Jedro

Tožnica je uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je zaradi odvzema prednosti s strani neznanega vozila padla s kolesa. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi ji neznano vozilo zaprlo pot ali povzročilo zanjo konkretno nevarnost, se pravi, da bi ji prišlo tako blizu, da bi ogrožalo povprečnega, tudi manj spretnega in izkušenega kolesarja.

V celovito dokazno oceno, ki jo terja 8. člen ZPP, sodi tudi tožničino ravnanje po dogodku. Ob dejstvu, da tožnica do zdravnikove prijave in obiska policistov dva tedna po dogodku ni storila ničesar v zvezi s prijavo nezgode, izgubijo težo pritožbene navedbe o hudih bolečinah in intenzivni skrbi za lastno zdravje neposredno po padcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 6.860 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zaslišanju je povedala, da je do tega, da je neznani voznik zapeljal prednjo, prišlo med njenim prečkanjem prek uvoza na bencinsko črpalko. Tudi priča A. A. je povedal, da se je tožnica tedaj nahajala na uvozu in da je bila na bočni razdalji nekje od 0 cm do 30 cm, največ 50 cm. Na ogledu je povedal, da je bila nekje bližje sredini uvoza. Kraj padca sta oba označila na fotografijah, ki so priložene zapisniku ogleda. Ob padcu se je torej nahajala že na uvozu.

Zmotna je ugotovitev, da je priča izpovedala, da je vozilo po padcu prečkalo črpalko, po tožničini izpovedbi pa se je vključilo nazaj na B. cesto. Iz vsega, kar sta povedala, izhaja, da sta izpovedala enako in sicer, da vozilo ni zapeljalo na bencinski servis.

Ni pravilen zaključek sodišča, da ni povsem jasno, na kakšen način je voznikovo zavijanje vplivalo na tožničin padec. Tožnica je povedala, da je opazila črn fiat punto, zavrla in se znašla na tleh, da je bil avto kar naenkrat pred njo, kot da jo ubija, kar pomeni, da je bilo vozilo pred njenim zaviranjem pred njo in ne ob njej ali da bi se ga ustrašila in drugega razloga. Na toženkino vprašanje, ali je videla vozilo od zadaj, je povedala, da se spomni desne strani vozila in da je, preden je zapeljala na uvoz, gledala predse. To pomeni, da se je vozilo naenkrat znašlo pred njo in da je bil to razlog za zaviranje. Da je padec povzročilo neznano vozilo z zavijanjem na uvoz, je potrdil tudi priča A. A. Povedal je, da je videl, ko je avto zavil desno in takrat je gospa padla, da sta bila tožnica in avto zelo blizu, tako da bi lahko rekel, da je avto izsilil. Povedal je tudi, da predvideva, da je prišlo do stika, ker je tožnica padla, da jo je nekdo moral spraviti iz ravnotežja, da je padla, da je bilo vozilo oddaljeno nekje med 0 in 30 cm, največ do 50 cm, da mu je potem, ko je prišel do nje, rekla, da jo je zadel avto. Iz tega izhaja, da je do zaviranja in padca prišlo zaradi izsiljenja prednosti. Neznano vozilo je pri uvozu tožnici nepravilno zapiralo pot, kar je rezultiralo v njenem hipnem zaviranju in padcu. Ni pomembno, ali je prišlo do stika ali ne. Tudi to, kar sta o tožničinem opisu dogodka povedala policista, ne daje podlage za sklepanje sodišča, da njen opis voznikovega ravnanja ni bil tak, da bi ga bilo mogoče enoznačno opisati kot nevarno ali neskladno s predpisi. Ni pomembno, ali je zapeljal z običajno hitrostjo ali; odločilno je, da je zapeljal prednjo. Četudi bi se tožnica ob zavijanju neznanega vozila nahajala še na koncu kolesarske steze, bi bila njena reakcija v vzročni zvezi z zavijanjem vozila, saj jo je voznik očitno spregledal in zapeljal prednjo ter ji s tem odvzel prednost. Dejstvo, da tožnica ni poklicala policije, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Iz njene izpovedbe na obravnavi je jasno, da je voznika štela za odgovornega za padec – to je potrdila tudi priča A. A., policije pa ni klicala zaradi hudih bolečin kot posledice padca. V tistem trenutku se je bala zgolj za svoje zdravje. S tem ko je takoj po nezgodi poiskala pomoč, je preiskavo omogočila in se ji ni izogibala. Ni mogla namreč pričakovati, da bo nezgoda ostala neprijavljena. Tudi po odločbi VS RS II Ips 1235/2008 so pomembne tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo oskrbo. Iz tožničine izpovedbe izhaja, da je trpela hude bolečine.

