. 12. 2011. 7. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je v danem primeru prišlo do pretrganja zastaralnega roka zaradi pripoznave dolga po določbi 387. člena(2) ZOR. Izhajajoč iz citirane določbe je v sodni praksi sprejeto stališče, da pripoznavo dolga predstavljajo tudi konkludentna ravnanja dolžnika v smeri izpolnitve dolga. Ta pa morajo biti jasna in določna. Ustne zahteve tožeče stranke toženi stranki na vrnitev posojila ob hkratni pasivnosti in neodzivnosti tožene stranke k vrnitvi posojila pa ni opredeliti kot konkludentnega priznanja terjatve ter s tem povezane pripoznave (priznanja) dolga, ker navedena zahteva predstavlja le golo upnikovo zahtevo za izpolnitev obveznosti. Navedena upnikova zahteva pa po določbi 391. člena(3) ZOR pa ne zadostuje za pretrganje zastaranja. Nasprotna pritožbena izvajanja, da navedeno ravnanje pogodbenih strank (letno ponavljajoče zahteve za vrnitev posojila po tožeči stranki in molk posojilojemalcev na zahteve tožeče stranke) predstavlja pripoznavo dolga, so neutemeljena.

8. Pripoznavo dolga lahko tudi predstavlja dogovor pogodbenih strank o novi določitvi roka za izpolnitev obveznosti. Da je med pravdnima strankama obstajal sporazum (dogovor) o priznanju terjatve in določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti, pa je tožena stranka izrecno začela zatrjevati šele na tretjem naroku in je tako v smeri navedene trditve prekludirana po določbi 286. člena ZPP, kot je že pravilno zaključilo prvostopno sodišče. V kolikor pa tožena stranka navedeni sporazum gradi na že zgoraj navedenih okoliščinah o postopanju pogodbenih strank pri izpolnitvi obveznosti iz posojilne pogodbe, pa velja še enkrat dodati, da je ravnanje tožeče stranke opredeliti le kot upnikovo zahtevo za izpolnitev obveznosti, pasivnost (molk) dolžnika pa ni opredeliti kot pripoznavo dolga.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

11. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.

Op. št. (1) : Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

Op. št. (2) : Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

Op. št. (3) : Za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pismeno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost.