Jedro

Vsebina solidarne obveznosti je urejena v določbah 414. do 424. člena ZOR. Obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali pa s plačilom delnih izpolnitev več solidarnih dolžnikov. Če pa poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta nato oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Izrek

Reviziji se delno ugodi tako, da se sodba sodišča druge in prve stopnje spremenita in se izrek sodbe sodišča prve stopnje odslej glasi: "Tožena stranka Javni zavod ... mora plačati tožeči stranki 37.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.10.1999 do plačila s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo prvotnega drugega toženca J. G. do zneska 31.141.018,00 SIT iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Žalcu, z dne 21.10.1994, opr. št. P 392/91, v 15 dneh." Sicer se revizija zavrne.

Stroške revizijskega postopka krijeta pravdni stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo negmotne škode, ki mu je nastala dne 12.06.1986. Tožena stranka mora plačati tožniku 37.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V tem znesku je zajeta odškodnina za prestane in bodoče fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, ki znaša 7.000.000,00 SIT, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 25.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 5.500.000,00 SIT. Sodišče je izdalo delno sodbo zato, ker sta se pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo dne 25.09.1998 dogovorili, da bo sodišče zneske, ki jih je že plačala zavarovalnica iz naslova obveznega zavarovanja J. G. kot povzročitelja škode in iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti prve tožene stranke, poračunalo oziroma upoštevalo pri odločanju o gmotni škodi. Temelj tožbenega zahtevka ni bil več sporen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano delno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo druge stopnje razveljavi in vrne zadevo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji vztraja pri svojem ugovoru, da je prisojena odškodnina previsoka. Pravi pa, da "višine škode posebej ne bo obrazlagala, ker je v spisu dovolj gradiva in bo lahko sodišče kritično in objektivno prisodilo, koliko tožeči stranki iz naslova vseh oblik materialne (očitno misli nematerialne!) škode gre". Vztraja tudi pri ugovoru iz pritožbenega postopka, da bi sodišče moralo poračunati že plačane zneske izizvensodne poravnave in sodbe Temeljnega sodišča v Celju z dne 24.11.1987, in sicer ne glede na to, da je soglašala s poračunanjem z materialno škodo. Nadalje trdi, da je bilo o zahtevku do zneska 31.141.018,00 SIT že pravnomočno razsojeno in s tem v zvezi uveljavlja kršitev iz 12. in 14. točke 339. člena ZPP. Tožena stranka (tedanja prva tožena stranka) je bila že s sodbo 21.10.1994 solidarno zavezana s tedanjim drugim tožencem J. G., ki se zoper njo ni pritožil in proti njemu že teče izvršilni postopek. Gre torej za dva ločena izvršilna naslova. Na to dejstvo bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ne glede na to, da tožena stranka tega v pritožbi ni izrecno uveljavljala.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka v odgovoru navaja, da gre v obravnavanem primeru za navadno sosporništvo, kar pomeni, da ni ovir za izdajo dveh sodb. Izvršilni postopek zoper drugega toženca je povsem neuspešen. Opozarja še na tendeciozni članek, po katerem naj bi tožnikovi starši spravili šolo v stečaj.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil tožbeni zahtevek v tej pravdni zadevi vložen zoper dva toženca kot solidarna zavezanca, in sicer Javni zavod ... (sedanjo toženo in v času vložitve tožbe prvo toženo stranko) ter J. G. kot drugega toženca. Pravdni postopek zoper J. G. se je končal s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Žalcu, z dne 21.10.1994, opr. št. P 392/91, ker se zoper to sodbo ni pritožil. Z navedeno sodbo sta bila solidarno obsojena tako prva kot druga tožena stranka na plačilo 31.141.018,00 SIT. Na pritožbo tedanje prve tožene stranke je bila navedena sodba glede nje razveljavljena in se je nato postopek nadaljeval le zoper to toženo stranko. Ker gre za navadna sospornika, lahko zoper vsakega od njiju teče samostojna pravdna pot z različnim izidom, kar se je tudi zgodilo. Vendar pa to ne pomeni, da je tožnik upravičen do odškodnine iz obeh izvršilnih naslovov ločeno. Vsebina solidarne obveznosti je urejena v določbah 414. do 424. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali pa s plačilom delnih izpolnitev več (v obravnavanem primeru dveh) solidarnih dolžnikov. Če pa poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta nato oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik. Nad tem zneskom odgovarja sedanja tožena stranka samostojno. Ne gre za kršitev iz 12. ali 14. točke 339. člena ZPP, kot zmotno trdi tožena stranka, temveč za zmotno uporabo materialnega prava. Zato je ta ugovor revizijsko sodišče upoštevalo iz tega naslova in reviziji delno ugodilo tako, kot je to razvidno iz izreka sodbe.

