Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je v izpodbijani sodbi glede tega, ali je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke, in glede tega, ali je podana njena krivdna odgovornost, sklicevalo na razloge iz svoje prejšnje, razveljavljene sodbe, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodbe, ki je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena, namreč iz pravnega vidika ni več (ne obstaja), zato se na razloge iz te sodbe ni mogoče sklicevati in to ne glede na to, da je nekaterim stališčem, zavzetim v razveljavljeni sodbi, pritožbeno sodišče v razveljavitvenem delu pritrdilo.

Materialno pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izvedba ukrepov za varstvo in zdravje pri delu v pristojnosti koordinatorja, določenega s strani naročnika, prva toženka pa je obvestila o tem, da bo objekt pod napetostjo, in naročila, naj o tem obvestijo svoje zaposlene, s čimer naj bi svojemu bremenu glede izvedbe teh ukrepov zadostila in zato njeno ravnanje ne predstavlja nedopustnega ravnanja iz 1. odstavka 131. člena OZ ter njena odškodninska odgovornost ni podana. Tak zaključek sodišča bi namreč pomenil, da je prva toženka svojo odgovornost za nedopustno ravnanje (ali je bilo ravnanje prve tožene stranke tako, torej, ali je opustila svoje dolžno ravnanje, sodišče niti ni ugotavljalo, pa bi v skladu z napotitvenim sklepom moralo) prenesla na drugega, kar pa ni mogoče. Odškodninska odgovornost je namreč odgovornost, ki temelji na zakonu, in se ji odgovorna oseba ne more izogniti s pogodbenim prenosom na drugega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vnovič zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 12.028,80 EUR in tožniku naložilo, da drugi toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 267,34 EUR.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj ni podana zatrjevana objektivna odgovornost prve tožene stranke in tudi ne, zakaj ni podana njena subjektivna odgovornost, ampak se je namesto tega sklicevalo na razloge iz svoje prejšnje, razveljavljene sodbe. Tovrstno kršitev prav tako predstavlja dejstvo, da je sodišče v ponovnem postopku dopustilo izvedbo dokaza s pogodbo o izvajanju del med tožnikovim delodajalcem in prvo toženo stranko, čeprav ni izkazano, da ta ne bi mogla tega dokaza predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je spoštovanje pravil varnega dela z električnim tokom obveznost tožnikovega delodajalca in ne prve tožene stranke. S to ugotovitvijo se je sodišče v celoti postavilo v položaj tožene stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obrazložitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj ni podano nikakršno nasprotje med ugotovitvami inšpektorja za delo in izpovedjo zaslišanih prič, saj iz obeh izhaja, da opozoril, da so električni vodniki pod napetostjo, ni bilo nameščenih nikjer na objektu. Razlogi sodbe so tudi sami s sabo v nasprotju, saj je sodišče v sodbi najprej (sicer neutemeljeno) ugotovilo, da je za obravnavani dogodek v celoti odgovoren tožnikov delodajalec, ker ni nalepil opozoril o nevarnosti električnega toka, kasneje pa je na podlagi zaslišanja prič (predvsem prič V.J. in S.O., obeh zaposlenih pri prvi toženki) ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da teh opozoril na mestu nesreče ni bilo. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o zahtevku(1) odločalo ponovno. Pritožbeno sodišče je namreč s sklepom z dne 2. 10. 2013, opr. št. I Cp 754/2013, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker ni ugotovilo nedopustnosti ravnanja prve tožene stranke, saj je slednja o izvajanju dela obvestila izvajalca in podizvajalce z obvestili po elektronski pošti in na tedenskih koordinacijah in ji torej ni bilo mogoče očitati, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka. To odločitev je bilo treba razveljaviti, ker je tožnik prvi toženi stranki pravočasno očital pravno odločilno dejstvo, da ni postavila opozorilnih tabel, kar predstavlja kršitev Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (v nadaljevanju: Pravilnik) in utemeljuje protipravnost ravnanja prve tožene stranke, sodišče prve stopnje pa dejstva, kakšna je bila električna napetost na mestu dela, ni ugotavljalo.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je v izpodbijani sodbi glede tega, ali je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke, in glede tega, ali je podana njena krivdna odgovornost, sklicevalo na razloge iz svoje prejšnje, razveljavljene sodbe, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodbe, ki je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena, namreč iz pravnega vidika ni več (ne obstaja), zato se na razloge iz te sodbe ni mogoče sklicevati in to ne glede na to, da je nekaterim stališčem, zavzetim v razveljavljeni sodbi, pritožbeno sodišče v razveljavitvenem delu pritrdilo. Delu obrazložitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na objektivno odgovornost, bi pritožbeno sodišče sicer lahko (ob nespornih dejanskih ugotovitvah, ki so povzete tudi v izpodbijani sodbi), dodalo pravno podlago in tako ustrezno dopolnilo obrazložitev glede razlogov, zakaj v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost prve tožene stranke. Vendar pritožbeno sodišče tega ne more storiti glede pomanjkljive obrazložitve, zakaj ni podana krivdna odgovornost prve tožene stranke, ker delavci prve toženke pred opravljanjem del niso zavarovali električnih vodnikov, ki so bili pod napetostjo (točka 12 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje namreč dejanske podlage, ki je bila posledica za tak zaključek, ni niti ugotavljalo niti ponovno navedlo. Zaradi tega je ostala izpodbijana sodba neobrazložena in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da dejstvo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo in izvedlo dokaz prve toženke s Pogodbo št. 630/260203/08, ki je bila sklenjena med V., d. d., kot naročnikom, in prvo toženo stranko kot izvajalcem (v nadaljevanju: Pogodba), predstavlja kršitev določil 286. člena ZPP, saj v obravnavanem primeru ni podana izjema iz četrtega odstavka tega člena. Utemeljenega razloga, zakaj prva toženka te Pogodbe kot dokaza ne bi mogla predložiti že do prvega naroka za glavno obravnavo, namreč ni mogoče najti.(2) Pa tudi, če bi bila Pogodba predložena pravočasno, pravno ne more biti upoštevna. Materialno pravno zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje (21. točka izpodbijane sodbe), da je bila izvedba ukrepov za varstvo in zdravje pri delu v pristojnosti koordinatorja, določenega s strani naročnika, prva toženka pa je obvestila o tem, da bo objekt pod napetostjo, in naročila, naj o tem obvestijo svoje zaposlene, s čimer naj bi svojemu bremenu glede izvedbe teh ukrepov zadostila in zato njeno ravnanje ne predstavlja nedopustnega ravnanja iz prvega odstavka 131. člena OZ ter njena odškodninska odgovornost ni podana. Tak zaključek sodišča bi namreč pomenil, da je prva toženka svojo odgovornost za nedopustno ravnanje (ali je bilo ravnanje prve tožene stranke tako, torej, ali je opustila svoje dolžno ravnanje (3), sodišče niti ni ugotavljalo, pa bi v skladu z napotitvenim sklepom moralo) prenesla na drugega, kar pa ni mogoče. Odškodninska odgovornost je namreč odgovornost, ki temelji na zakonu, in se ji odgovorna oseba ne more izogniti s pogodbenim prenosom na drugega.(4)

