Jedro

Davek od prometa proizvodov in storitev je mogoče odpisati le iz razloga neizterljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.10.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada M. z dne 23.7.2001. Z njo je bilo tožnikovi zahtevi o odpisu davčnega dolga delno ugodeno, tako, da se je odpisal davčni dolg po stanju na dan 18.8.1995 iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 180.985,50 SIT glavnice in 138.309,90 SIT obresti ter iz naslova davka od premoženja v višini 45.330,10 SIT glavnice in 21.503,50 SIT obresti; zahtevek za odpis davka od prometa proizvodov in storitev po stanju na dan 18.8.1995 v višini 6,629.668,50 SIT glavnice in obresti, pa je bil zavrnjen.

Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odločba tožene stranke sporna le v obsegu, v katerem je bilo odločeno o odpisu davka od prometa proizvodov in storitev. Po določbi 231a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) davčni organ davka iz naslova prometa proizvodov in storitev ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožena stranka je zato pravilno odločila in pravilno utemeljila svojo odločitev. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na odmero omenjenega davka pa je kot nerelevantne zavrnilo, saj jih tožnik v postopku odpisa davčnega dolga ne more z uspehom uveljavljati.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo v mejah tožbenega zahtevka, saj s tožbo ni uveljavljal odpisa davčnega dolga, ampak presojo zakonitosti odločbe o odmeri davka od prometa blaga in storitev z dne 23.6.1992. Ker ni bil zavezanec za plačilo omenjenega davka, naj bi bila omenjena odločba nezakonita. Zato pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vračilo glavnice in plačanih obresti.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno odločilo, ko je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi z razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja.

Tožba, s katero je tožnik začel obravnavani upravni spor, je bila vložena zoper odločbo tožene stranke z dne 30.10.2001, ne pa zoper (tedaj že pravnomočno) odločbo RUJP, Izpostave M.-P.-R. z dne 23.6.1992, s katero mu je bil odmerjen prometni davek od prometa proizvodov - storitev.

Po določbi 231a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), na katero se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje, davčni organ ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, oziroma ne more odložiti plačila ali dovoliti obročnega plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev. Davčni dolg pa se po določbi 87. člena omenjenega zakona šteje za neizterljivega le, če je davčni dolžnik umrl in ni pustil niti premičnega niti nepremičnega premoženja, iz katerega bi se mogli davki izterjati, če ne gre za davčno obveznost, ki se prenese na pravne naslednike. Zato je sodišče prve stopnje (pred njim pa že tožena stranka) pravilno presodilo, da je bil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova davka od prometa proizvodov in storitev pravilno in utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odmero spornega davka na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo imeti vpliva iz razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se na njih sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.