Jedro

Izrek sodbe je nerazumljiv le, če niso razumljiva odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja.

S tem ko je sodišče le vpogledalo v obremenilne dokazne listine in jih ni prebralo, je kršilo določbo 1. odstavka 339. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. F.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosuplju je s sodbo z dne 3.6.2003 obs. F.N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ošk. S.P. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenca pa po 4. odstavku 95. člena istega zakona oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP. S sklepom z dne 30.12.2003 je sodišče prve stopnje po 1. odstavku 365. člena ZKP odpravilo neskladnost pisno izdelane sodbe z njenim izvirnikom, tako da je v opisu dejanja v četrti vrsti za besedo ... "ustrelil" dopolnilo z besedilom "s puško, ki jo ima doma". Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.12.2004 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obs. F.N. spoznalo za krivega istega kaznivega dejanja s tem, da je iz opisa izpustilo besedilo "s puško, ki jo ima doma". Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obsojenčeva zagovornica, zavrne kot neutemeljeno. Meni, da uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva navaja, da se izrek sodbe prvostopenjskega sodišča in tudi drugostopenjskega sodišča ne da preizkusiti, saj zamolči bistven potek dogodkov. Na podlagi te navedbe in nadaljne utemeljitve, v kateri se sklicuje na okoliščine, ki zadevajo odnose med obsojencem in oškodovancem ter ravnanje slednjega ob inkriminiranem dogodku, je mogoče sklepati, da meri na nerazumljivost izreka pravnomočne sodbe in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vsebina izreka obsodilne sodbe je predpisana v procesnem zakonu (1. odstavek 359. člena v zvezi s 4. odstavkom 364. člena ter v povezavi z 2. točko 1. odstavka 269. člena ZKP). Opis dejanja mora konkretizirati objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Zato je o nerazumljivosti izreka sodbe mogoče govoriti le, če niso razumljiva odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja. V tej zadevi so v izreku pravnomočne sodbe poleg modalitet (kraja in časa storitve kaznivega dejanja) navedena konkretna dejstva, s katerimi so na povsem razumljiv način opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Zato navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sicer pa zahteva z navedbami v tem delu in z navedbami, da obe sodbi temeljita ob pomanjkanju objektivnih dokazov le na oškodovančevi izpovedbi ter da slednja ni prepričljiva, ker je njegova izjava policiji drugačna od njegove izpovedbe na glavni obravnavi in da obstaja dvom v resničnost dogajanja, napada dokazno presojo sodišča, pri čemer meni, da je zmotna. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču vložnice zahteve je izrek sodbe sodišča druge stopnje protisloven, ker je v njem ugotovljeno, da se pritožbi ugodi, vendar v pravnih posledicah obsodbe ni nikakršne spremembe oziroma ugoditve.

Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, storjenega s tem, da je oškodovancu zagrozil, da ga bo ubil, mu izvlekel pljuča in ga ustrelil s puško, ki jo ima doma. Glede na pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obsojenec oškodovancu grozil, da ga bo ustrelil "s puško, ki jo ima doma". Skladno s tem je presodilo, da je obsojenec oškodovancu zagrozil le z besedami, da ga bo ubil, mu izvlekel pljuča in ga ustrelil. Ta odločitev sodišča se nanaša na opis grožnje kot bistvenega zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja. Ker je sodišče druge stopnje na pritožbo obsojenčevega zagovornika poseglo v opis kaznivega dejanja in ga zožilo v navedenem obsegu, gre za odločitev, ki jo je sprejelo v obsojenčevo korist. Zato izrek drugostopenjske sodbe, v katerem je navedeno, da se delno ugodi zagovornikovi pritožbi, ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ne glede na to, da je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo enako kazensko sankcijo kot sodišče prve stopnje.

