Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, za katerega ni prejel plačila, kot če bi delal 174 ur.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 4.035,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila in pravdne stroške v višini 1.364,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da tožnik svojih navedb o kršenem dnevnem počitku ni konkretiziral. Ni navedel za posamezen dan oziroma posamezno uro, katero delo je opravljal. Tožba je nesklepčna. Sodišče prve stopnje se do ugovora nesklepčne tožbe ni vsebinsko opredelilo. Ni se opredelilo do predloženih evidenc toženke, s katerimi je dokazovala delovno obremenjenost tožnika, dnevnika usposabljanja in ukazov. Ni upoštevalo ugovora prekluzije glede beležk A. A., katera dejstva je ugotovilo iz beležk tožnika in B. B., ni utemeljilo. Beležke niso skladne, če so bile narejene s strani drugih pripadnikov Slovenske vojske, se ne morejo nanašati na tožnika. Zmotno je ocenilo izpoved priče C. C. Tožnik je v času pripravljenosti opravljal delo le v primeru aktivacije. Ni upoštevalo, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti potrebni počitek. Potrebni počitek mu je zagotovila. V daljšem časovnem obdobju mu je zagotovila dnevni počitek. Zmotno je štelo, da gre v primeru dnevnega počitka za enovito pravico in tako sploh ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka na posamezni dan je tožniku zagotovila. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka.

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožba ni sklepčna, in da se sodišče prve stopnje do njenega tovrstnega ugovora ni opredelilo. To je storilo v točki 4 obrazložitve. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katero obdobje na mednarodni misiji na Kosovu, na katero je bil napoten od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014 (KFOR 28), uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka. Odškodnino je uveljavljal za skupaj 70 dni (delo v bazah D. in E. ter v tem okviru zlasti varovanje opazovalnice F.), pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je tožnik opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka dnevni počitek zagotovila.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Ker tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu toženka zagotovila dnevni počitek, so nebistvene pritožbene navedbe, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka in da bi se dnevni počitek zagotavljal kot povprečje v daljšem časovnem obdobju.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka tožniku kršila pravico do dnevnega počitka v zatrjevanem obsegu, in sicer zaradi pripravljenosti v bazah D. in v tem okviru opazovalnice F. ter E., pri čemer je pavšalno utemeljilo, da je v času pripravljenosti opravljal (določeno) delo. V zvezi s tem toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da zgolj navedeno ne zadošča za presojo utemeljenosti zahtevka. Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka, zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).1

8. Toženka sicer v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do predloženih evidenc mesečne obremenjenosti, kar je storilo v točki 10 obrazložitve; katera bistvena dejstva glede zagotavljanja dnevnega počitka na posamezni dan bi sodišče ugotovilo iz te evidence ali predloženega dnevnika usposabljanja in ukazov, toženka v pritožbi niti ne konkretizira. Del izpovedi priče C. C., ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, se nanaša na vodenje evidenc in ne na zagotavljanje dnevnega počitka. Sodišču prve stopnje pri tem neutemeljeno očita zmotno dokazno oceno. Do njenega ugovora prekluzije glede beležk A. A. se v izpodbijani sodbi res ni opredelilo, vendar te niti niso bile predložene – tožnik je v vlogi z dne 20. 2. 2020 le predlagal, da sodišče vpogleda v beležke A. A., B. B. in G. G., predložene v drugi zadevi IV Pd 28/2019 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah.

9. Toženka v pritožbi utemeljeno oporeka višini prisojene odškodnine in v zvezi s tem opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen vsaj delno (v določenem obsegu ur). Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.2 V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec – pripadnik Slovenske vojske opravil, za katerega ni prejel plačila, kot če bi delal 174 ur (drugi odstavek 98. c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

10. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede bistvenih vprašanj, ali je tožnik v pripravljenosti dejansko opravljal delo, ki je poseglo v pravico do dnevnega počitka oziroma za katerega ni prejel plačila, in v kakšnem obsegu.

11. Pri odločitvi, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodba VS RS VIII Ips 21/2018. Podobno sklepa VS RS VIII Ips 22/2020 (QRF) in VIII Ips 40/2020 (dosegljivost). 2 Sklepa VS RS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021.