Jedro

Teoretična možnost vplivanja na neodkrite storilce ne more biti podlaga za odreditev pripora (koluzijska nevarnost).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega V. N. odredi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kpd 4694/2012 z dne 27. 1. 2012 zoper obdolženega V. N. odredila pripor iz pripornih razlogov ponovitvene in koluzijske nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 4., 2. in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom in 34. členom ter preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom I Ks 4694/2012 z dne 30. 1. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za odreditev pripora zavrne in odredi, da se obdolženec izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljeno. Po mnenju vrhovne državne tožilke zahteva izpodbija dejanske ugotovitve sodišč, ki se nanašajo na koluzijsko in ponovitveno nevarnost obdolženca, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker da v konkretnem primeru ni stvarno utemeljenih razlogov za sklepanje, da pri obdolžencu obstoji ponovitvena nevarnost ter da bi bilo mogoče pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže in nevarnosti obdolžencu očitanih kaznivih dejanj (pri sebi je imel pištolo znamke Walther) upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, dejstvo, da se nahaja v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja dogovor za kaznivo dejanje po prvem odstavku 298. člena KZ, katerega utemeljen sum je bil s strani sodišče že preizkušen v sklepu o opravi preiskave Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu II Kpr 44904/2010, obdolženčevo nezaposlenost ter odločnost, ki jo je izkazal pri storitvi kaznivega dejanja. Na podlagi navedenih okoliščin je povsem utemeljeno sklepalo, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja ter da odreditev drugega milejšega ukrepa obdolženca ne bi učinkovito odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj.

6. Vložnik zahteve z navedbama, da je obdolženec oče treh nepreskrbljenih otrok ter da je sodišče spregledalo, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji ostali pri poskusu, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Utemeljeno pa obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ni podan priporni razlog koluzijske nevarnosti, ker zgolj teoretična možnost vplivanja na neodkrite storilce ne more biti podlaga za odreditev pripora.

8. Preiskovalna sodnica je presojo o obstoju koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oprla na dejstvo, da bo obdolženec lahko vplival na doslej še neodkritega udeleženca kaznivega dejanja in na takšen način dosegel, da storilec nikoli ne bi bil odkrit. Zunajobravnavni senat je takšni presoji preiskovalne sodnice v celoti pritrdil. 9. Priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če je upravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak da a) morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. V obravnavanem primeru takšne posebne okoliščine niso podane. Zgolj domneva, da bi obdolženec na prostosti lahko vplival na doslej še neznanega storilca oziroma prikrivalca in s tem onemogočil njegovo odkritje, namreč ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na sostorilce. Zagovornik zato pravilno ocenjuje, da v času odreditve pripora priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni bil podan.

10. Ugotovljena kršitev 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, zato je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je odločilo, da se pripor zoper obdolženega V. N. odredi samo iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker ostale v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je delno vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče v preostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).