Tožena stranka pa neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da bi sodišče moralo poračunati že plačane zneske iz naslova obveznega zavarovanja in zavarovanja civilne odgovornosti, ki jih je tožeča stranka že prejela. Revizijsko sodišče v odgovor na revizijsko vztrajanje v tej smeri ugotavlja, da je tožeča stranka ves čas postopka sama valorizirala že plačane zneske s strani zavarovalnice in temu primerno tudi nižala tožbene zahtevke. Šele po zadnji razveljavitvi je bilo zaradi izrecnega dogovora s toženo stranko dne 25.09.1998 sklenjeno, da sodišče izda delno sodbo o negmotni škodi, brez upoštevanja že izplačanih zneskov s strani zavarovalnice (l. št. 347 spisa). Stranki sta soglašali, da se ta že izplačana odškodnina upošteva v končni sodbi pri prisoji gmotne škode. Nobene materialnopravne ovire ni bilo za takšen dogovor. Zakaj se tožena stranka sklicuje na sodbo Temeljnega sodišča v Celju z dne 24.11.1987 (pri tem tudi ne citira opravilne številke) ni jasno, saj je bila sodba s tega dne razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 02.03.1988, opr. št. Cp 112/88. Šele potem je prišlo do izvensodne poravnave in pozneje še do odločitve o zamudnih obrestih od plačanih zneskov. Ne le, da tožena stranka napačno citira sodbo, ki naj bi bila podlaga za obračun, temveč tudi ne pove, za kakšne zneske gre. Ves čas postopka tudi ni ugovarjala valorizaciji plačanih zneskov, ki jih je opravila tožeča stranka. Tudi njen ugovor, da utegne poznejši obračun povzročiti "komplikacije" ter da je morda gmotna škoda tudi nižja, ostaja povsem neobrazložen. Zato so takšni pavšalni ugovori ne le neutemeljeni, temveč tudi nekorektni.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je tudi odškodnina za negmotno škodo pravilno določena. Ker se tožena stranka z razlogi, zaradi katerih želi doseči nižjo odškodnino, v reviziji ne ukvarja in zgolj pavšalno zatrjuje, da je v spisu dovolj podatkov za določitev pravične odškodnine, tudi podrobnejši odgovor revizijskega sodišča ni potreben. Revizijsko sodišče le ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje izjemno natančno in podrobno obrazložili vse pravno odločilne okoliščine, ki so vplivale na višino odškodnine. Tožnik je bil v času škodnega dogodka dne 12.06.1986 star 8 let, v času sojenja na prvi stopnji pa 22 let. V času sojenja je bilo sodišče seznanjeno s celotnim potekom zdravljenja in razvoja tožnikove osebnosti zaradi vpliva poškodbe. Bistveno za razsojo je dejstvo, da gre za katastrofalno škodo. Odškodnina zanjo v primerjavi z drugimi podobnimi primeri ne odstopa od povprečja, predvsem pa ne navzgor. Primerjava pokaže, da so prisojene odškodnine lahko višje ali nižje glede na specifičnosti vsakega posameznega primera posebej.

Revizijsko sodišče še poudarja, da je treba v obravnavanem sporu posebej upoštevati že na prvi in drugi stopnji poudarjeno dejstvo, da je tožnik obdržal, kljub hudemu psihoorganskemu sindromu, sposobnost samozavedanja. S tem, ko se tožnik svojih deformacij zaveda, tudi bistveno bolj trpi kot v primerih, ko je tudi funkcija za občutenje telesnega in duševnega trpljenja prizadeta. Presoja celotne negmotne škode, ki je nastala tožniku, ko je bil star 8 let in je sedaj vezan na invalidski voziček brez možnosti izboljšanja, ob izkazani spastični tetraparezi z zelo omejeno funkcijo desnice, s slabo razumljivim govorom, funkcionalno nepismenostjo, ko je skoraj v celoti odvisen od tuje pomoči, pri izrazito slabi prognozi, ustreza merilom iz 200. in 203. člena ZOR. Ugovoru tožene stranke zato tudi v tem delu ni mogoče ugoditi.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo.

Ker je postopek glede negmotne škode s tem revizijskim postopkom končan, revizijsko sodišče ni pridržalo odločitev o teh stroških za končno odločbo, temveč je o njih odločilo. Oprlo se je na drugi odstavek 165. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka je z revizijo uspela z nebistvenim delom, tožeča stranka v odgovoru pa ne navaja pravno odločilnih okoliščin za razsojo.