Jedro

Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, lahko Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi le, če nastane upošteven dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi zakonsko dovoljenimi (1. odstavek 420. člena ZKP) kršitvami.

Če je povprečnina določena v okviru zakonskega razpona in je izpodbijana le primernost višine povprečnine, to predstavlja dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsojenega A.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, ter mu naložilo povrnitev nastalih stroškov kazenskega postopka v višini 173.429,00 SIT, od tega 120.000,00 SIT povprečnine. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo povrnitev v pritožbenem postopku nastalih stroškov, in sicer povprečnine v znesku 50.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca v zakonskem roku (3. odstavek 421. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), dne 26.3.2001, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot navaja, iz razloga po 1. točki (katera kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je podana, vložnik ne konkretizira) in 2. točki (zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloči v skladu z določili 426. člena ZKP, predlaga pa tudi uporabo 427. člena ZKP. Prosi tudi, da se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z vloženim pravnim sredstvom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da ta ni utemeljena. Tožilec navaja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi sicer pravi, da zahteve ne vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, smiselno pa stori prav to in sicer tako glede kaznivega dejanja kakor tudi odločitve o stroških kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi zagovornik navaja, da je podana kršitev v smislu 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ker v postopku ni bilo dokazano, da je obsojenec oškodovancu povzročil poškodbo na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Četudi se upošteva, da je obsojenec proti oškodovancu zamahoval s kovinskih ključem, iz tega ni mogoče sklepati o obstoju kaznivega dejanja. Glede udarca z roko pa je po mnenju zagovornika nesprejemljivo, da je sodišče sprejelo izpovedbo oškodovanca, ne da bi z izvedenskim mnenjem dokazalo obstoj kvalifikatorne okoliščine kaznivega dejanja. Tako se je sodišče izognilo problemu zastaranja, ki bi nastopilo ob ugotovitvi, da obstoja kvalifikatorne okoliščine ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Nesprejemljivo je, da se glede poškodbe, ki objektivno nima znakov hude telesne poškodbe, ocenjuje, da je bila povzročena na način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje. Zaradi navedenega je po presoji zagovornika v škodo obsojenca storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Četudi zagovornik svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede izvedenih dokazov (zlasti izpovedbe oškodovanca O.R. in izvedenskega mnenja dr. S.Š. - Z.) sprejelo sodišče prve stopnje ter potrdilo sodišče druge stopnje, nesprejemanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, uveljavlja z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona in procesne kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, teh zagovornikovih navedb ni mogoče oceniti drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče ne more presojati, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). ZKP tudi ne predvideva, da vložnik zahteve predlaga uporabo določbe 427. člena ZKP, kot je storjeno v obravnavani zahtevi. Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, lahko Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi le, če nastane upošteven dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi zakonsko dovoljenimi (1. odstavek 420. člena ZKP) kršitvami.

Zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, natančneje zaradi povprečnine, katere plačilo je obsojencu naložilo sodišče prve stopnje. Meni, da je obrazložitev sodišča druge stopnje, da je odločba o povprečnini v prvostopenjski sodbi ustrezna, ker je bilo opravljenih pet glavnih obravnav in je razvidno, da sta se obdolženec in zagovornik na vse možne načine izogibala obravnavanju, nekorektna in neutemeljena. ZKP dopušča, da udeleženci postopka svojo nenavzočnost na obravnavi opravičijo. V predmetni zadevi je tako tudi ravnal, sodišče prve stopnje pa je opravičila sprejelo. V spisovnem gradivu je mogoče preveriti, da obravnave niso bile opravljene iz utemeljenih razlogov, kolikor pa so bile obravnave prelagane po nepotrebnem, pa je to problem sodišča in ne obdolženca. Prav tako je problem sodišča, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi bistvenih kršitev. Zagovornik meni, da ZKP ne tolerira, da ta napaka sodišča postane stroškovna zaveza obdolženca.

Vložnik ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje povprečnine ni določilo v okviru zakonskega razpona (najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratnik te plače - 3. odstavek 92. člena ZKP), ampak izpodbija primernost višine povprečnine, ki je bila obsojencu določena znotraj zakonskih okvirov, kar predstavlja dejansko vprašanje, ki po zakonu (2. odstavek 420. člena ZKP), kot že obrazloženo, ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato zahteva tudi v tem delu ni uspela.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske in družinske razmere obsojenca, kot so razvidne iz kazenskega spisa.