Jedro

Dejstvo, da je v teku legalizacija nelegalne gradnje, na izrek inšpekcijskega ukrepa ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnika na zemljišču s parc. št. 325, k.o. …, nelegalno gradita stavbo, ki jo sestavljata starejši, v letu 1997 z gradnjo pričeti S del, dolžine približno 20 m, spremenljive širine od 4 do 10 m, višine ene etaže, v katerem naj bi bilo stanovanje in J, v letu 2008 z gradnjo pričeti del, dolžine približno 14 m, širine 7 m, višine dveh etaž, v katerem naj bi bila umetniška galerija; da ima pasovne betonske temelje, delno zidane, delno betonske stene, armiranobetonsko medetažno ploščo v J delu in v obeh delih vodoravno armiranobetonsko ploščo za streho, ki je tudi strop nad prostori in ki ima na J delu ob stiku s S delom, nad krovno ploščo zgrajen nadstrešek z armirano betonsko vodoravno krovno ploščo tlorisa 5x10 m in višine 3 m, ki pokriva tudi obzidan prostor stopnišča in na prepadnem robu zidano ograjo višine 1 m ter je po V strani vkopana v teren v višini svojega J dela in armiranobetonski oporni zid dolžine 8 m in višine 7 m na J strani stavbe v smeri njene dolžine, ki premošča višinsko razliko med zgornjim-V in spodnjim-Z nivojem terena ob stavbi; odločil, da morata tožnika gradnjo takoj ustaviti in do dne 31. 3. 2011 zgrajeno stavbo na svoje stroške odstraniti in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje; za objekt in zemljišče izrekel določene prepovedi; tožnika opozoril, da bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti opravljena izvršba po drugih osebah; odločil, da stroškov postopka ni bilo in odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Svojo odločitev je oprl na določbo 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in na ugotovitve na kraju samem dne 4. 10. 2010. Ugotovljeno je bilo, da se je z gradnjo pričelo v letu 1997, tožnika pa si za gradnjo objekta, ki se ne šteje za enostaven objekt, nista pridobila gradbenega dovoljenja po zakonu, ki je veljal v času gradnje, niti ne po sedaj veljavnih predpisih. Poleg tega je zemljišče, na katerem se objekt gradi, namenjeno za kmetijstvo, torej je obravnavana gradnja v nasprotju z namensko rabo zemljišča kot to določa merodajni prostorski akt. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba tožeči stranki izreči ukrepe, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

Ministrstvo za okolje in prostor kot pritožbeni organ je pritožbo tožnikov zavrnilo. Navaja, da bi tožnika za obravnavano gradnjo morala imeti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nimata, čeprav je tudi v času pričetka gradnje, ko je veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, le-ta v 50. členu določal, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje. Tožnika ne trdita, da razpolagata s kakšnim upravnim dovoljenjem. V zvezi s pritožbeno navedbo, da že poteka postopek za legalizacijo zadevnega objekta, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da tak postopek na dejansko in pravno stanje zadeve ne vpliva, ker pravno ne učinkuje, saj ima pravni učinek v inšpekcijskem postopku samo gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnika nimata.

Tožnika v tožbi navajata, da sta tekom upravnega postopka priznala, da sta v letu od 1997 do 2000 na parc. št. 325 k.o. … zgradila do določene gradbene faze stanovanjski objekt in kasneje v letu 2008 še nedokončano dozidavo stanovanjskega prizidka ter da za vse te posege nista imela gradbenega dovoljenja, vendar sta pri Upravni enoti Slovenj Gradec že pred začetkom gradnje vložila prošnjo za izdajo gradbenega dovoljenja, postopek pa se je zaradi spremembe namembnosti gradbene parcele zavlekel, tako da v času začetka gradnje še nista imela dovoljenja za gradnjo. Po izdaji izpodbijane odločbe pa sta začela z legalizacijo sporne gradnje in je postopek zdaj tik pred izdajo gradbenega dovoljenja. Del odločbe, ki se nanaša na ustavitev nadaljnje gradnje, pa tožnika spoštujeta. Poudarjata tudi, da gre v konkretnem primeru za stanovanjski objekt, ki je lociran v teren z nadzemno betonsko ploščo, medtem ko celotni objekt zaradi razkritja z zemljo ni viden. Pripominjata tudi, da je gradnja tovrstnih gradbenih objektov na parc. št. … dovoljena, zato ni nobenega dvoma, da bosta objekt lahko v kratkem legalizirala. Zato bi bila pravilna odločitev, da sta dolžna v razumnem roku pridobiti potrebno gradbeno dovoljenje oziroma objekt legalizirati. V tem delu je torej po njunem mnenju izpodbijana odločba nezakonita, zato je podan razlog za razveljavitev navedene odločbe. Pripominjata tudi, da v spornem objektu stanujeta, kar pomeni, da sta si s tem rešila svoj stanovanjski problem. Glede na navedeno sodišču predlagata, da odločbo Inšpektorata za okolje in prostor, OE Maribor in odločbo Ministrstva za okolje in prostor, razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se zato sodišče v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi že odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja: Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja in nevarna gradnja (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka, ki med strankama niso sporne, je tožeča stranka objekt, stoječ na zemljišču s parc. št. 325 k.o. …, zgradila brez gradbenega dovoljenja. Glede na zgoraj citirane določbe prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je to nelegalna gradnja, saj je tožeča stranka dela izvedla oziroma jih izvajala brez gradbenega dovoljenja. Ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in ki jih določa 152. člen ZGO-1. V slednjem je določeno, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se gradnja ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bila navedena zakonska določba pravilno uporabljena, saj tožeča stranka ni izkazala, da si je za sporno gradnjo, za katero je potrebno imeti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobila, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Samo dejstvo, da je v teku legalizacija sporne gradnje, na izrek inšpekcijskega ukrepa ne vpliva, zato je bil inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena ZGO-1 tožeči stranki utemeljeno izrečen. Po določbi 152. člena ZGO-1 kot inšpekcijski ukrep zavezancu ni mogoče naložiti, da si v razumnem roku pridobi gradbeno dovoljenje oziroma da objekt legalizira, zato ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.