Zmotna je ugotovitev, da je bilo zaradi neobvestitve policije znatno oteženo zbiranje dodatnih dokazov. Tako kot je bilo ugotovljeno v navedeni odločbi VS RS, bi bilo tudi v tem primeru. Ker kasnejša obvestitev policije ne bi prispevala k izsleditvi vozila, ji opustitev tega ne more iti v škodo. Tožnica tudi ni mogla vedeti, da se na bencinskem servisu nahajajo kamere, sploh pa ne take, ki bi zajele kot, kjer je prišlo do nesreče. 3. Toženka v odgovoru na pritožbe predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je zaradi odvzema prednosti s strani neznanega vozila padla s kolesa. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi ji neznano vozilo zaprlo pot ali povzročilo zanjo konkretno nevarnost, se pravi, da bi ji prišlo tako blizu, da bi ogrožalo povprečnega, tudi manj spretnega in izkušenega kolesarja. Sodišče jo je oprlo na naslednja dejstva: - da se je tožnica 27. 8. 2015 okrog 14. ure peljala po kolesarski stezi na B. cesti iz centra C. proti D. in da je padla na začetku uvoza na bencinsko črpalko, - da je pred njenim prečkanjem uvoza desno proti črpalki zavijal neznani voznik črnega Fiat Punta, - da je vozilo pripeljalo in zavilo normalno, z običajno in primerno hitrostjo, in da je s kraja odpeljalo enakomerno brez pospeševanja in da do stika med vozilom in tožnico ni prišlo, - da trditve, da ji je neznani voznik odvzel prednost, ji zaprl pot oziroma jo spregledal, tožnica ni v celoti in prepričljivo potrdila, - da je tožnica po začetnem šoku prišla k sebi, a niti ona niti A. A., ki je opazil dogajanje z razdalje več kot 50 m in po padcu pomagal tožnici, nista pomislila, da bi poklicala policijo, in da je tožnica tudi v zaslišanju povedala, da dogodka ni nameravala prijaviti, - da po prijavi dogodka s strani tožničinega osebnega zdravnika policija ni našla sledi zaviranja, posnetki nadzornih kamer na bencinski črpalki niso bili več na razpolago, niti policija ni mogla pregledati kolesa, - da je glede na navedene okoliščine najbolj verjetno, da se je tožnica avtomobila ustrašila, ker ga ni pričakovala, in je zato močno zavrla in padla.

6. Pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v dokazni oceni in o posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. Sodišče je zelo skrbno in natančno ocenilo vse razpoložljive dokaze, ovrednotilo posamezne indice in se na tej podlagi izreklo o dokazanosti tožničinih trditev, da je padla, ker ji je voznik neznanega vozila odvzel prednost. Dokazna ocena je podana v luči pravilno opredeljenega merila dopustnosti ravnanja zatrjevanega povzročitelja škode. Ocenjeni so tudi deli izpovedb tožnice in prič, ki so izpostavljeni v pritožbi, a ne le sami za sebi, ampak tudi v povezavi z vsemi ostalimi dokazi, pomembnimi za ugotovitev pomembnih okoliščin. Z luščenjem posameznih delov izpovedb tožnice in priče A. A., ne da bi nasprotovala ostalim argumentom, na katerih temeljijo posamezne ugotovitve, pritožba ne more vnesti dvoma o pravilnosti tako natančne dokazne ocene. Tako je pritožnica izpostavila le izpoved, da je opazila črn Fiat Punto, zavrla in se znašla na tleh, in da se spomni desne strani vozila. Sodišče pa je ta del izpovedi ocenilo v kontekstu celotne tožničine izpovedi, načina vožnje voznika Fiata Punto in izpovedb policistov ter v primerjavi s tožničinimi trditvami (12. točka obrazložitve). Ocenilo je tudi celotno izpovedbo priče A. A. o povezavi med vožnjo voznika Fiata Punto in tožničinim padcem. Iz ugotovitev v sodbi, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da priča ni mogla potrditi, ali je neznani voznik tožnici presekal pot oziroma izsilil prednost (izčrpno v 13. točki obrazložitve). Tožnica sama v zaslišanju ni potrdila, da je prišlo do stika med vozilom in njo. Tudi priča ni povedala, da ji je tožnica po padcu rekla, da jo je zadel avto. Nasprotna pritožbena navedba nima opore v zapisniku o izpovedbi priče. V celovito dokazno oceno, ki jo terja 8. člen ZPP, sodi tudi tožničino ravnanje po dogodku. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je temu ravnanju dana prevelika teža. Prepričljiv je zaključek v sodbi, da je o tožničinem videnju dogodka mogoče zanesljiveje sklepati na podlagi njenega ravnanja po padcu kot pa na podlagi izpovedbe v tej pravdi, začeti potem, ko se je odločila za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Ob dejstvu, da tožnica do zdravnikove prijave in obiska policistov dva tedna po dogodku ni storila ničesar v zvezi s prijavo nezgode, izgubijo težo pritožbene navedbe o hudih bolečinah in intenzivni skrbi za lastno zdravje neposredno po padcu. Pritožbeno sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 1235/2008 ne more biti uspešno. V tisti zadevi je bila ocena oškodovančevega ravnanja po poškodbi pomembna z vidika izgube zavarovalnih pravic, v tem primeru pa je pomembna za presojo o dokazanosti nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Zapis v zvezi z oteženim zbiranjem dokazov je le oddaljen indic, ki sam po sebi in v luči drugih tehtnejših ugotovitev ni pomemben. Pritožbene navedbe tako ne vzbudijo dvoma o prepričljivosti zaključka, da predloženi dokazi ne nudijo dovolj zanesljive opore za zaključek o nedopustnem ravnanju toženkinega zavarovanca.

7. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvah, da tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je priglasila zanemarljiv strošek za poštnino in kopije treh strani odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).