8. Pritožnik prav tako utemeljeno opozarja na nejasno dokazno oceno v izpodbijani sodbi. V 21. točki je namreč navedeno, da je sodišče zato, da bi ugotovilo, kakšna je bila vrednost električnega toka oz. napetosti v vodniku, ob dotiku katerega naj prišlo do poškodbe tožnika, zaslišalo zakonitega zastopnika prve tožene stranke. Ta je izpovedal, da je bil del objekta C lamela 6, kjer je delal tožnik, pod napetostjo 230 V, takoj v nadaljevanju pa sodišče navede, da je priča izpovedala, vendar takoj po škodnem dogodku ni bilo mogoče preveriti napetosti na kraju škodnega dogodka, ker so delavcu prvo toženke, ki je hotel to preveriti, to preprečili pleskarji. Priča S. O. je izpovedal, da so kasneje preverili napetost v vodniku, ob dotiku katerega se je tožnik poškodoval, in je bil v breznapetostnem stanju, kar pa je lahko tudi posledica kratkega stika, ki je nastal, ko se je tožnik dotaknil vodnika. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega in zaradi (napačne) ugotovitve o tem, da za izvedbo ukrepov za varstvo pri delu ni bila pristojna prva tožena stranka (temveč koordinator), ni izvedlo dokaza z izvedencem elektro stroke za ugotavljanje vrednosti električnega toka v vodniku, ker naj to ne bi moglo privesti do napačne odločitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšna je bila na delu objekta, kjer je delal tožnik, vrednost električnega toka v času (v trenutku) škodnega dogodka (čeprav je že sam zastopnik prve tožene stranke izpovedal, da je bila ta 230 V), ampak je glede na izpovedbe prič, ki so izpovedale, kakšna je bila ta vrednost po samem škodnem dogodku, zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem, ker naj to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Takšni razlogi sodbe so nejasni in takšna kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Utemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni dopolnilo dokazne ocene v skladu z napotki iz predhodnega sklepa pritožbenega sodišča, ker je izhajalo iz zmotne materialno pravne predpostavke, da je bila odškodninska odgovornost prve tožene stranke s pogodbo prenesena na tretjo osebo, kar pa, kot je bilo že obrazloženo, ni mogoče. V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo upoštevati napotke iz navedenega sklepa in na podlagi ustrezno izvedene dokazne ocene, ob odpravi ugotovljenih bistvenih kršitev postopka, znova odločiti o zahtevku.

(1) Tožnik vtožuje denarno odškodnino 12.028,80 EUR, ker se je 15. 1. 2010 poškodoval ob opravljanju slikopleskarskih del pri gradnji objekta Celovški dvori v Ljubljani. Na vhodu C lamele 6 je stal na lestvi in kital strop, pri tem pa z levim delom vratu zadel neizoliran električni kabel, ki je bil pod napetostjo.

(2) Pravno odločilno dejstvo, da prva tožena stranka ni postavila opozorilnih tabel, je namreč tožnik zatrjeval že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2011, prva tožena stranka pa bi, če bi bila njen ugovor v tem, da teh opozorilnih tabel ni bila dolžna postaviti, lahko to s pogodbo utemeljevala že takrat. (3) Izvedbo varstvenih ukrepov ji namreč, če so za to podani pogoji iz 88. člena Pravilnika, slednji nalaga v svojem 91. členu.

(4) Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 4. 11. 2009, opr. št. II Cp 3068/2009.