Zahteva tudi meni, da obsojencu ni bila omogočena obramba, ker je sodišče le vpogledalo v obremenilne dokazne listine in jih ni niti prebralo, čeprav bi mu jih moralo vsaj predočiti ali pokazati. Sodišče prve stopnje tudi ne more sodbe dopolnjevati s sklepom. S temi navedbami zahteva nakazuje, da je sodišče kršilo določbe 1. odstavka 339. člena in 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

V zapisniku o glavni obravnavi z dne 3.6.2003 je navedeno, da se v nadaljnjem dokaznem postopku vpogleda v kazenski list za obdolženca, poročilo sodnika za prekrške, odločba z dne 22.10.2001, potrdilo o oddaji orožja 3.12.2001, dopis o posesti orožja in spis sodnika za prekrške G. Sodišče je nato končalo dokazni postopek.

Po določbi 1. odstavka 339. člena ZKP se med drugim preberejo listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji sodišča (senata ali sodnika posameznika) pa se sme njihova vsebina na kratko povedati. S takšnim postopanjem je strankam (obdolžencu, zagovorniku ter tožilcu) dana možnost uveljavljanja pravice, da se izjavijo o prebrani vsebini listinskih dokazov in da nanje dajo morebitne pripombe.

Glede na navedeno vsebino zapisnika o glavni obravnavi ni podlage za sklepanje, da je sodišče postopalo, kot je predpisano v 1. odstavku 339. člena ZKP. Gre tedaj za kršitev te določbe, ki pa je upoštevna le v primeru, če zahteva za varstvo zakonitosti izkaže, da je podana vzročna zveza med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Zahteva pa razen načelne trditve ne vsebuje razlogov, ki bi omogočali sklepanje, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

S sklepom z dne 30.12.2003 je sodišče prve stopnje po napotilu pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo, da se glede izreka ne ujemata izvirnik in pisno izdelana sodba, odpravilo to pomanjkljivost. Sodišče ima pooblastilo za takšno postopanje v določbah 2. odstavka 365. člena ZKP. Sodišče je sklep o popravku s pravnim poukom vročilo tudi strankam. Ob tem in glede na nasprotno trditev, ki ni obrazložena, sodišču ni mogoče očitati kršitev navedenih določb. Neutemeljeno zahteva tudi trdi, da sta obe sodišči kršili kazenski zakon, ker v tej zadevi ni šlo za resno grožnjo. Pri tem izhaja iz okoliščin, da grožnja prvenstveno nikoli ni bila izrečena tako, kot naj bi jo razumel oškodovanec, ki navaja več različic domnevno izrečene grožnje. Groženj ni vzel resno, ker se je brez strahu vrnil na kraj dogodka in celo fotografiral domnevnega napadalca, da je bil oškodovanec izzivalec in verbalni napadalec, da niti na izrecni pritisk tožilca ni dejal, da je doživljal resno grožnjo in da je povedal le, da je fotografiral obsojenega in mu celo sam grozil ter prepovedoval, kje ne bo kuril. Sodišče je predvsem na podlagi oškodovančeve izpovedbe, ki jo je ocenilo kot verodostojno, štelo za dokazano, da mu je obsojenec zagrozil, da ga bo ubil, mu izvlekel pljuča in ga ustrelil. Pri presoji resnosti takšne verbalne grožnje je upoštevalo, da je oškodovanec vedel, da ima obsojenec doma puško in da je lovec ter da je že enkrat prej grozil ženi in njegovi materi. Ta presoja temelji na ugotovljenih konkretnih okoliščinah, v katerih je obsojenec izrekel oškodovancu grožnjo. Sodišče je zato utemeljeno sklepalo, da je obsojenec z očitanim mu ravnanjem pri oškodovancu ustvaril občutek ogroženosti. Nakazovanje zahteve, da je sodišče zmotno presodilo, da je podan zakonski znak resne grožnje in s tem kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni utemeljeno. Kot je že obrazloženo, pa zahteva z upoštevanjem drugačne dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. F.N. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Glede na premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).