Jedro

V konkretnem primeru je obseg odobrene brezplačne pravne pomoči v odločbi zajel tudi pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu (tudi v morebitnem mediacijskem postopku). Sodna poravnava torej spada v ta - z upravno odločbo določen – obseg. Izpodbijani akt nima nobene pravne podlage, na katero je tožena stranka oprla stališče, da sklenitve sodne poravnave ni mogoče interpretirati kot »sklenitev sporazuma«.

Izrek

Tožbi se ugodi in se II. točka izreka izpodbijane odločbe št. BPP 809/2014 z dne 24. 4. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republike Slovenija je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se odvetniku A.A. izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. BPP 809/2014-1 v višini 426,36 EUR in da se v presežnem delu predlog odvetnika za plačilo stroškov zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bila upravičencu B.B. z odločbo opr. št. BPP 809/2014 z dne 19. januarja 2015 od 24. decembra 2014 dalje dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se obravnava pod opr. št. I Pd 1224/2014. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil upravičencu določen odvetnik A.A. Odvetnik je za nagrado za postopek priglasil 197,60 EUR, za nagrado za narok 182,40 EUR, za sklenitev sodne poravnave 106,40 EUR, za pavšalne stroške za PTT storitve 20,00 EUR, 162,80 EUR potnih stroškov, 3,52 EUR za parkirnino in 22 % DDV.

Sodišče je na podlagi presoje stroškovnika ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, glede na vrednost spornega predmeta (pct. 7.000,00 EUR) ob upoštevanju 36. člena ZOdvT, ki določa višino nagrade glede na vrednost spornega predmeta, ki se izplača iz proračuna, odvetniku priznalo nagrado za narok v višini 182,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR pavšalnih stroškov za telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), 143,56 EUR potnih stroškov (tar. št. 6003 ZOdvT) - kilometrina Krško-Ljubljana-Krško - dvakrat 194 km x 0,37 EUR, 3,52 stroškov parkirnine (tar. št. 6006 ZOdvT) in 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 426,36 EUR.

Sodišče odvetniku ni priznalo priglašenih stroškov za sklenitev sporazuma, ker ZOdvT ne predpisuje nagrade za sklenitev sodne poravnave. Sodišče je zavrnilo tudi predlog odvetnika za plačilo nagrade za postopek. Nagrada za postopek v skladu z določili ZOdvT nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe. Tožbo z dne 27. oktobra 2014 je odvetnik vložil 28. oktobra 2014, torej pred 24. decembrom 2014 - torej je nagrada za postopek nastala pred dnevom, od katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč in tako stroški postopka v zgoraj navedenem individualnem delovnem sporu niso stroški brezplačne pravne pomoči. Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave II. točke sklepa Bpp 809/2014. V tožbi pravi, da mu tožena stranka ni priznala nagrade za sklenitev sodne poravnave, ker naj ZOdvT ne bi predpisoval nagrade za tovrstno storitev, kar pa ne drži in se tožnik s takšnimi razlogi nikakor ne more strinjati. V prvem poglavju tarifa določa višino nagrade, ki gre odvetniku za sodelovanje pri sklenitvi sporazuma oziroma sodne poravnave. Po tar. št. 1111 ZOdvT tako odvetniku pripada nagrada za sklenitev sporazuma oziroma sodne poravnave po začetku sodnega postopka in pred zaključkom sodnega postopka (kol 0,7). Tožnik je torej v skladu z ZOdvT upravičen tudi do priglašene nagrade za sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v postopku I Pd 1224/2014 in sicer v višini 106,40 EUR, in je drugačno stališče tožene stranke napačno in pravno zmotno. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da nastane nagrada za postopek s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe in ker je tožnik tožbo vložil dne 28. 10. 2014, brezplačna pravna pomoč pa je bila z odločbo BPP 809/2014 upravičencu dodeljena od 24. 12.2014 dalje, po stališču tožene stranke tožniku ne pripada priglašena nagrada za postopek.

Nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT obsega nagrado za vsa procesna dejanja oziroma storitve odvetnika v isti zadevi (razen za narok in druga z zakonom izrecno določena dejanja glede katerih je odvetnik upravičen do posebne nagrade). Nagrada za postopek ni le nagrada za vložitev tožbe, temveč tudi nagrada za pripravo potrebnih pripravljalnih vlog in drugih podobnih storitev v določeni zadevi. Tako je tudi v ZOdvT izrecno določeno, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo (1. točka op. 3 tretjega dela tarife ZOdvT).

Če je bila v obravnavani zadevi upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje od 24. 12. 2014, to pomeni, da mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za vsa dejanja (za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete in mnenja itd.), ki so bila s strani tožnika opravljena po tem trenutku, ne glede na to, da je bila tožba v tej zadevi vložena že prej dne 28. 10. 2014, saj se s tem dejanjem nagrada za postopek nikakor še ne izčrpa. Gre za sestavo pripravljalnih vlog, s katerimi je bilo odgovorjeno na navedbe tožene stranke, posvete z upravičencem itd., nenazadnje tudi sodelovanje pri sklenitvi sodne poravnave.

Tožniku torej pripada priglašena nagrada za postopek (197,60 EUR) kot tudi priglašena nagrada za sklenitev sodne poravnave (106,40 EUR). Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče odpravi II. točko izreka ter pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, da pravilno odmeri priglašene stroške tožnika in tožniku odmeri ter prizna vse nastale priglašene stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki s plačilom v 15 dneh.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je nesporno, da je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč od 24. decembra 2014 dalje - to je od dne, ko je upravičenec vložil prošnjo. Upravičenec je tožbo po pooblaščencu (tožniku) vložil 28. oktobra 2014, kar je razvidno iz Pd vpisnika toženke (priloga D1 spisa) - torej pred dnem, od katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Sklicuje se na drugi odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede na prvo točko Opombe 3 tretjega dela Tarife, ki je sestavni del Zakona o odvetniški tarifi, nagrada za postopek nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe, torej je nagrada za postopek v konkretnem primeru nastala najkasneje 28. oktobra 2014, ko je tožnik na pristojnem sodišču vložil tožbo. Nagrada za postopek je torej nastala pred dnevom, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in torej stroški nagrade za postopek, glede na navedeno določilo ZBPP, niso stroški brezplačne pravne pomoči. Glede na določila ZOdvT, ki temelji na načelu ene nagrade za vse vloge ne glede na število vloženih vlog, pa morebitne kasnejše vloge, ki jih je vlagal tožnik ne morejo vplivati na dejstvo, da je nagrada za postopek nastala pred dnevom, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Stroški nagrade za postopek so torej stroški, ki bi jih bi dolžan poravnati upravičenec. V primeru, da bi toženka to nagrado tožniku priznala. bi to pomenilo, da bi bil tožnik tako upravičen do dveh nagrad za postopek, posledično pa bi tudi upravičenec, kar pa ni v skladu z zgoraj navedenim načelom ZOdvT, o čemer se je sodna praksa že nedvoumno izrekla. Toženka sodne prakse, ki bi dopuščala plačilo dveh nagrad za postopek ne pozna. V primeru, da bo upravičenec v skladu z določili ZBPP dolžan povrniti stroške brezplačne pravne pomoči, bi moral plačati dve nagradi za postopek, kar pa ni v skladu z načelom pravičnosti. Tožnik bi bil do nagrade za postopek upravičen v primeru, da bi pooblastilo za zastopanje prevzel po dnevu, od katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč. Glede na navedeno je torej toženka predlog za plačilo stroškov nagrade za postopek zavrnila, tako kot izhaja iz izreka izpodbijanega dela sklepa.

Toženka tožniku tudi ni priznala stroškov sklenitve sodne poravnave glede na to, da ZOdvT ne predpisuje nagrade z sklenitev sodne poravnave, ampak le nagrado za sklenitev sporazuma, kar pa ni isto kot sodna poravnava in gre v primeru tar. št. 1111 ZOdvT za sklenitev sporazuma izven sodnega postopka. Tožniku je bila priznana nagrada za narok, na katerem je bila sklenjena sodna poravnava in bi torej v primeru, da bi mu bila priznana tudi nagrada za sklenitev sporazuma, to pomenilo dvakratno plačilo za isto opravilo. Toženka ugovarja tudi višini priglašenih stroškov za tožbo v upravnem sporu, ker ti stroški niso priglašeni v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 30. člena Odvetniške tarife.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V okvir pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), za katero je mogoče pridobiti brezplačno pravno pomoč, brez dvoma spada tudi sodna poravnava tudi zato, ker v ta okvir spadajo med drugim tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom, v predmetni zadevi pa je bila pred sodišče dne 13. 3. 2015 sklenjena sodna poravnava v zadevi I Pd 1224/2014, pri kateri je sodeloval tožnik. Poleg tega Tarifa kot priloga k Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) v podpoglavju 1.1, tar. št. 1111 določa nagrado oziroma količnik nagrade za sklenitev sporazuma, pri čemer iz naslova 1. poglavja in opombe 1.1. izhaja, da je sodna poravnava sporazum. Nadalje je po določilu 6. odstavka 30. člena ZBPP za pravno pomoč odvetnik upravičen do nagrade in povračila stroškov v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pomoči. V konkretnem primeru pa je obseg odobrene brezplačne pravne pomoči v odločbi Bpp 809/2014 z dne 19. 1. 2015 zajel tudi pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu (tudi v morebitnem mediacijskem postopku). Sodna poravnava torej spada v ta - z upravno odločbo določen - obseg. Kršitev prava v izpodbijani odločbi pa ni zgolj v tem, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ampak je tudi kršila procesno določbo 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP (v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP), po kateri mora upravni akt v obrazložitvi vsebovati pravno podlago za odločitev. Izpodbijani akt pa nima nobene pravne podlage, na katero je tožena stranka oprla stališče, da sklenitve sodne poravnave ni mogoče interpretirati kot »sklenitev sporazuma«.

Izpodbijana odločba pa tudi nima nobene pravne podlage, ki jo zahteva določilo 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, za stališče, kjer tožena stranka pravi, da je nagrada za postopek nastala pred dnevom, od katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč in tako stroški postopka niso stroški brezplačne pravne pomoči. Poleg kršitve omenjenega določila 214. člena ZUP to stališče pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Kajti po določilu 1. odstavka 11. člena ZBPP upravičenec lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kateri koli fazi postopka, na primer ob začetku (izven)sodnega postopka ali pa v kateri koli fazi postopka, ki že teče. V konkretnem primeru je za razrešitev tega dela spora zopet bistveno vprašanje, kakšen je bil obseg dodeljene brezplačne pomoči v odločbi Bpp 809/2014 z dne 19. 1. 2015. Kot že rečeno, se je obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru raztezal tudi na pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu (tudi v morebitnem mediacijskem postopku). Svetovanje pa se začne pred začetkom sodnega postopka in lahko tudi pred odobritvijo brezplačne pravne pomoči za postopek, ki je začel teči kasneje (2. odstavek 38. člena ZBPP). To pomeni, da dejstvo, da je tožnik opravil določeno dejanje pred izdajo odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne more biti razlog, da se mu ne priznajo stroški za to dejanje, kamor spada nagrada za postopek, ki nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo (opomba 3(1) v. 3. delu Tarife). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in je II. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP , če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom. Prisojeni znesek plača toženec. Zato je sodišče odločilo, da mora tožena stranka na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013) tožniku povrniti stroške v višini 285,00 EUR, povečano za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Sodišče je namreč odločilo na seji in tožnika je zastopal odvetnik. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.