Jedro

Tožnica v vlogi za odobritev nepovratnih sredstev energetskega prispevka ni navedla, zaradi česar ta strošek v odločbi o pravici do sredstev ni mogel biti odobren.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) odločila, da se zahtevku tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33131-1/2010-17 z dne 18. 4. 2011, delno ugodi v višini 1.106.989,21 EUR, del zahtevka v višini 19.809,89 EUR pa se zavrne. Odločila je tudi, da bo sredstva v odobreni višini nakazala na transakcijski račun tožnice in da stroški postopka niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev tožnici odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 1.499.946,83 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 125-B za „namakalni sistem Ormož - Velika Nedelja“, (Uradni list RS, št. 62 z dne 30. 7. 2010, Javni razpis). Sredstva iz ukrepa 125-B so se tožnici odobrila v postopku in pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2007 - 2013 (Uredba) in Javnem razpisu. Tožnica je dne 7. 2. 2013 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 1.126.799,10 EUR in k zahtevku priložila vso potrebno dokumentacijo. Pri pregledu javnega naročila in izvedeni primerjavi s projektantskim predračunom iz vloge je bilo treba izločiti vse popisne postavke, ki niso bile odobrene že pri odobravanju vloge. Tožnici so se odštela montažna dela v višini 4.741,39 EUR v okviru sanacije obstoječega črpališča. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnica za splošne stroške zaproša za več kot ji je bilo z odločbo odobreno. Kot upravičeni stroški ji niso bili priznani stroški za energetski prispevek v višini 12.796,50 EUR, notarski stroški v skupni višini 1.024,00 EUR in stroški objave javnega naročila v glasilu Večer v višini 1.248,00 EUR. Znižanje zahtevka znaša 1,76 %, kar ne presega dovoljenega praga 3 % in zato skladno z navedbo (določbo) 30. in 31. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 v takih primerih ni potrebno uporabiti sankcije. Agencija nadalje s sklicevanjem na 56. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in predloženo dokumentacijo ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev oz. kriterijev, določenih v Uredbi in Javnem razpisu, zaradi česar je bilo njenemu zahtevku delno ugodeno, v preostalem delu pa je bilo treba zahtevek zavrniti.

Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v delu, s katerim je Agencija zavrnila stroške za energetski prispevek v višini 12.796,50 EUR, v ostalem pa navedene odločbe ne izpodbija. Navaja, da je dne 5. 5. 2011 prejela odločbo o pravici do sredstev z dne 18. 4. 2011 s specifikacijo prijavljenih stroškov in odobrenih sredstev za izgradnjo namakalnega sistema Ormož - Velika Nedelja v višini 1.49.946,83 EUR. Dne 17. 5. 2011 je podpisala pogodbo z izvajalcem del A. d.o.o. v višini 1.197.033,94 EUR z DDV ter dne 15. 2. 2012 še aneks k navedeni pogodbi za nepredvidena dela v višini 225.931,56 EUR z DDV, tako da je znašala skupna vrednost del 1.422.965,50 EUR z DDV. Sestavni del podpisane pogodbe je bila tudi izvedba večje transformatorske postaje, za izvedbo katere je bilo predhodno potrebno državi plačati energetski prispevek. Stroški za energetski prispevek v višini 12.796,95 EUR pa z izpodbijano odločbo niso bili priznani, kljub dejstvu, da v odločbi o pravici do sredstev s specifikacijo prijavljenih stroškov in odobrenih sredstev z dne 18. 4. 2011 ta strošek nikjer ni bil prikazan kot neupravičeni strošek investicije. Brez plačila tega prispevka projekta izgradnje namakalnega sistema ne bi bilo mogoče zaključiti in tako vsekakor predstavlja z izvedbo celotnega projekta neločljivo povezan strošek. Iz napadene odločbe pa tudi ni razbrati, čemu konkretno je bil zahtevek tožnice tozadevno sploh zavrnjen. Ker z namakalnim sistemom upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, tožnica pa je le izvajala investicijo namakalnega sistema in je za poplačilo izvajalcev več kot eno leto zalagala svoja finančna sredstva, je nevzdržno, da bi energetski prispevek, ki se plača državi, bil strošek proračuna Občine Ormož. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadev vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Priglaša tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se sporni znesek zavrnjenega dela zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 12.796,50 EUR nanaša na plačilo energetskega prispevka - postavka E v višini stroška 36.500,00 EUR s končne situacije št. 12/250102 z dne 30. 6. 2012, izdajatelja A. d.o.o. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pri pregledu javnega naročila in izvedeni primerjavi s projektantskim predračunom iz vloge izločila vse popisne postavke, ki jih ni odobrila že pri odobravanju vloge, kar ima za posledico, da je sporni znesek zavrnila na podlagi 56. člena ZKme-1, ki v citiranem členu med drugim določa, da se zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevani iz predpisov Javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne. Z odločbo o pravici sredstev z dne 18. 4. 2011 je tožnici odobrila le sredstva do najvišjega odobrenega zneska, navedenega v izreku odločbe, na podlagi k vlogi predložene dokumentacije, katere sestavni del je bila tudi priloga 7.5: Popis del s predizmerami in predračunom, ker sporni energetski prispevek ni bil naveden. Posledično je zaključiti, da z odločbo o pravici do sredstev s priloženo specifikacijo prijavljenih stroškov in odobrenih sredstev po namenih, spornega stroška ni mogla niti odobriti, niti zavrniti. Tožnica je zahtevala izplačilo nepovratnih sredstev za sporni strošek, ki ga v vlogi za odobritev nepovratnih sredstev ni navedla, kar pomeni, da je zahtevala izplačilo sofinanciranja večjega oziroma drugega stroška, kot je bil odobren z odločbo o pravici do sredstev, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Sicer pa bi bilo treba tudi v primeru, če bi bil sporni strošek energetskega prispevka dejansko naveden že v vlogi, ki je bila podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, ta strošek zavrniti, saj energetski prispevek ni naštet med upravičenimi stroški med splošnimi stroški iz preglednice v prvem odstavku VI. poglavja Javnega razpisa za ukrep št. 125-B: Izboljšanje in razvoj infrastrukture, povezane z razvojem in prilagoditvijo kmetijstva, podukrep št. 2: Izgradnja velikih namakalnih sistemov in tehnološke posodobitve hidromelioracijskih sistemov. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa št. 125-B: Izboljšanje in razvoj infrastrukture, povezane z razvojem in prilagoditvijo kmetijstva, podukrep št. 2: Izgradnja velikih namakalnih sistemov in tehnološke posodobitve hidromelioracijskih sistemov. Med strankama ni sporno, da je Agencija tožnici z odločbo o pravici do sredstev odobrila sredstva v višini 1.499.946,83 EUR, sporna pa je odločitev Agencije iz izpodbijane odločbe, da se zahtevku tožnice po odločbi o pravici do sredstev delno ugodi v višini 1.106.989,21 EUR, del zahtevka v višini 19.809,89 EUR pa se zavrne. Sporna je zavrnitev stroška za energetski prispevek.

Po določbi 56. člena ZKme-1 je mogoče ugoditi zahtevku za izplačilo sredstev, če zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o dodelitvi sredstev. V tem primeru organ sredstva odobri in jih nakaže na račun stranke. Če pa je zahtevek stranke v nasprotju z zahtevami iz predpisov javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo tak zahtevek zavrne.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica k vlogi na Javni razpis priložila vse zahtevane priloge in dokazila iz razpisne dokumentacije. Tako je k vlogi za odobritev sredstev med drugim priložila tudi prilogo 7.5 : Popis del s predizmerami in predračunom. V njem spornega energetskega prispevka ni navedenega.

Glede na navedene ugotovitve je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Ker tožnica v vlogi za odobritev nepovratnih sredstev energetskega prispevka ni navedla, kar med strankama niti ni sporno, strošek energetskega prispevka v odločbi o pravici do sredstev ni mogel biti odobren. Posledično z izpodbijano odločbo tudi ni mogel biti priznan. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na to, da v odločbi o pravici do sredstev sporni strošek ni bil prikazan kot neupravičeni strošek, saj v k tej odločbi priloženi specifikaciji prijavljenih stroškov (sploh) ni bil prijavljen kot strošek. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožnico, da iz napadene odločbe ni razvidno čemu je bil zahtevek tožnice tozadevno zavrnjen. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je to iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno.

Po navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.