Jedro

Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja jasno način znižanja plačila, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni oz. nepopolni, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33121-2041/2008/25 z dne 4. 11. 2009, se odpravi in se zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Upravni organ je z odločbo, št. 33121-2041/2008/25 z dne 4. 11. 2009, v 1. točki izreka zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121- 204172008713 z dne 26. 6. 2009, delno ugodil v višini 23.990,09 EUR, del v višini 12.449,10 EUR, pa zavrnil, v 2. točki izreka določil način izplačila dodeljenih sredstev ter v 3. točki izreka ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33121-2041/2008/11 z dne 18. 2. 2009, odobril tožeči stranki vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 36.439,19 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 312:Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij. Sredstva iz Ukrepa 312 so se odobrila tožeči stranki po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 in Javnem razpisu. Tožeča stranka je 26. 6. 2009 vložila zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev s tam navedeno dokumentacijo. Tožeča stranka je nato 29. 6. 2009 samodejno poslala dopolnitev z računom podjetja A., nato pa je bila še pozvana na dopolnitev zahtevka in sicer je bilo treba priložiti originalna dokazila o plačilu ter tri ponudbe za dela, katerih vrednost presega 10.000 EUR. Zahtevek je bil dopolnjen 3. 9. in 7. 9. 2009. Pri administrativnem pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da je bil k zahtevku priložen račun podjetja B. d.o.o., št. ... z dne 15. 5. 2009, v znesku 1.440,00 EUR za dela, ki niso bila predvidena v vlogi, račun podjetja C. št. ... z dne 3. 4. 2009 v znesku 762,60 EUR pa ni imel priloženega dokazila o plačilu. Oba računa sta bila izločena iz zahtevka. Na kraju samem je bila 14. 8. 2009 opravljena tudi kontrola izvedenih del po predloženih računih in je bilo ugotovljeno, da se določena oprema ne nahaja na kraju samem (postelja you and me) v višini 1.772,00 EUR neto, v zahtevku se pa uveljavlja restavrirana zofa v višini 8.333,33 EUR neto. V javnem razpisu je v točki VI omejitve (3) določeno, da se podpora za naložbe ne dodeli za nakup rabljene opreme. Organ je nato navedene postavke obračunal kot neupravičen strošek in ugotovil skupno višino le-teh v višini 6.224,55 EUR. Glede na določbo 31 (1). člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 je organ izračunal razliko med zneskom, ki bi ga lahko izplačal upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo in zneskom, ki bi ga lahko plačal upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Ker razlika med navedenima zneskoma presega 3 %, se uporabi znižanje, ki je enako razliki med obema ugotovljenima zneskoma. Organ je tako ugotovil, da je tožeča stranka upravičena do izplačila 23.990,00 EUR, v ostalem pa se njen zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz razlogov kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navedla je, da ji ni jasno, kako je organ izračunal neupravičene stroške oziroma, kako je prišel do zneska 6.224,55 EUR, saj tega ni pojasnil in odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Ni ji jasno, zakaj organ omenja dva računa, zakaj omenja posteljo in zakaj zofo. Pri zofi je razumeti, da naj bi tožeča stranka kupila rabljeno opremo. Spornost obeh računov je bila odpravljena pred izdajo izpodbijane odločbe. Zofa tudi ni predstavljala nakupa rabljene opreme. Tožeča stranka je zofo kupila in jo plačala kot novo in je zanjo zofa novo nabavljena stvar, je lepša in dražja kot nova ali nerabljena. Pojma rabljenosti in restavracije sta relativna. Stvar je lahko stara in ni rabljena, lahko pa je nova in izdelana, kot da je stara. Prodajalec je tožeči stranka ob nakupu zagotovil, da zofa ni bila rabljena, vse do njenega nakupa oziroma prevzema. Iz zapisnika o kontroli se da razbrati izključno le to: ZOFA BUDAPEST (restavrirana). To se razume, da gre za restavrirano stvar in ne za rabljeno zofo. Na tej osnovi pa se ne more odreči dodelitve podpore za naložbe. Za tožečo stranko pomeni ta nakup investicijo. Glede na podan izračun v odločbi pa se ne more niti ugotoviti, ali znesek, do katerega naj bi bila tožeča stranka upravičena, presega znesek, ki je dodeljen upravičencu, za več kot 3 %, za razliko pa se uporabi znižanje zneska glede na Uredbo Komisije. Organ je to sankcijo navedel, pri čemer pa tudi ni obrazložil, zakaj je odštel dvakratni znesek zneska 6.224,55 EUR. Organ tudi ni upošteval določenih pravil iz razpisa, zlasti iz poglavij: omejitve, obravnava vlog in postopek odobritve. Nesporno je, da je organ nepravilno uporabil predpis, storil je tudi bistveno kršitev določb postopka, utemeljeni pa so tudi očitki glede dejanskega stanja oziroma je bil o tem napravljen napačen sklep. Glede na navedeno je tožeča stranka predlagala, da sodišče tožbi ugodi, zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in naloži predstojniku organa izdajo temu ustrezne odločbe, sredstva v višini 12.449,10 EUR pa nakaže na tam navedeni račun, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov tega postopka oziroma je predlagala podrejeno, da sodišče odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o delni zavrnitvi zahtevka za izplačila sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121-2041/2008/13 z dne 26. 6. 2009, v višini 12.449,10 EUR.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev, št. 33121-2041/2008/11 z dne 18. 2. 2009, odobril njeno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 36.439,19 EUR iz ukrepa 312: Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij pod pogoji in na način iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. oči Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 (v nadaljnjem besedilu Uredba PRP 2007-2013, Uradni list RS, št. 73/08, 17/09) in Javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 88/08. Ta odločba je postala dokončna. Tožeča stranka je nato vložila zahtevek za izplačilo dodeljenih sredstev v zgoraj navedeni višini in zahtevku priložila določeno dokumentacijo. Po izvedenem postopku (dopolnitvi zahtevka na poziv upravnega organa in neodvisno od njegovega poziva) je upravni organ v skladu z določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu (ta določa, da zahtevek za izplačilo sredstev, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun, pri čemer nakazilo na račun šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno, če pa zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo) izdal odločbo, s katero je delno zavrnil zahtevek za izplačilo sredstev in sicer v višini 12.449,10 EUR. Svojo odločitev je oprl na naslednje ugotovitve: - da je bilo pri administrativnem pregledu zahtevka za izplačilo ugotovljeno, da je k zahtevku priložen račun podjetja B. d.o.o., št. ... z dne 15. 5. 2009, v znesku 1.440,00 EUR za dela, ki niso bila predvidena v vlogi, in da račun podjetja C., št. ... z dne 3. 4. 2009, v znesku 762,60 EUR ni imel priloženega dokazila o plačilu, zaradi česar sta bila oba računa izločena iz zahtevka, - da je bilo pri kontroli izvedenih del na kraju samem ugotovljeno, da se določena oprema ne nahaja na kraju samem (postelja you and me – račun v višini 1.772,00 EUR neto) ter, da se v zahtevku uveljavlja tudi restavrirana zofa v višini 8.333,33 EUR neto, ki pa se glede na Omejitve (točka IV javnega razpisa), po kateri se podpora za naložbe ne dodeli za nakup rabljene opreme, tudi ne more upoštevati. Upravni organ je nato te postavke obračunal in ugotovil skupno višino neupravičenih stroškov v višini 6.224,55 EUR in zaključil, da je glede na določbo 31 (1). člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. 12. 2006 tožeča stranka ob upoštevanju znižanja upravičena do izplačila 23.990,09 EUR.

Tudi po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da iz obrazložitve odločbe ni jasno, na kakšen način je upravni organ izračunal kot skupno višino neupravičenih stroškov znesek v višini 6.225,44, upoštevaje zgoraj povzete postavke (že na prvi pogled je namreč jasno, da npr. vsota navedenih postavk nedvomno presega ugotovljeni znesek neupravičenih stroškov) in glede na to ugotovljeno višino neupravičenih stroškov nato zmanjšal znesek dodeljenih sredstev za 12.499,10 EUR glede na določbo 31 (1). Uredbe Komisije, ki določa znižanja in izključitve po preveritvi dodeljenih sredstev in sredstev, do katerih je upravičenec upravičen po pregledu. Ker tako izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in nepopolni in se odločbe ne da preizkusiti, je upravni organ s tem bistveno kršil pravila postopka (določba 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljnjem besedilu ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zaradi česar je sodišče tožbi že iz tega razloga ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), odpravilo izpodbijano odločbo in jo po določbi 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj upravni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka, hkrati pa naj tudi ugotovi, ali so bile pomanjkljivosti obeh računov (računa podjetja B. d.o.o., št. ... z dne 15. 5. 2009, v znesku 1.440,00 EUR ter računa podjetja C., št. ... z dne 3. 4. 2009 v znesku 762,60 EUR) res odpravljene že pred izdajo izpodbijane odločbe, kot to zatrjuje tožeča stranka v tožbi, in ugotovitev o tem ustrezno upošteva, presodi pa naj tudi ugovor tožeče stranke o izločitvi računa za nakup restavrirane zofe v smislu Omejitve pod točko IV Javnega razpisa, po kateri se podpore za naložbe po tem javnem razpisu ne dodelijo (med drugim) za nakup rabljene opreme, saj tudi po mnenju sodišča restavrirana oprema (restavrirati pomeni narediti, da kar poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko – Slovar slovenskega knjižnega jezika, MK, 1198) ne pomeni enako kot rabljena oprema. Sodišče se pa ne strinja s tožečo stranko, da pa ni jasno, zakaj odbitek od dodeljenih stroškov v višini dvakratnega zneska ugotovljenih neupravičenih stroškov. Po določbi 31(1). Uredbe Komisije (ES) št. 1975/06 se plačila izračunajo na podlagi tistega, kar izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi torej: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3%, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med navedenima zneskoma. Povedano drugače: po preračunu upravičenih in neupravičenih stroškov glede na dodeljena sredstva, se najprej izračuna, če razlika zneska med dodeljenimi sredstvi in sredstvi, do katerih je upravičenec upravičen, presega 3 %. Če ta prag presega, se znesek sredstev, do katerih je upravičenec upravičen, zniža za razliko med zneskom dodeljenih sredstev in zneskom upravičenih sredstev, kar pa je upravni organ v obravnavanem primeru (sicer z upoštevanjem neobrazloženega in (še) neutemeljenega zneska neupravičenih stroškov v višini 6.224,55 EUR) tudi storil. K 2. točki izreka: Odločitev o ugoditvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.