Jedro

Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala le obstoj poslovnih težav in nerentabilnost poslovanja, kar pa ne zadošča za zaključek, da je prenehala potreba po tožničinem delu iz pogodbe o zaposlitvi. Ker glede slednjega ni podala potrebnih dokazov, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Kljub temu, da samostojni podjetnik posameznik v primeru stečaja odgovarja za svoje obveznosti praviloma le do višine vrednosti premoženja, ki ga ima na dan uvedbe stečajnega postopka, z zaključenim stečajnim postopkom ne preneha obstajati. Naknadni izbris iz registra samostojnih podjetnikov zato ne more učinkovati tako, da bi tožba postala nedopustna in bi jo bilo potrebno zavreči, pomeni le, da tožena stranka ne nastopa več v obliki samostojnega podjetnika posameznika, ampak gre za fizično osebo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 40.260,00 SIT zviša za znesek 219.897,80 SIT oziroma za 917,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2006 do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2007 do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala toženka še kot samostojna podjetnica. Zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja od 7.8.2003 do 2.10.2003, obračun in izplačilo plače z odvodom davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico s priznanjem vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 40.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2006 do plačila. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Zoper sodbo (vsebinsko le zoper I. točko izreka) se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki ga pritožba obširno utemeljuje kar na treh straneh, je možno strniti v en stavek: toženka kot fizična oseba in samostojna podjetnica sta dve popolnoma različni osebi brez kakršnekoli medsebojne povezave, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri vodenju postopka to tudi upoštevati (sprememba tožbe, pooblastilo za zastopanje, pravni interes, pasivna legitimacija, vročanje); ker samostojne podjetnice zaradi zaključenega stečajnega postopka ni več, V. S. kot fizična oseba pa do tožnice nima nobenih obveznosti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi napačno uporabo materialnega prava, ker naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Znano je namreč, da imajo družbe v tekstilni branži težave pri poslovanju, tožnica pa je lahko sama videla, da delodajalka ni mogla rentabilno poslovati. Z družbo X delodajalka ni imela nobene povezave in nanjo ni prenesla poslovanja, zato tudi ni prišlo do spremembe delodajalca - sploh pa do prenosa podjetja med toženko in družbo X niti ni moglo priti, saj V. S. kot fizična oseba ni bila nikoli tožničina delodajalka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje "spremeni tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrže" (pravilno: "razveljavi in tožba zavrže) , podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in izpodbija le odločitev o stroških postopka. Meni, da je glede na zapletenost zadeve že sama tarifa absolutno prenizka. Tožnico so pristojne ustanove (sindikati, inšpektor za delo) dobesedno odganjale, češ da nima nobenega izgleda za uspeh. Ne strinja se s tem, da se ji priznajo le stroški vložene tožbe, saj nadaljnja opravljena dejanja niso bila nepotrebna. Sodišče bi moralo upoštevati uspeh tožnice (ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in dejstvo, da je zaradi stečaja nadaljnji zahtevek za reintegracijo in reparacijo brez tožničine krivde postal nemogoč. Tožnica vztraja pri plačilu vseh stroškov postopka in predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo toženke pa tožnica navaja, da je toženka ves čas fizična oseba in ne gre za dve različni osebi. Toženka je tudi ves čas postopka aktivno sodelovala. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo nobene obveznosti, saj je prišlo do prenosa podjetja na družbo X, od katere bo tožnica uveljavljala pravice iz delovnega razmerja po pravnomočnosti te sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka, ko je bila še samostojna podjetnica, podala tožnici, nezakonita. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so sicer obstajali utemeljeni poslovni razlogi za odpoved, vendar pa ta ni bila zakonita zato, ker je med samostojno podjetnico in družbo X prišlo do prenosa podjetja in zato do spremembe delodajalca. Pri tem naj bi pravice in obveznosti avtomatično prešle na delodajalca prevzemnika in je odpoved pogodbe o zaposlitvi nepotrebna. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako stališče materialno pravno ni povsem pravilno. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar ne iz navedenih razlogov. Pravice in obveznosti v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja preidejo na delodajalca prevzemnika, vendar le v primeru, ko je prehod k delodajalcu prevzemniku dejansko realiziran (če delavec nadaljuje z delom, ali če uveljavi pravico do nadaljevanja dela pri novem delodajalcu). V tem primeru ni treba sklepati nove pogodbe o zaposlitvi in tudi ne odpovedati obstoječe, ampak se pravice in obveznosti iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi od prejšnjega delodajalca avtomatično prenesejo na novega. V spornem primeru pa ni prišlo do spremembe delodajalca, saj je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga in z delom ni nadaljevala. Obstoj delovnega razmerja bi morala tožnica zato pri domnevnem delodajalcu prevzemniku šele uveljaviti in tako doseči prenos pravic in obveznosti na delodajalca prevzemnika. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da je pri samostojni podjetnici obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja je po 2.a točki 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe 4/84 v zvezi z Aktom o nasledstvu ... Ur. l. RS 15/92) je na delodajalcu. V postopku je bilo ugotovljeno le, da je imela samostojna podjetnica poslovne težave in ni bila rentabilna. Ta ugotovitev ne dokazuje, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede tega delodajalka ni podala nobenega dokaznega predloga. Ker ni dokazano, da so poslovne težave imele za posledico prenehanje potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V zvezi s procesnimi ugovori, ki jih vsebuje pritožba toženke pa je potrebno najprej poudariti, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba; v konkretnem primeru je bila to V.S.. To izhaja že iz 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 - 45/2001), ki v 7. odstavku določa, da je samostojni podjetnik posameznik (podjetnik) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Po 5. členu istega zakona podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Pritožbeno zatrjevanje, da med V. S. s.p. in V. S. ni nobene zveze in da gre za dve povsem različni osebi z različnimi odgovornostmi je zato nesmiselno. Res je sicer - kar je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 20.10.2005 - da v primeru stečaja samostojni podjetnik praviloma odgovarja za svoje (materialne) obveznosti le do višine vrednosti premoženja, ki ga ima na dan uvedbe stečajnega postopka. "Praviloma" zato, ker obstaja tudi izjema, določena v 19. in 20. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPod, Ur. l. RS št. 54/99 - 93/2002). Vendar pa obseg odgovornosti v primeru stečaja samostojnega podjetnika ne spremeni dejstva, da je samostojni podjetnik fizična oseba, ki s stečajem ne preneha obstajati. Že iz tega razloga torej ne drži, V. S. s.p. in V. S. ni nobene povezave. V. S. s.p., ki je fizična oseba, kljub zaključenemu stečajnemu postopku ni neobstoječa oseba. Naknadni izbris samostojne podjetnice iz registra samostojnih podjetnikov oziroma prenehanje samostojnega podjetnika ne more za nazaj učinkovati tako, da bi tožba postala nedopustna in bi jo bilo potrebno zavreči. Toženka ni več samostojna podjetnica, tako kot prej pa tudi sedaj še obstaja kot fizična oseba, zato je v tem sporu pravilno označena kot toženka. V tem primeru ni šlo za subjektivno spremembo tožbe, saj je toženka ves čas fizična oseba z imenom V. S.. Ob nesprejemljivem stališču, ki ga zavzema pritožba, bi bilo potemtakem potrebno zavreči tudi pritožbo, saj naj bi jo vložil pooblaščenec neobstoječe samostojne podjetnice oziroma oseba brez pooblastila fizične osebe z imenom V. S.. Ne drži tudi to, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne nazadnje ima interes že zaradi uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti, do katerih v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ne izpodbija s tožbo pred sodiščem, ne bi bila upravičena (15. alineja 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ZZZPB, Ur. l. RS št. 5/91- 67/2002). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka pa je utemeljena. V sporu je uspela s pretežnim delom zahtevka (ni uspela le z zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja za štiri mesece). Z upoštevanjem, da je bil celoten dokazni postopek namenjen ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkom za reintegracijo in reparacijo stroški praktično niso nastali, tožnica upravičeno zahteva povrnitev vseh stroškov postopka v smislu določbe iz 3. odstavka 154. člena ZPP. Upravičena pa je le do povrnitve za pravdo potrebnih stroškov in v višini, določeni z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) , ti pa znašajo za tožbo 300 točk, za pristop na prvi narok 300 točk, za prvo pritožbo 375 točk za nadaljnje naroke z dne 15.1.2004, 31.1.2006 in 29.5.2006 po 150 točk, za trajanje narokov 200 točk, za odsotnost iz pisarne 160 točk, kar skupaj znese 1.785 točk oziroma 196.350,00 SIT, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov pa 239.547,00 SIT. Kilometrina (odvetnik je iz Črnomlja) z upoštevanjem vsakokratne cene za kilometer znaša za pristop na prva dva naroka (dvakrat po 45 km v eno smer) po ceni 55,98 SIT za km 10.076,00 SIT, za pristop na tretji narok (priglašeno za 47 km v eno smer) po ceni 68,28 SIT za km 6.418,32 SIT in za pristop na četrti narok (priglašeno za 32 km v eno smer) po ceni 64,32 SIT za km 4.116,48 SIT. Priznani potrebni stroški tožnice znašajo torej 260.157,80 SIT oziroma 1.085,62 EUR. Ker ji je sodišče priznalo le stroške v višini 40.260,00 SIT, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je znesek 40.260,00 SIT zvišalo za znesek 219.897,80 SIT oziroma v skladu s 4. odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS št. 114/2006) za 917,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2006 do plačila. Ostalih stroškov tožnici na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso bili potrebni. Pripravljalna vloga z dne 8.9.2003 ne vsebuje nič za pravdo pomembnega, druga pripravljalna vloga pa vsebuje razširitev zahtevka, ki se na toženo stranko ne nanaša in zaradi česar je tožba v tem delu že pravnomočno zavržena. Za pravdo tudi ni bil potreben predlog sporazumne rešitve spora (ker do sporazumne rešitve ni prišlo), drugi priglašeni stroški (posveti s stranko, poročila stranki) pa so že zajeti v stroških za glavna opravila za stranko. Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 250 točk oz. 114,75 EUR (vrednost točke je 0,459 EUR), povečano za DDV in materialne stroške pa v višini 140 EUR. Odgovor na pritožbo tožene stranke k rešitvi zadeve ni pripomogel, zato te stroške krije tožnica sama. Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela, pa tudi sicer krije v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam svoje stroške ne glede na izid (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).