Jedro

Pravilna je odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do povrnitve odškodnine za ekonomsko škodo, ki je nastala pri izvajanju ukrepov zaradi zatiranja in izkoreninjenja živalskih kužnih bolezni. V 46. členu ZVet-1 je določeno, da RS mora zagotoviti imetniku živali odškodnino za živali, ki so bile ubite, ter za predmete in surovine, ki so bile poškodovane, pokvarjene ali uničene pri uresničevanju odrejenih ukrepov za zatiranje kužnih bolezni z liste A in posebej določenih kužnih bolezni in zoonoz, kamor pa huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) ne spada.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Veterinarske uprave Republike Slovenije, Veterinarske inšpekcije, Območnega urada B z dne 12. 12. 2001. Le-ta je tožnikov zahtevek za odškodnino uničene čebelje družine, čebelarske proizvode in predmete zavrnila. Zahtevek za izplačilo je bil zavrnjen v skladu s 7. členom Navodila o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje hude gnilobe čebelje zalege (Pestis apium) (Uradni list RS, št. 82/99, v nadaljevanju Navodilo), ki določa, da se stroški diagnostičnih preiskav iz 1. alinee 1. odstavka 4. člena tega Navodila krijejo iz proračuna Republike Slovenije, vsi ostali stroški pa bremenijo skrbnika čebel. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da 46. člen Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/2001, v nadaljevanju ZVet-1) določa, da mora Republika Slovenija zagotoviti imetniku živali odškodnino za živali, ki so bile ubite ali zaklane, ter za predmete in surovine, ki so bili poškodovani, pokvarjeni ali uničeni pri uresničevanju odrejenih ukrepov za zatiranje kužnih bolezni z liste A in posebej določenih kužnih bolezni in zoonoz: 1. če je takoj naznanil pojav ali sum kužne bolezni; 2. če so bila opravljena v določenih časovnih obdobjih obvezna preventivna cepljenja ter diagnostične in druge preiskave živali; 3. če je uresničil tudi druge predpisane in odrejene ukrepe za preprečevanje in zatiranje bolezni. Odškodnine se ne izplača, če se je bolezen pojavila pri uvozu živali ali predpisanih preiskavah živali v mednarodnem prometu. Posebej določene kužne bolezni in zoonoze določi minister. V Pravilniku o razvrstitvi živalskih kužnih bolezni, določitvi načina in postopka obveščanja ter določitvi laboratorijskih testov in metod (Uradni list RS, št. 34/96 in 54/96, v nadaljevanju Pravilnik) je v 4. členu določeno, da v drugo skupino spadajo bolezni, ki so nalezljive. Širjenje teh bolezni se med rejami lahko prepreči z ustreznimi veterinarsko-sanitarnimi ukrepi. Te bolezni se občasno pojavljajo v državi. Te bolezni povzročajo ekonomsko škodo, ki se jo da zmanjšati oziroma preprečiti z ustreznimi veterinarsko-sanitarnimi ukrepi. Metode preprečevanja pojavov in širjenja teh bolezni so poznane in se jih da izvajati. Diagnostične preiskave se plačujejo iz proračuna Republike Slovenije, zdravljenje teh bolezni pa bremeni imetnika živali. V primeru okuženosti reje s temi boleznimi se prepove ali omeji promet z živalmi, izdelki in surovinami živalskega izvora. Med bolezni druge skupine spada tudi huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium), vendar pa ne sodi v skupino kužnih bolezni z liste A in posebej določenih kužnih bolezni in zoonoz, za katere mora Republika Slovenija zagotoviti imetniku živali odškodnino. V tožbi tožnik navaja, da so mu po inšpekcijskem pregledu v 12 urah zažveplali čebelje družine, sosedu, ki pa je oddaljen 500 metrov pa so jih pustili še več kot en mesec, tako da je iztočil še glavno pašo, čeprav je veterinar, ko je bil na ogledu pri njem videl, da ima hudo gnilobo čebelje zalege. Tudi pri njegovem najbližjem sosedu, oddaljenem 150 metrov veterinarska inšpekcija ni pregledala čebeljega gnezda. Zato ga zanima ali zakon velja za vse občane ali samo za njega, saj je edini pri katerem so le-tega prekoračili, zaradi tega zahteva plačilo odškodnine za panje in satnice.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je bil po uradni dolžnosti opravljen veterinarski pregled čebeljih družin. Iz odločbe organa prve stopnje je razvidno, da je bila pri pregledu satja s spremenjeno pokrito zalego ugotovljena huda gniloba pokrite čebelje zalege. Veterinarska inšpekcija je izdala odločbo o preprečevanju in izkoreninjenju hude gnilobe čebelje zalege v skladu z 10. členom ZVet-1 in 6. člena Navodila. Nato je Veterinarska inšpekcija izdala odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da ni več okužbe s hudo gnilobo pokrite čebelje zalege. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, v kateri je zahteval povrnitev nastale škode. Prvostopenjski organ je tožniku pojasnil, da se postopek, za izplačilo odškodnine za ekonomsko škodo, ki je nastala pri izvajanju ukrepov zaradi zatiranja in izkoreninjenja živalskih kužnih bolezni, prične samo na zahtevo imetnika živali oziroma stranke, v skladu z 47. členom ZVet-1. Pojasnil mu je tudi, da je v 46. členu ZVet-1 določeno, da Republika Slovenija mora zagotoviti imetniku živali odškodnino za živali, ki so bile ubite ter za predmete in surovine, ki so bili poškodovani, pokvarjeni ali uničeni pri uresničevanju odrejenih ukrepov za zatiranje kužnih bolezni z liste A in posebej določenih kužnih bolezni in zoonoz, kamor pa huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) ne spada. Tožnik je nato vložil zahtevek za povrnitev nastale škode, kateremu organ prve stopnje ni ugodil. Prav tako pa je tudi organ druge stopnje pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnil. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je bila odločba organa druge stopnje pravilna in zakonita. V 7. členu Navodila je določeno, da se stroški diagnostičnih preiskav iz 1. alinee 1. odstavka 4. člena, torej pošiljanje sumljivega dela sata v preiskavo, krijejo iz proračuna, vsi ostali stroški pa bremenijo skrbnika čebel. V Pravilniku je v 4. členu določeno, da huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) spada v drugo skupino kužnih bolezni, ki so nalezljive. Širjenje teh bolezni se med rejami lahko prepreči z ustreznimi veterinarsko-sanitarnimi ukrepi in se v državi občasno pojavljajo. Te bolezni povzročajo ekonomske škode, ki se jih da zmanjšati oziroma preprečiti z ustreznimi veterinarsko-sanitarnimi ukrepi. Metode preprečevanja pojavov in širjenja teh bolezni so poznane in se jih da izvajati. Diagnostične preiskave se plačuje iz proračuna Republike Slovenije, zdravljenje teh bolezni pa bremeni imetnika živali. V primeru okuženosti reje s temi boleznimi se prepove ali omeji promet z živalmi, izdelki in surovinami živalskega izvora. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, saj na podlagi navedenega jasno izhaja, da tožnik ni upravičen do povrnitve odškodnine, prav tako pa je v 46. členu ZVet-1 določeno, da Republika Slovenija mora zagotoviti imetniku živali odškodnino za živali, ki so bile ubite ali zaklane, ter za predmete in surovine, ki so bili poškodovani, pokvarjeni ali uničeni pri uresničevanju odrejenih ukrepov za zatiranje kužnih bolezni z liste A in posebej določenih kužnih bolezni in zoonoz, vendar pa bolezen huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium) ne spada med te bolezni. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.