Jedro

Procesna kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče napačno povzelo vsebino obsojenkinega zagovora in na tej podlagi sklepalo na obstoj kakšnega odločilnega dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene Z.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojena Z.V. je bila z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ, za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta s posebnim pogojem, da oškodovanki Občini B. povrne škodo v višini 1,000.000,00 SIT, v tej višini pa je bil oškodovanki prisojen tudi njen premoženjskopravni zahtevek. Obe sodišči sta obsojenki naložili tudi povrnitev plačila stroškov kazenskega postopka.

Obsojenkin zagovornik je dne 6.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je enotna ugotovitev nižjih sodišč, "da je obsojenka že takoj opazila, da ji je bilo dne 3.6.2003 na knjižico nakazano 5,000.000,00 SIT ter da je za nakazilo preveč nakazanega denarja vedela že ob prvem dvigu denarja s knjižice po navedenem pomotnem nakazilu", v nasprotju z izpovedbo obsojenke, ki bi ji po mnenju zagovornika sodišče moralo verjeti in ki je bila prepričana, "da se O. heca, ko ji je sporočil o pomotnem nakazilu". Vložnik zahteve v navedenem vidi precejšnje nasprotje glede odločilnih dejstev, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da smiselno uveljavlja t.i. protispisnost med razlogi sodbe in izpovedbo obsojenke, oziroma absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevana procesna kršitev bi bila podana, če bi sodišče napačno povzelo vsebino obsojenkinega zagovora in na tej podlagi sklepalo na obstoj kakšnega odločilnega dejstva. Tega pa vložnik zahteve ne izkaže, pač pa izraža zgolj nestrinjanje z oceno nižjih sodišč, ki sta obsojenkin zagovor zavrnili kot neprepričljiv in ki sta v nasprotju s pričakovanji vložnika ugotovili, da je obsojenka ravnala naklepno oziroma, da je vedela, da je bil pomotoma na njen račun nakazan denar, ki ji ne pripada, vendar ga ni vrnila, pač pa si ga je protipravno prilastila.

Zagovornik torej po vsebini torej ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, pač pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede presoje dokazov v zvezi z obsojenkino krivdo. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Navedba v zahtevi, da naj bi sodišči kršili tudi "materialno pravo, ko sta protispisno izrekli, da je naklep obsojenke podan (brez dvoma podan)", so nerazumljive, saj iz njih ni mogoče razbrati, katere določbe kazenskega zakona naj bi sodišči kršili oziroma v čem naj bi bila zatrjevana kršitev zakona sploh podana. Zato tako obrazložene zahteve, ki ne izpolnjuje kriterija iz 1. odstavka 424. člena ZKP, v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).