Jedro

Po določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Že v sodbi opr. št. Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je bilo tožniku pojasnjeno, da pred pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 z dnem 24. 9. 2008, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine pred 24. 9. 2008. Stališče pritožnika, da mu pravica in tudi izplačevanje denarne dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti pripada že od razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti ter priznane pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 4. 1999 dalje, je zmotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 5. 3. 2015, št. ... z dne 11. 12. 2014, št. ... z dne 6. 3. 2015 in št. ... z dne 6. 1. 2015, ker je presodilo, da so izpodbijani upravni akti pravilni in zakoniti. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek tožnika na izplačilo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 6. 4. 1999 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbo v delu zahtevka na povrnitev preplačanih prispevkov za 4 ure z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrglo (II. točka izreka), ker je ugotovilo, da je o takšnem zahtevku bilo že pravnomočno razsojeno.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče razsodi, ali ima ali nima pravic po pravnomočni sodbi opr. št. Psp 502/2008 z dne 24. 9. 2008. V obširni pritožbi kronološko povzema posamične upravne akte izdane od leta 2002 dalje o pravicah iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti ter sodne odločbe iz večih sodno-socialnih sporov s tem v zvezi. S tem v zvezi izpostavlja tudi na odgovore različnih državnih organov, in sicer Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 6. 3. 2015 in Ministrstva za pravosodje z dne 9. 2. 2015, na katere se je obračal zaradi nerealizacije pravnomočne sodbe iz leta 2008. Bistveno naj bi bilo, da sta mu IK I z dne 19. 7. 2001 in IK II z dne 22. 10. 2001 storili krivico, kar naj bi bilo dokazano s sodbo Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 in Psp 502/2008 z dne 24. 9. 2008. Toženi zavod mu dela krivice in krati pravice iz priznane II. kategorije invalidnosti, krši pravnomočno sodbo in zakone. Vztrajno naj bi iskal luknje v zakonih in mu onemogočil pravico do nadomestila plače zaradi dela s krajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodna odločba izdana ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu. V postopku ni prišlo niti do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Bistveno pravilnih dejanskih in pravnih razlogov iz izpodbijane sodne odločbe pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožnikova izvajanja dodaja predvsem naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojni tožbi, združeni v enotno obravnavanje, vloženi zoper odločbo z dne 6. 3. 2015 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 6. 1. 2015, s katero je med drugim izrečeno, da je imel tožnik, delovni invalid II. kategorije pravico do izplačila delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 do 23. 8. 2011 v odmerjenih mesečnih zneskih. Z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom z dne 5. 3. 2015 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 11. 12. 2014, s katero je tožniku od 1. 6. 2013 priznana pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine v znesku 288,05 EUR mesečno, glede na to, da je bil od 1. 11. 2011 do 31. 5. 2013 uživalec nadomestila za brezposelnost. K zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe

6. Vse štiri predhodno navedene upravne odločbe o pravici, odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine v bistvu pomenijo realizacijo sodbe Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 v zvezi s sodbo VI Ps 464/2013 z dne 2. 4. 2014. Z njima je pravnomočno razsojeno, da ima tožnik pravico do izplačila delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 dalje, vse dokler bo opravljal delo z delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti in hkrati izrečeno, da bo o višini ter izplačilu delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo.

7. Ker gre v predmetni zadevi za presojo upravnih odločb, izdanih zaradi realizacije s pravnomočno sodbo odrejene odmere in izplačevanja delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 dalje, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve izključno podana v 1. odstavku 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1). Po navedeni določbi se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Že v sodbi Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je bilo tožniku izrecno in eksplicitno pojasnjeno, da pred pravnomočnostjo sodbe Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 z dnem 24. 9. 2008, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine pred 24. 9. 2008. Pritožnikovo stališče, da mu pravica in tudi izplačevanje denarne dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti pripada že od razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti ter priznane pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 4. 1999 dalje, je zmotno in zato nesprejemljivo.

8. Glede na ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja z ZPIZ-1, je namreč potrebno ločiti med pogoji za priznanje vsebinskih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti in pogoji za priznavanje in izplačevanje denarnih dajatev s tem v zvezi. Slednje so pogojene s predhodno realizacijo vsebinske pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti. Priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, četudi za nazaj od 6. 4. 1999 tako sama po sebi zagotovo ne pogojuje tudi priznanja denarne dajatve od istega datuma dalje. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je pogojeno in izključno vezano na realizacijo pravice do dela s krajšim delovnim časom, ki pa kot je bilo tožniku pojasnjeno že v večih sodnih in tudi predsodnem postopku, ni mogoča pred dokončnostjo upravne odločbe ali pravnomočnostjo sodne odločbe. Takšen način izvrševanja velja in se uporablja pri vse delovnih invalidih s preostalo delovno zmožnostjo in se ne more uporabljati drugače niti v tožnikovem primeru, ne glede na to, da je bil sicer res s pravnomočno sodbo iz leta 2008 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti za nazaj vse od 4. 6. 1999 dalje.

9. Ker je z izpodbijanimi upravnimi odločbami zakonito odločeno o izplačevanju delne invalidske pokojnine od 24. 9. 2008 do 31. 8. 2011 in ponovno od 1. 6. 2013 dalje, saj je bil tožnik v vmesnem obdobju uživalec denarnega nadomestila za brezposelnost in se za isto obdobje denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja ne izplačuje, je morala pritožba zoper izpodbijano I. točko sodne odločbe ostati neuspešna. Enako velja glede pritožbe zoper zakoniti zavrnilni del izreka o vtoževanem izplačilu nadomestila plače zaradi dela v krajšem delovnem času od 6. 4. 1999 dalje, saj zanj v ZPIZ-1 več ni pravne podlage.

K II tč. izreka izpodbijane sodne odločbe o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na vračilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

10. Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil že s sodbo VI Ps 464/2013 z dne 2. 6. 2014, potrjeno s sodbo Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 zahtevek na vračilo prispevkov za 4 ure dnevno za obdobje od 6. 4. 1999 do 23. 9. 2008 pravnomočno zavrnjen, je tožba v tem obsegu zakonito zavržena.

Ker gre v tem delu obravnavane zadeve nedvomno za identičnost zahtevka, identičnost dejanske in pravne podlage kot v pravnomočno razsojeni zadevi, je tožba ob uporabi 274. člena ZPP zakonito zavržena, saj ponovno sojenje o istem zahtevku ni dopustno. Iz istih procesno pravnih razlogov je morala brezuspešna ostati tudi pritožba. Na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami.