Jedro

Glede kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 3. in 4. odstavkom 208. člena KZ je bilo ugotovljeno, da je bil obsojenec kot vodja gradbišča odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje dejstvo, da je bil poleg njega soobsojenec kot gradbeni delovodja prav tako odgovoren za zagotavljanje varnosti pri opravljanju predmetnih gradbenih del. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje.

Ker obrambi obsojencev z utemeljitvijo dokaznih predlogov nista izkazali potrebne stopnje verjetnosti, da bi izvedba dokazov lahko odločilno vplivala na drugačne dejanske ugotovitve in njihovo presojo, sodišče z odločitvijo, s katero je zavrnilo dokazne predloge, ni kršilo pravice obsojencev do obrambe.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. T.L. in obs. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnini, obs. T.L. 120.000,00 SIT in obs. B.B. 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 2.10.2002 sta bila obsojena T.L. in B.B. spoznana za kriva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po 2. v zvezi s 3. in 4. odstavkom 208. člena KZ ter sta jima bili z uporabo določb 42. člena in 4. točke 43. člena KZ izrečeni denarni kazni, vsakemu po 100 dnevnih zneskov, to je obs. T.L. 1.250.000,00 SIT in obs. B.B. 600.000,00 SIT. Odločeno je bilo, da sta denarni kazni dolžna plačati v roku devetih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ju je sodišče zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka ter jima naložilo plačilo povprečnin, prvemu 120.000,00 SIT, drugemu pa 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.11.2002 pritožbama zagovornikov obs. T.L. in obs. B.B. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencema izrečeni denarni kazni znižalo, in sicer obs. T.L. na 300.000,00 SIT ter obs. B.B. na 200.000,00 SIT ter izreklo, da sta ju dolžna plačati v roku treh mesecev. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. T.L., odvetnica T.M. iz D., in zagovornik obs. B.B., odvetnik M.G. iz K., sta vložila, prva dne 10.3.2003, drugi pa priporočeno po pošti dne 13.3.2003 zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevi za varstvo zakonitosti. Obe zahtevi uveljavljata razloge iz 420. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije preizkusi zatrjevane kršitve zakona in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Zagovornica obs. T.L. izpodbija predvsem pravilnost zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja obstoja vzročne zveze med opustitvami, ki so očitane obsojencu in nastalo posledico, pri čemer naj bi sodišči glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabili materialno pravo. Tem navedbam ni pritrditi, saj imata obe sodbi prepričljive zaključke o obstoju vzročne zveze med kršitvami predpisov in poškodbo oškodovanca. Kar zadeva okoliščine, v katerih je bilo poslano obvestilo Komunalnemu podjetju, pa predstavljajo navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijanje dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi glede obs. B.B. je bila vzročna zveza med opustitvami in posledico ter njegova krivda pravilno ugotovljena. Sodišče je izvedlo številne dokaze. Pritegnilo je tudi izvedenca in je zato utemeljeno zavrnilo določene dokazne predloge obrambe med postopkom kot nepotrebne, vendar s tem ni zagrešilo zatrjevane kršitve zakona.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

S trditvijo, da izpodbijani sodbi kršita kazenski zakon in nepravilno uporabita materialno pravo, zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredelita. Navajata, da med ravnanjem obsojencev in nastalo posledico ni vzročne zveze in s tem zavzemata stališče, da obsojenca nista storila kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po 2. v zvezi s 3. in 4. odstavkom 208. člena KZ.

V primeru obravnavanega kaznivega dejanja gre za pravo opustitveno dejanje, pri storitvi katerega so opuščene dolžnosti odgovornih oseb za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav in dolžnosti ravnanja po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih. Posledica pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 208. člena KZ je povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi, po 4. odstavku pa nastanek hude telesne poškodbe ene ali več oseb. Kadar so kršeni predpisi s področja varstva pri delu, opis tega kaznivega dejanja vsebuje blanketne norme. Vselej pa mora sodišče, ko odloča, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ugotoviti, ali je podana vzročna zveza med opustitvami in nastalimi posledicami in nato raziskati še subjektivno stran, to je krivdo storilca.

V tej zadevi je obsojencema očitano, in sicer obs. T.L., da v nasprotju s 30. členom Zakona o varstvu pri delu in v nasprotju s 13. členom Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu ni poskrbel za sklenitev pisnega odgovora, s katerim bi bilo določeno vse potrebno za zagotavljanje varnega okolja in varnih delovnih razmer in prav tako ne za obvestilo komunalnemu podjetju kot vzdrževalcu obstoječih vodov o izkopu v zvezi z določitvijo skupnega nadzora in s tem za zagotovitev predpisanega nadzora na gradbišču, obs. B.B. pa, da v nasprotju z 10., 18. in 24. členom Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu ni poskrbel za zavarovanje bočnih strani rova z razprtjem, da ne bi prišlo do rušenja. Zaradi navedenih opustitev je prišlo do porušenja sten rova in do hude telesne poškodbe, ki jo je dobil ošk. M.K. V zvezi z dejanjem obs. T.L. je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, da pisni sporazum, za katerega bi moral poskrbeti kot vodja gradbišča obsojenec, ni bil sklenjen, da je tudi za izvajanje gradbenih del v obravnavanem primeru bilo potrebno poskrbeti v skladu s 30. členom Zakona o varstvu pri delu za takšen sporazum in da je obsojenec opustil na ustrezen način obvestiti vzdrževalca meteornih jaškov o izvajanju izkopa. Po ugotovitvah sodišča pa je dokazano, da B.B. kot gradbeni delovodja ni poskrbel za zavarovanje rova pred zrušitvijo. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je navedeno, da sta opustitvi obs. T.L. v vzročni zvezi z nastalo delovno nezgodo ter nakazano, da bi se glede na zahtevnost izvajanja delovnega procesa z določitvijo skupnih varnostnih ukrepov in normativov, skupne organizacije varstva pri delu ter pravic in obveznosti odgovornih delavcev ter z upoštevanjem dolžnosti, da na ustrezen način obvesti vzdrževalca meteornih jaškov o nameravanih gradbenih delih, bilo mogoče v prvi vrsti izogniti nastanku nesreče. Takšna presoja je pravilna, ker zaradi navedenih opustitev ni bil zagotovljen ustrezen nadzor nad upoštevanjem in izvajanjem varnostnih ukrepov. Tak nadzor pa je glede na pravilno ugotovljene okoliščine, v katerih se je izvajal izkop, in ki so se tudi spreminjale, bil nujen. Kot vodja gradbišča je bil obs. T.L. odgovoren tudi za organizacijo varnega izvajanja gradbenih del, ki pa ni bila izvedena v skladu z navedenimi predpisi. Obsojenec je bil kot vodja gradbišča odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje dejstvo, da je poleg njega bil soobs. B.B. kot gradbeni delovodja prav tako odgovoren za zagotavljanje varnosti pri opravljanju predmetnih gradbenih del. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje.

Sodišče je dejanske zaključke glede obs. B.B.-ju očitanega ravnanja oprlo na izvid in mnenje izvedenca s področja varstva pri gradbenem delu, ugotovitve poročila delovnega inšpektorja ter ostale izvedene dokaze. Ugotovilo je, da se je izkop izvajal na način, ki je zahteval zavarovanje pri izkopavanju rova z razpiranjem in da obsojenec ni poskrbel, da bi delavci opravljali dela v jami ob ustreznem varovanju, slabo nadziral dejanski izkop in pri preizkušanju trdnosti terena ravnal v nasprotju s predpisi, ki urejajo takšna dela.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno presodilo, da so kršitve obsojencema očitanih predpisov s področja varstva pri delu in iz njih izhajajoče opustitve v vzročni zvezi z nastankom obravnavane delovne nesreče ter s tem tudi z njo povzročenimi posledicami. Iz teh razlogov ni mogoče slediti stališču obeh zahtev za varstvo zakonitosti, da dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov spisa, kaže, da vzročna zveza ni podana. V delu, v katerem zahteva zagovornice obs. T.L. opozarja na okoliščine, da je na gradbišču dela izvajala ena skupina, da pisni dogovor ni imel nobenega vpliva na nastanek nesreče in da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vsebine takega dogovora, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enako velja tudi za zahtevo za zagovornika obs. B.B. v delu, v katerem drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba ocenjuje izvedene dokaze ter prikazuje, da se je pri izkopavanju in nezavednem približevanju meteorni kanalizaciji sosednjega objekta okoli 80 cm pod površjem asfaltiranega dela odkrušil del zemljišča in da je zaradi tega nepričakovanega dejstva, ki predstavlja naključje, prišlo do nesreče. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin, v katerih se je izvajal izkop in glede na stanje, ki je bilo ugotovljeno po nastali nesreči, tudi ni mogoče slediti trditvi, da gre za njen naključni nastanek in ne za obsojencu očitano opustitev ukrepanja, ki so mu ga narekovali v izreku pravnomočne sodbe navedeni predpisi.

Zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, iz katerih razlogov je zavrnilo dokazne predloge. To je storilo, ker je ocenilo, da njihova izvedba ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja in relevantnih dejstev, v zvezi s predlaganim zaslišanjem delovnega inšpektorja B.M. pa tudi izčrpno utemeljilo, zakaj za razjasnitev okoliščin, na katere se je skliceval predlog, izvedba tega dokaza ni potrebna. Sodišče druge stopnje je v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov presodilo tudi pritožbene navedbe zagovornikov obeh obsojencev ter ocenilo, da je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena.

V ustavno sodni praksi so se izoblikovali kriteriji, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o dokaznih predlogih. Tako sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V primeru dvoma je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidna presoja sodišča, da so odločilna dejstva, na katera se opira uporaba kazenskega zakona, v tej zadevi popolnoma razjasnjena in da izvedba predlaganih dokazov nanje ne bi mogla bistveno vplivati. Zagovornik obs. B.B. je na glavni obravnavi dne 10.7.2002 predlagal, da se glede na stanje stvari, kakršno je, zasliši projektanta in delovnega inšpektorja, ki naj predloži skice ter ponovno samega obsojenca glede na izvajanja zaslišanega izvedenca. Zagovornica obs. T.L. se je pridružila temu predlogu, sama pa še predlagala zaslišanje inšpektorja, ki je opravil ogled kraja nesreče, in sicer glede tega, kakšne so bile brežine, ter katere skice je priložil svojemu poročilu, kar bi bilo potrebno, ker je izvedenec pojasnil, da bi bilo glede na kot izkopa na skicah v smislu 2. odstavka 18. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenih delih dovoljeno kopati brez razpiranja. Inšpektor naj bi pojasnil tudi temperaturno stanje in okoliščino, kje je potekal asfalt. Bistvo utemeljitve dokaznih predlogov je ponovljeno tudi v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje in v zahtevah za varstvo zakonitosti.

Sodišče je ugotovilo neobstoj dogovora o skupnih varnostnih ukrepih ter da je obs. T.L. opustil ustrezno obvestiti vzdrževalca meteornih jaškov o izkopu in da obs. B.B. ni poskrbel za zavarovanje bočnih strani rova. Ugotovilo je tudi, da je takšno zavarovanje pri izkopavanju jame za položitev kanalizacije bilo neobhodno, pri čemer se je oprlo na izvedene dokaze, kot je razvidno iz obrazložitve sodb sodišča prve (14. stran) in druge stopnje (3. in 4. stran). V takem položaju z navedeno utemeljitvijo dokaznih predlogov obrambi obsojencev nista izkazali potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba dokazov lahko odločilno vplivala na drugačne dejanske ugotovitve in njihovo presojo. Zato sodišče z odločitvijo, s katero je zavrnilo dokazne predloge, ni kršilo pravice obsojencev do obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in tedaj ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornice obs. T.L. tudi navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. V pretežnem delu utemeljitve tega razloga zahteva ne soglaša s presojo ugotovljenih dejstev, nato pa trdi, da je v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje popolno nasprotje, ko se nesporno ugotavlja, da je obs. T.L. poskrbel za obvestilo KSP D. o skupnem nadzoru in zakoličenju javne kanalizacije, kar je tudi predmet krivdoreka, v nadaljevanju obrazložitve pa se mu očita, da bi moral enako kot z zakoličenjem vodov javne kanalizacije poskrbeti za ustrezno označitev meteornih voda oziroma jaškov.

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da obsojenec v nasprotju z določbo 13. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu ni poskrbel za obvestilo komunalnemu podjetju kot vzdrževalcu obstoječih vodov o izkopu v zvezi z določitvijo skupnega nadzora. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe, je sodišče zaključilo, da je obsojenec poskrbel za obvestilo KSP D. o skupnem nadzoru in o zakoličenju javne kanalizacije in v zvezi s tem opravil razgovor z odgovorno osebo tega podjetja. Iz nadaljnje obrazložitve pa sledi ugotovitev, da obsojenec ni v celoti izpolnil svoje dolžnosti, ker tudi ni obvestil vzdrževalca meteornih vod oziroma jaškov, s čimer bi bilo poskrbljeno tudi za njihovo označitev. Glede na splošni očitek v izreku, ki se nanaša na obstoječe vode, torej tudi na jaške meteornih vod, in glede na navedene razloge izpodbijane sodbe, ni mogoče zaključiti, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom in prav tako ne, da so razlogi o navedenem odločilnem dejstvu v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Po navedenem ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Neutemeljen je tudi očitek zahteve zagovornice obs. T.L., da sodišče druge stopnje ni ravnalo pravilno, ker o seji senata ni obvestilo strank. Čeprav zahteva konkretno kršitve ne opredeli, je iz takšne navedbe razvidno, da očita sodišču druge stopnje kršitev določb 1. odstavka 445. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

V skladu z določbo 1. odstavka 445. člena ZKP obvesti sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Senat sodišča druge stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve njegove sodbe, ni sledil predlogu zagovornice, da povabi njo in obs. L. na sejo, ker je presodil, da njuna navzočnost ne bi v ničemer doprinesla k boljši razjasnitvi stvari. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljila, iz katerih razlogov bi bila navzočnost zagovornice in obsojenca koristna za razjasnitev stvari, predvsem katera pojasnila bi dala v zvezi s stališči, navedenimi v pritožbi in kako naj bi to vplivalo na zakonitost napadene sodbe. Zaradi tega zatrjevane kršitve sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pa pomeni, da ne zadostuje le sklicevanje na kršitev, temveč jo mora vložnik zahteve tudi obrazložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obs. T.L. in obs. B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev (3. odstavek 92. člena ZKP).