Jedro

Tožeča stranka je sicer med drugim tudi zatrjevala, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo dala tožeča stranka na razpolago toženi stranki svoje delavce, kar bi kazalo na mandatno razmerje glede na izpolnitveni predmet. Vendar teh trditev sodišče očitno ni presojalo kot pogodbo o začasni napotitvi delavcev na delo, saj tožeča stranka niti ni zatrjevala, da ima status posebne organizacije v smislu 3. odstavka 107. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka za znesek

1.604.849,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.061.234,27 SIT od dne 11.10.1999 do 7.1.2000 in za stroške izvršilnega postopka v višini 45.639,40 SIT; v ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke za 1.604.849,83 SIT je zavrnilo (2. točka izreka). Toženo stranko je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov v višini

50.516,90 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer jo tožeča stranka izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek v višini 1.061.234,27 SIT in od tega zneska zakonske zamudne obresti od 8.1.2000 dalje, tožena stranka pa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka. Obe pritožnici uveljavljata tudi pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili za izvedbo del na mostu v Ilirski Bistrici in da so dela izvajali delavci tožeče stranke z materialom in opremo tožene stranke ter po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Vztraja pa pri stališču, da ima dogovor pravdnih strank naravo podizvajalske pogodbe, to je pogodbe o delu in v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje njuno pogodbeno razmerje kvalificiralo kot mandatno.

S pogodbo o delu se prevzemnik posla zavezuje opraviti določen posel kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in pod., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (600. člen ZOR). S pogodbo o naročilu (mandatu) pa se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle; hkrati pa dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (749. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi pogodbenega razmerja kot mandatnega kot bistveno upoštevalo dejstvo, da je gradbišče vodil poslovodja tožene stranke, ki je tudi kontroliral število ur in podpisal obračune del. Za zavrnitev trditev tožene stranke o naravi pogodbe kot pogodbe o delu pa je štelo kot relevantno dejstvo, da tožena stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza o sklenitvi podizvajalske pogodbe, o reklamaciji del glede kvalitete in zamude ter da je tožeča stranka dokazala, da je za dela na mostu dala toženi na razpolago le svoje delavce.

S stališčem sodišča prve stopnje, da nepredložitev listinskih dokazov ne potrjuje eventuelne sklenitve pogodbe o delu, se pritožbeno sodišče ne strinja, ker oblika te pogodbe ni predpisana, zato se njena vsebina lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi. Vendar je za opredelitev pravnega razmerja med pravdnima strankama pomembna predvsem trditvena podlaga, ki sta jo navajali v postopku pravdni stranki. Po svojem prepričanju odloči sodišče o tem, katera (zatrjevana) dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (8. člen ZPP).

Tožeča stranka je sicer med drugim tudi zatrjevala, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo dala tožeča stranka na razpolago toženi stranki svoje delavce, kar bi kazalo na mandatno razmerje glede na zatrjevani izpolnitveni predmet. Vendar teh trditev v zvezi z izjavo zaslišane tožeče stranke, da bo delavce dala na razpolago tožeči stranki, sodišče očitno ni presojalo kot pogodbo o začasni napotitvi delavcev na delo, saj tožeča stranka ni niti zatrjevala, da ima status posebne organizacije v smislu 3. odstavka 107. člena takrat veljavnega ZDR.

Glede na navedbe obeh pravdnih strak pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeča stranka za toženo stranko izvede dela na mostu v Ilirski Bistrici in da ta dela tožena stranka tožeči stranki plača. Zato je tožeča stranka tudi zahtevala dogovorjeno plačilo za delo (primerjaj s 600. členom v zvezi s 623. členom ZOR) ne pa plačila za svoj trud (3. odstavek 749. člena ZOR). Zato že na podlagi trditev in zahtev tožeče stranke izhaja, da je bil poslovni namen pogodbenih strank, da prejme koristi iz posla tožeča stranka. Tudi če je ta (oziroma njeni delavci) delala na podlagi naročnikovih navodil, to ne pomeni, da je posel izvedla v interesu tožene stranke. Dela je izvedla v svojem interesu, zato ni le nosilka koristi pač pa tudi neugodnosti izvršenega posla. Ravno po tem pa se podjemna pogodba razlikuje od mandatne, v kateri je nosilec dosežkov in izgube posla mandant, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno kvalificiralo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama kot mandatno.

Pri tem sicer ni odločilen rok za izvedbo del, na katerega se sklicuje pritožnica in na katerem temelji svojo pravno kvalifikacijo pogodbenega razmerja s tožečo stranko, pač pa prej navedeni razlogi, ki pa jih je pritožbeno sodišče upoštevalo ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti s stališča pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP).

Vendar zmotna pravna kvalifikacija posla ni vplivala na pravilnost odločitve. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo od tožeče stranke prevzela in da je bilo delo obračunano v skladu z dogovorjenim načinom plačila. Zato je v skladu s pogodbeno zavezo (primerjaj s 600. člen ZOR) dolžna delo tudi plačati. Takemu zaključku pritožnica niti ne nasprotuje. S pritožbo pa konkretno izpodbija odločitev sodišča, s katero je ugotovilo, da ne obstoji njena nasprotna terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot zaradi nekvalitetne in prepozne izvedbe del in v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa kot bo navedeno v nadaljevanju, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). V okvir preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa sodi tudi preizkus sklepčnosti pobotnega ugovora, torej ali izhaja utemeljenost postavljenega pobotnega ugovora iz dejstev, ki jih je navedla tožena stranka v njegovo utemeljitev. Nesklepčnost zahtevka je ovira za njegovo nadaljno presojo in se tak zahtevek zavrne, enako velja tudi za pobotni ugovor, zato se v primeru nesklepčnosti le tega dejansko stanje sploh ne ugotavlja in ni podlage za razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZOR) ugotavlja, da iz dejstev, ki jih je navedla tožena stranka, ne izhaja utemeljenost pobotnega ugovora.

Tožena stranka je v pobot uveljavljala "škodo zaradi povečanih stroškov zapore cestišča in stroškov sanacije del in njihovega dokončanja" (primerjaj s trditvami v ugovoru). V IV. točki pripravljalne vloge z dne 7.7.2003 pa je navedla, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izvedbi del v Ilirski Bistrici št.xx in da tožena stranka del ni dokončala, temveč je z deli zamujala, poleg tega pa jih je izvršila nekvalitetno. Dela je zato morala dokončati tožena stranka, del pa jih je izvedel naročnik C d.d. Zaradi navedenega so toženi stranki nastali stroški in škoda v skupnem znesku 2.832.862,00 SIT, ko je njej obračunal in zoper njo uveljavljal naročnik del C d.d.: pogodbeno kazen v višini 649.695,00 SIT, za zaporo ceste zaradi zamude 903.000,00 SIT, stroške laboratorijske kontrole betonov 80.917,00 SIT in stroške sanacije betonov 261.000,00 SIT. Ne vsebujejo pa njene trditve naslednjih odločilnih dejstev za uspešno uveljavitev odškodninske terjatve iz naslova domnevnih kršitev citirane pogodbe: v katerem delu je tožeča stranka ravnala v nasprotju s pogodbo, v kakšnem roku sta se pogodbeni stranki dogovorili, da tožeča stranka opravi delo, koliko časa je tožeča stranka z deli zamujala, katerih od dogovorjenih del ni opravila, katere napake je tožena stranka ugotovila v delu tožeče stranke in ali je zahtevala, da jih odpravi ter vzročno zvezo med domnevno protipravnim ravnanjem tožeče stranke in škodo, ki naj bi jo utrpela tožena stranka. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je uveljavljan pobotni ugovor nesklepčen in je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 1.604.849,83 SIT ne obstoji, iz tega razloga pravilna in zakonita.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je dolžna poleg zneska za neto ure plačati še 19% DDV, ker naj bi šlo za obračun del pred uvedbo DDV. Tožena stranka plačilu davka, ki ga je treba prišteti neto dogovorjeni ceni, po višini ni nikoli nasprotovala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožeči stranki, da je od tožene stranke dobila navodilo, da v septembru, torej že po uveljavitvi DDV, izstavi nov račun. Priča V pa ni zanikal, da je tožeči stranki dal navodilo, da izstavi nov račun; na vprašanje je le odgovoril, da se ne spominja, o čem sta se pogovarjala s tožečo stranko in da ne ve zakaj in ali sta bila prvotno izdana računa stornirana, zato ugotovitve sodišča prve stopnje o izjavi zaslišane priče niso v nasprotju z izjavo, ki izhaja iz zapisnika z naroka dne 11.11.2003. Ali je za izdajo računa v mesecu septembru 1999 obstajal kakšen razlog ali ne pa ni pomembno, ker tožena stranka niti ni zatrjevala, da je njena obveznost nižja za preveč obračunan davek. Dejstev, ki jih zatrjuje v pritožbi, in sicer o drugačni višini obveznosti, to pa je v višini brez davka, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča o tem, katera dela je tožena stranka plačala. Pri tem so njene trditve, da je tožeča stranka na mostu v Ilirski Bistrici za toženo stranko opravila več del kot jih je zaračunala, ker je bilo nekaj malega za ta dela že plačano, v nasprotju z njenimi trditvami v pripravljalni vlogi z dne

23.1.2003, kjer je specificirala vse delo po obračunu za mesec junij

1999. Zaključek sodišča prve stopnje pa temelji na trditvah tožene stranke o plačilu zneska 1.061.234,27 SIT za dela v Jelšanah, ki ga je presojalo v zvezi z zapisom na računu št. 13/99 z dne 31.7.1999 in s podatki iz razčlenitve prometa denarnih sredstev v breme računa tožene stranke NN. Navedeni listini je tožeča stranka prejela in se je o njih izjavila na naroku dne 11.11.2003 tako, da je ponovno poudarila, da dela in zneski, ki jih vtožuje niso bili plačani. Zato njeni v pritožbi zatrjevani ugovori o domnevnih pomankljivostih listine kot dokaza, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, predstavljajo navajanje novih dejstev, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). S tem pa se izkaže, da je zaključek sodišča prve stopnje o prenehanju obveznosti v navedeni višini pravilen (1. odstavek 295. člena ZOR).

Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi dela zahtevka zaradi prenehanja obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker nobena pritožnica s pritožbo ni uspela, nosita sami svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP).