Jedro

Zagotovilo organa RS, da je z odločbo vse v redu, je lahko odločilna za odločitev o izpraznitvi stanovanja iz sklada nekdanje JLA. Če je toženec takšno izjavo dobil pri pristojnem občinskem organu za obrambo, lahko takšna izjava pomeni strinjanje tožeče stranke z nezakonito odločbo organa prejšnje JLA. Kajti občinski organ, pristojen za obrambo, izvršuje upravne naloge države na področju obrambe. To bi pa lahko pomenilo, da je tožeča stranka odobrila odločitev svoje pravne prednice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da je dolžan izprazniti trisobno stanovanje št. 15 v III. nadstropju hiše in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je dopolnilo izrek prvostopne sodbe z izrekom, da bo izpraznitev mogoča potem, ko bo tožeča stranka tožencu omogočila preselitev v prejšnje stanovanje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil pritožbo (ki naj jo revizijsko sodišče v dvomu šteje za revizijo) in revizijo toženec. Pritožbo vlaga zoper odločitev na drugi stopnji o vrnitvi v prejšnje stanje, s katero je to sodišče sodilo prvič, in v tem delu uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo 4. člen in 1. odstavek 333. člena ZPP, ker je odločalo o zahtevku, ki ga tožeča stranka ni postavila. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Uporaba pojmov "na razpolago" in "njegovo" je nedoločena in zato sodba neizvršljiva. Revizijo pa toženec vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagata osamosvojitvene akte. Skupna deklaracija je za določen čas derogirala ustavni zakon, kar pomeni, da se je toženec v sporno stanovanje vselil zakonito. Sicer pa je bil do sporne odločbe imetnik stanovanjske pravice na stanovanju od leta 1986. Toženec zaradi morebitne poznejše neveljavne odločbe ni izgubil stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Zato bi tožeča stranka lahko zahtevala le preselitev v prejšnje stanovanje. Ker tega ni storila, je njen zahtevek neutemeljen. Toženec predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbo tožene stranke zoper odločitev na drugi stopnji, s katero je to sodišče dopolnilo izrek prvostopne sodbe, štelo za revizijo, ker pritožbe zoper drugostopno odločitev v pravdnem postopku ZPP ne pozna. Ker pa revizija zoper dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji ni dovoljena (3. odstavek 385. člena ZPP), je revizijsko sodišče tudi to odločitev obravnavalo le v okviru procesnih in materialnopravnih revizijskih ugovorov.

Toženec neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določbe ZPP, ko je izrek prvostopne sodbe dopolnilo. S tem sodišče druge stopnje ni odločalo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen in 1. odstavek 333. člena ZPP). Prej brezpogojno izselitev je omejilo z dolžnostjo tožeče stranke, da pred izselitvijo omogoči tožencu preselitev v prejšnje stanovanje in s tem vzpostavi takšen pravni položaj toženca, kakršnega bi imel kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju po stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) in uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92). Z navedenim izrekom tako sodišče druge stopnje ni kršilo ZPP.

Toženec pa tudi neutemeljeno ugovarja razlagi osamosvojitvenih aktov. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno tolmačili 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Fizični prevzem premoženja od organov prejšnje JLA je potrebno ločiti od upravljalskih upravičenj Republike Slovenije. S tem, ko je pravica do upravljanja prešla na Republiko Slovenijo, je prenehalo razpolagalno upravičenje organov prejšnje JLA in tako tudi Komande garnizona R.. Z nobenim poznejšim aktom, tudi ne s skupno deklaracijo z dne 10.7.1991, ni bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je na področju nepremičnin obstajalo pred 25.6.1991. Odločba z dne 5.9.1991 tako ni mogla biti pravni naslov za toženčevo vselitev v sporno stanovanje.

Pač pa toženec utemeljeno uveljalja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz naslednjega razloga. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi ugotovilo, da je toženec na občini dobil zagotovilo, da je z odločbo vse v redu, in da bo, če bo potrebno, prejel nadomestno odločbo o dodelitvi stanovanja. Sodišče prve stopnje je tožencu verjelo, da je do takšnih zagotovil dejansko prišlo, vendar je bilo mnenja, da so ta zagotovila pravno nepomembna. Ker jih ni štelo za pomembna, se z njimi tudi sodišče druge stopnje ni ukvarjalo. S tem pa sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je lahko ta okoliščina odločilna za materialnopravno pravilno odločitev v tej zadevi. Če je toženec takšno izjavo dobil pri pristojnem občinskem organu za obrambo (njegova izpoved na naroku dne 29.1.1992), lahko takšna izjava pomeni strinjanje tožeče stranke z nezakonito odločbo organa prejšnje JLA. Kajti občinski organ, pristojen za obrambo, izvršuje upravne naloge države na področju obrambe. To bi pa lahko pomenilo, da je tožeča stranka odobrila odločitev svoje pravne prednice. Toženec bi na ta način lahko pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju s konkludentnimi dejanji tožeče stranke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči prve in druge stopnje teh dejstev nista podrobneje ugotavljali.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo obe sodbi razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo podrobneje ugotoviti, kdo je tožencu dal zagotovilo, da bo prejel nadomestno odločbo o dodelitvi stanovanja. Ugotoviti bo predvsem moralo, ali so bile te zagotovitve dane pri pristojnem organu za obrambo. Šele ko bo ugotovilo še ta dejstva, bo o zahtevku lahko materialnopravno pravilno odločilo.