Jedro

Odškodnina za negmotno škodo.

Izrek

I. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem delu – točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi glede odločitve o pravdnih stroških se ugodi, tako da je dolžna tožena stranka povrniti v 15 dneh tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.600,00 EUR (namesto v izpodbijani odločbi določenega zneska 897,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločalo o premoženjski in nepremoženjski škodi, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi, povzročeni s strani zavarovanke tožene stranke dne 8.5.2018. Za obe vrsti škod skupaj je uveljavljala odškodnino v višini 41.784,20 EUR, po prejemu nespornega dela odškodnine v višine 19.139,82 EUR pa je vztrajala pri tožbenem zahtevku v višini 22.644,38 EUR. Toženka ji je namreč takoj po vloženi tožbi (še preden ji je bila ta vročena v odgovor) plačala za nepremoženjsko škodo 17.700,00 EUR in za premoženjsko škodo 1.439,82 EUR. Tožnica je vztrajala pri tožbenem zahtevku za plačilo nadaljnjih 17.800,00 EUR na račun nepremoženjske škode in 4.844,38 EUR na račun premoženjske škode.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo za negmotno škodo odškodnino v skupni višini 25.700,00 EUR, od česar je odbilo revalorizirani predhodno plačani znesek 17.700,00 EUR (17.930,10 EUR). S sodbo je tako toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici za nepremoženjsko škodo še znesek 7.769,90 EUR. Glede premoženjske škode je odločilo, da ji je dolžna plačati še 3.784,38 EUR, skupaj torej še 11.554,28 EUR. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od že plačanega zneska 19.139,82 EUR in sicer za čas od 4.1.2019 do 27.2.2019. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženki še naložilo, da je dolžna povrniti tožnici 897,17 EUR pravdnih stroškov.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščenki. Zatrjuje, da je odškodnina za negmotno škodo ob upoštevanju sodne prakse prenizka glede na izjemno hude posledice, ki jih je utrpela, prenizka pa je tudi odškodnina za premoženjsko škodo ter nepravilno odločeno o pravdnih stroških. V pritožbi najprej povzema obseg oz. vrsto poškodb. Zatrjuje, da je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prvostopenjsko sodišče prenizko ovrednotilo intenziteto in trajanje telesnih bolečin. Povzema njivo trajaje kot izhaja iz izvedenskega mnenja B. K., izpostavlja številne neugodnosti v času zdravljenja ter poudarja mnenje izvedenca, da še vedno prestaja in bo tudi v bodoče prestajala občasne lahke telesne bolečine pri določenih gibih desnega kolena in pri hitrih gibih trupa. Sodišču očita, da ni v dokaznem postopku ovrednotilo njene izpovedbe o tem, da še vedno prestaja telesne bolečine v obeh kolenih, ki se pojavljajo zlasti ponoči, v desnem stopalu se ji prav tako še vedno pojavljajo pekoče bolečine, trpi pa jih tudi v ledvenem delu hrbtenice, kar vse je natančno opisala pri zaslišanju. Bolečine so malenkostno popustile šele po začetem štirimesečnem obdobju. Meni, da jo vse to opravičuje do odškodnine v višini nadaljnjih 2.000,00 EUR (poleg prisojenega zneska 11.000,00 EUR). Glede odškodnine za prestani strah poudarja, da je bil primarni strah intenziven, sekundarni strah za izid zdravljenja pa prestaja še vedno, saj ima še vedno težave s poškodovanimi deli telesa. Sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da se je pri njej ponovno močno povečal strah zaradi drugega predvidenega posega – odstranitve OS materiala. Dejstvo je, da je utrpela dolgotrajen in izjemno intenziven primarni - smrtni strah, saj je spremljala celoten potek nesreče. Meni, da je zato upravičena do odškodnine v višini 2.500,00 EUR in ne zgolj v višini 1.700,00 EUR, kolikor ji je priznalo prvostopenjsko sodišče. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja trajne posledice, ki jih je utrpela tako v anatomskem, kot tudi v funkcionalnem smislu. Povzema jih iz ugotovitev izvedenca in poudarja, da je trajno ovirana pri opravljanju vseh vsakodnevnih splošnih opravil in pri prostočasnih aktivnostih. Zatrjuje, da gre za hudo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki opravičuje iz naslova duševnih bolečin odškodnino 17.000,00 EUR in ne le 12.000,00 EUR, kolikor ji jih je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti naj bi bila odmerjena prenizko. Zatrjuje, da gre za hujšo obliko skaženosti, ki se odraža v dobro vidni pooperativni brazgotini in šepajoči ter nesigurni hoji ter nezmožnosti hoje po stopnicah in neravnem terenu, v posledici česar jo ljudje obravnavajo kot invalida. Iz naslova nepremoženjske škode bi ji zato moralo sodišče prisoditi celotni zahtevani znesek v višini 35.500,00 EUR in ne zgolj 25.700,00 EUR. Izpostavlja še sodno prakso, ki naj bi se nanašala na podobne primere in ki naj bi narekovala višjo odškodnino. Sklicuje se na zadeve II Ips 342/2005, II Ips 731/2006, II Ips 16/2008, II Ips 537/2005, II Ips 181/2005 in II Ips 563/2005. 4. V zvezi s premoženjsko škodo meni, da ji je bila priznana prenizka odškodnina za tujo nego in pomoč. Opozarja, da je bila nekaj mesecev praktično povsem nepokretna, odvisna od drugih pri elementarnih fizioloških potrebah, kot so oblačenje, slačenje, osebna higiena, obuvanje, priprava hrane, pranje, likanje itd.. V tem obdobju sta ji pomoč nudila mož in hčerka v obsegu 546 ur (in ne le 334 ur kot ji je priznalo sodišče). Navaja še, da toženka trditev o potrebnem številu ur pomoči niti ni argumentirano prerekala, zato bi se morale šteti za priznane.

5. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških postopka. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da ji za umaknjeni del tožbenega zahtevka toženka ni dolžna povrniti stroškov, saj je bil predpravdni odškodninski zahtevek toženki posredovan že 18.12.2018, toženka pa svoje obveznosti do vložitve tožbe dne 19.2.2019 ni izpolnila, kar je več kot dva meseca po prejemu odškodninskega zahtevka. Za plačani del škode je tožnica tožbeni zahtevek umaknila takoj po prejemu nakazila, zato je treba šteti, da je s tem delom tožbenega zahtevka v celoti uspela. Sodišče je napačno odločilo, da je njen uspeh v postopku le 27,65 %, dejansko je ob upoštevanju zneska, ki je bil plačan po vloženi tožbi, uspela s 73,46 % zahtevka.

6. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari (glede prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo) ni utemeljena, deloma pa je utemeljena pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških.

7. Tožnica je v prometni nezgodi utrpela prelom desne pogačice, prelom osmega desnega rebra, prelom prsnice in nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Zdravljenje je trajalo 190 dni. Obseg in trajanje telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica zaradi poškodb in ki jih trpi v lažji obliki občasno še sedaj, trajanje ter intenzivnost primarnega in sekundarnega strahu, obseg in vrsto zmanjšanja življenjskih aktivnosti, od katerih so odvisne duševne bolečine ter oblika skaženosti, ki je po poškodbah ostala pri tožnici, so natančno povzeti v izpodbijani sodbi. Navedene ugotovitve imajo podlago v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. B. K. in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ne povzema. Za pritožnico pa te ugotovitve niti niso sporne, saj se zavzema za višjo odškodnino od prisojenega zneska 11.000,00 EUR predvsem zato, ker jim pripisuje večjo težo od tiste, ki jim jih je dalo prvostopenjsko sodišče. V zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami opozarja tudi, da bi moralo sodišče ovrednotiti tudi njeno izpovedbo o še vedno trajajočih telesnih bolečinah, vendar neutemeljeno, saj sedanjih bolečin prvostopenjsko sodišče ni prezrlo (točka 12 obrazložitve sodbe), temveč jih je v skladu z izvedeniškim mnenjem štelo za izkazane le ob določenih opravilih in ob določenih gibih desnega kolena. Pri ocenjevanju posledic niso bila upoštevana predhodna bolezenska stanja (določene degenerativne spremembe). Izpovedba oškodovanca, ki sicer predstavlja pri ugotavljanju višine negmotne škode enega od relevantnih dokazov, je po svoji naravi subjektivne narave, in ima zato pomemben korektiv v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je objektivnejše. 8. Čeprav drži, da je tožnica utrpela ob samem dogodku intenziven primarni strah ob zavedanju, da se trčenju z nasproti vozečim vozilom ne bo mogla izogniti, pa v postopku niso bile ugotovljene nobene takšne okoliščine trčenja, ki bi objektivno gledano opravičevale njene trditve o prestajanju smrtnega strahu. Tudi ne drži, da sodišče pri odmeri strahu ni upoštevalo vnovičnega povišanega sekundarnega strahu pred napovedanim operativnim posegom (točka 15 obrazložitve sodbe). Odškodnina za strah se, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, odmerja ob upoštevanju dveh temeljnih načel: individualizacije, tj. upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in razdeljevalne pravičnosti, torej ob upoštevanju drugih podobnih primerov iz sodne prakse. Ob upoštevanju obeh kriterijev se odločitev o odškodnini za prestani strah v višini 1.700,00 EUR izkaže kot primerna.

9. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino ob upoštevanju izvedenčevih ugotovitev o obsegu in načinu tožničine oviranosti pri vsakodnevnih dejavnostih ter upoštevajoč njena leta in siceršnje aktivnosti. V izpodbijani sodbi jih je korektno povzelo (bolečo in omejeno gibljivost desnega kolena, zaradi česar je tožnica omejena pri hišnih in vseh drugih opravilih, ki zahtevajo hitri počep ali vstajanje, pri daljšem sedenju v prisiljeni drži, pri hoji po strmini, ob sočasnem občutku slabše čvrstosti kolenskega sklepa), enako kot tudi vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Rahlo šepajoča hoja in postoperativna brazgotina na kolenu nista tolikšni posledici, ki bi predstavljali hujšo obliko skaženosti kot zatrjuje pritožba. Tudi za duševne bolečine za ti dve vrsti škod je zato bila odškodnina odmerjena v primerni višini (12.000,00 EUR in 1.000,00 EUR).

10. Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe je torej pokazal, da je odškodnina za posamezne oblike škod, ki jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče, pravilna, upošteva tako načelo individualizacije odškodnin kot objektivne okvire, začrtane z obstoječo sodno prakso. Slednjo je sodišče obširno citiralo pri vsaki od oblik škode. Za tisto, na katero opozarja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistveno starejša, zadnja med njimi je II Ips 16/2008, za katero pa podrobnejši pregled pokaže, da je oškodovanka bila mlajša ženska v stanju rizične nosečnosti in torej ne gre za primerljivo zadevo. Povsem enakega sklopa poškodb, poteka zdravljenja in trajnih posledic pri oškodovancih v objavljeni sodni praksi ni najti, je pa mogoče opraviti npr. primerjavo z zadevo II Dor 225/2019, v kateri je oškodovanka utrpela zlom pogačice in je pri njej zdravljenje potekalo podobno dolgo (6 mesecev). Ker so bile v navedenem primeru poškodbe nekoliko manjše, je bila temu ustrezno odškodnina odmerjena na zgolj 17.000,00 EUR.

11. Obseg pomoči, ki jo je tožnica potrebovala v času zdravljenja, je prvostopenjsko sodišče ovrednotilo na podlagi mnenja izvedenca, ki je ocenil potrebo po tuji negi in pomoči ob upoštevanju ugotovljenih poškodb ter trajanja in poteka zdravljenja. Zato to mnenje predstavlja dovolj objektivno podlago, ki je služila sodišču prve stopnje za zaključek, da je tožnica potrebovala tujo pomoč in nego v obsegu 334 ur. Tudi ne drži, da zatrjevanemu številu ur toženka ni nasprotovala, saj se je v odgovoru na tožbo zavzemala za še nižje število ur.

12. Tožničina pritožba proti odločitvi o glavni stvari torej ni utemeljena, zato je v tem delu pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (zavrnilnem delu sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Utemeljena pa je pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških, ker je bil tožničin uspeh v pravdi izračunan napačno (določen prenizko). Njene stroške je sodišče odmerilo na 3.755,64 EUR. Pri tem je odmerilo odvetniške stroške za prvi dve vlogi (tožbo in odškodninski zahtevek pred pravdo) upoštevajoč vrednost spora 41.784,20 EUR, za vsa nadaljnja procesna dejanja pa je nagrado odmerilo od vrednosti spora 22.644,38 EUR. Ugotovitev sodišča, da toženka ni dala povoda za tožbo glede plačanega nespornega dela odškodnine v višini 19.139,82 EUR, ima za posledico, da je treba tudi za navedeni dve vlogi nagrado odmeriti od iste vrednosti, kot je bila odmerjena za vsa nadaljnja opravila, torej namesto 2 x po 900 točk, odmeriti nagrado v višini 2 x 600 točk OT. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša tako vrednost upravičeno nastalih tožničinih stroškov 360,00 EUR manj, kot jih je izračunalo prvostopenjsko sodišče, kar znese 3.395,64 EUR. Uspeh tožnice v postopku (zahtevek 22.644,38 EUR, prisojeni znesek 11.554,28 EUR ter obračunane zakonske zamudne obresti) pa je polovičen in ne zgolj 27 %. Toženka je zato dolžna povrniti tožnici 1.697,82 EUR stroškov, tožnica pa toženki polovico od 195,24 EUR, torej 97,62 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškovnih zahtevkov se izkaže, da je dolžna toženka povrniti tožnici 1.600,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

14. Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela zgolj glede pravdnih stroškov, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari, od katere je bila odvisna višina pritožbenih stroškov, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena.