Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in na prepihu tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v tujini, da so bili bivalni prostori, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za plačilo odškodnine v višini 8.240,00 EUR, za plačilo premalo izplačane plače v višini 108,00 EUR in za plačilo stroškov postopka, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je delno ustavilo postopek zaradi umika tožbe glede regresa (I. točka izreka sklepa), tožniku pa je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 1.189,95 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izpovedi prič tožene stranke in njenega direktorja presojalo premalo kritično, saj ni upoštevalo, da je slednji zainteresiran za izid pravde, priče, ki so izpovedale v tožnikovo škodo, pa so zaposlene pri toženi stranki. Moralo bi upoštevati izpoved tožnika in izjavi prič A.A. in B.B., da v stanovanju ni bilo gretja, da je bil na delovišču mrzlo in prepihno. Priča A.A. je še izjavil, da niso imeli jaken, ker so bile ukradene. Ti priči nista v nobenem razmerju s toženo stranko in zato nimata interesa za izid postopka. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov, zakaj sodišče tema pričama ne verjame. Dejstvo, da je tožnik predložil le pisne izjave prič, ne more vplivati na verodostojnost prič, niti ne dejstvo, da je priča B.B. nenaklonjen toženi stranki zaradi ugriza psa. C.C. je s tožnikom delal okoli pet dni, enako tudi D.D., ki ni vedel povedati, ali je bilo stanovanje ogrevano, ampak le, da je imelo centralno ogrevanje. E.E. ni delal v času kot tožnik. Iz pričanja F.F. ni mogoče razbrati, ali je delal v istem času kot tožnik. G.G. ni bival v istih prostorih kot tožnik. Tožnik je predlagal, da tožena stranka predloži podatke o tem, kateri delavci so delali skupaj z njim, a je sodišče predlog zavrnilo. Slike bivalnih prostorov ne prikazujejo dejanskega stanja in so bile posnete kasneje. Tožena stranka ni dokazala, da so bile posnete v času tožnikovega bivanja. Sodišče izpovedi tožnika ni dokazno ocenilo. O neobstoju vzročne zveze je odločilo samo, ne da bi angažiralo izvedenca. Napačno je tudi ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu bila po normalnem teku stvari pogodba o zaposlitvi za določen čas podaljšana. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za izplačilo premalo izplačane plače navaja, da je sodišče nekritično sledilo direktorju tožene stranke in pričam, ki so zainteresirane pričati v korist tožene stranke. Dejansko stanje je tako zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločitev ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. V obrazložitvi so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom niso v nasprotju, jasen pa je tudi izrek sodbe. Pritožba konkretnih navedb v zvezi s to kršitvijo niti ne vsebuje oziroma pravzaprav uveljavlja druge kršitve postopka ter razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi pritožbene navedbe glede očitane absolutno bistvene kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so povsem pavšalne in pritožbeno sodišče zgolj še ugotavlja, da niso utemeljene. Neutemeljen je tudi očitek relativno bistvene kršitve določb postopka v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena izpovedi prič neustrezna oziroma neprepričljiva. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja jasna in zadostna dokazna ocena izpovedi tožnika, direktorja tožene stranke ter zaslišanih prič oziroma njihovih pisnih izjav, podanih po 236.a členu ZPP. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene izpovedi prič in njihovih pisnih izjav upoštevalo tudi, da so nekatere priče še zaposlene pri toženi stranki. Razlogov za dvom v njihovo verodostojnost ni našlo, delovno razmerje prič pri toženi stranki pa samo po sebi še ne predstavlja takšnega razloga. Zato je pravilno sledilo njihovim izpovedim oziroma pisnim izjavam. Prav tako je prepričljivo pojasnilo, zakaj pisnima izjavama B.B. in A.A. ni sledilo oziroma zakaj jima ni dalo večje teže kot ostalim izpovedim prič.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravno podlago za odločitev v tem sporu. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Delodajalec mora delavcu v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR-1 zagotavljati pogoje za njegovo varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Če delavcu zaradi opustitve te delodajalčeve obveznosti nastane škoda, mu jo mora delodajalec povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ugotovitev krivdne odškodninske obveznosti (le to tožnik v tem sporu uveljavlja) je torej vezana na ugotovitev predpostavk: protipravno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in prepihno tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v H. v tujini, s tem da je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas le en mesec od 13. 10. 2014 do 13. 11. 2014. Ugotovilo je, da so bili bivalni prostor, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da hladno oziroma prepihno ni bilo niti v delovnih prostorih oziroma da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.

8. V pritožbi neutemeljeno nasprotuje tem dejanskim ugotovitvam in se zavzema, da bi sodišče moralo slediti izpovedi tožnika in pisnima izjavama prič B.B. in A.A.. Vendar pa je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnih dejanskih zaključkov na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke in izpovedi oziroma pisnih izjav prič I.I., C.C., G.G., E.E., F.F. in celo D.D.. Navedene priče (nekatere so bile zaslišane tudi na predlog tožnika) trditev tožnika o mrazu v bivalnih in delovnih prostorih niso potrdile, o mrazu v stanovanju ni v svoji pisni izjavi navedel ničesar niti D.D., ki naj bi bil po navedbah tožnika tisti, ki je prinesel grelec. Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih tožnik opozarja na določene okoliščine, ki naj bi kazale na neverodostojnost teh prič. Izpoved C.C., da sta s tožnikom delala skupaj kakšen mesec, čeprav naj bi le okoli pet dni, še ni razlog za dvom v verodostojnost te priče. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi izpoved E.E. in pisno izjavo F.F., čeprav je prvi delal v H. v tujini šele od januarja 2015 naprej (o razmerah v času, ko je delal tožnik so namreč izpovedale tudi druge priče), drugi pa se do obdobja dela v izjavi ni opredelil. Zato tudi ni bilo potrebno toženi stranki naložiti, da predloži podatke o tem, kdaj so bile priče napotene na delo v H. v tujino. Pisni izjavi prič B.B. in A.A. tudi po oceni pritožbenega sodišča nista odločilni. Dejstvo, da sta priči svojo izjavo podali v pisni obliki, na dokazno vrednost tega dokaza ne vpliva in to tudi ni razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje tema izjavama ni dalo posebne teže. Pravilno je ugotovilo, da je v pisni izjavi priče A.A. poudarjena predvsem neustrezna opremljenost stanovanja, iz pisne izjave priče B.B. pa izhaja, da je priča toženi stranki očitno nenaklonjena, ker jo je na območju tovarne ugriznil pes. Dejansko stanje glede obveznosti tožene stranke zagotavljati pogoje za zdravje delavcev torej ni bilo napačno ali nepopolno ugotovljeno.

9. Ker tožnik v okviru svoje trditvene podlage ni navajal, da je za pljučnico zbolel (tudi) zaradi neustrezne opremljenosti bivalnih prostorov, te okoliščine niso pomembne, četudi se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s tem. Posledično niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da se sodišče ni opredelilo do ugovora pristnosti fotografij bivalnih prostorov.

10. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi neobstoja vzročne zveze med izpostavljenostjo tožnika hladnim delovnim in bivalnim prostorom ter nastankom tožnikove bolezni (pljučnice). Čeprav samo res ni razpolagalo s potrebnim znanjem glede tega, pa to na pravilnost končne odločitve nima vpliva, saj zadostuje ugotovitev, da že element protipravnega ravnanja ni podan. Ker že sama podlaga odškodninske terjatve ni utemeljena, niso pomembne pritožbene navedbe o posebni obliki škode - izgubljenem dobičku.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike v plači, saj ni ugotovilo, da bi med strankama veljal ustni dogovor o višjem plačilu 7,00 EUR na uro, ampak je ugotovilo, da je bil dogovor o višini plače vendarle takšen, kot je bil zapisan v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi direktorja tožene stranke in prič, ker naj bi bili zainteresirani izpovedati v korist tožene stranke, vendar pa takšna pavšalna navedba ne more omajati jasnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).