Jedro

Tožeče stranke v tem sporu samostojno uveljavljajo zahtevke zaradi ugotovitve denarne terjatve zoper toženo stranko (prejšnjega delodajalca, ustanovitelja njihovega zadnjega delodajalca in njegovega večinskega lastnika), pri kateri jim ni prenehalo delovno razmerje, tako da so dolžne, ker v sporu niso uspele, toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka, vendar ne solidarno, temveč v sorazmernem deležu glede na višino zahtevka, ki ga je s tožbo uveljavljala vsaka tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka (glede stroškov postopka) spremeni tako, da se glasi: „Vsaka tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 78,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožečih strank do tožene stranke in sicer glede tožnice S.A. - navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.326,56 EUR, skupaj 2.430,74 EUR; glede tožnice G.B. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.890,55 EUR, skupaj 2.994,73 EUR; glede tožnice E.B .– navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.268,40 EUR, skupaj 2.372,58 EUR; glede tožnice M.B. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.807,35 EUR, skupaj 2.911,53 EUR; glede tožnika A.C. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.316,60 EUR, skupaj 2.420,78 EUR; glede tožnice M.C. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.289,28 EUR, skupaj 2.393,46 EUR; glede tožnice M.F. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.934,05 EUR, skupaj 3.038,23 EUR; glede tožnice I.F. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.986,00 EUR, skupaj 3.090,18 EUR; glede tožnika F.F. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.945,95 EUR, skupaj 3.050,13 EUR; glede tožnice M.F. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.749,60 EUR, skupaj 2.853,78 EUR; glede tožnice M.G.– navadna terjatev v višini 208,24 EUR, prednostna terjatev v višini 3.973,97 EUR, skupaj 4.182,21 EUR; glede tožnice O.H. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.259,12 EUR, skupaj 2.363,30 EUR; glede tožnika F.H. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.645,00 EUR, skupaj 2.749,18 EUR; glede tožnika B.K. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.197,64 EUR, skupaj 2.301,82 EUR; glede tožnice J.K. – navadna terjatev v višini 52,09 EUR, prednostna terjatev v višini 1.643,49 EUR, skupaj 1.695,58 EUR; glede tožnice E.K. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.098,36 EUR, skupaj 2.202,54 EUR; glede tožnice E.K. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.944,64 EUR, skupaj 3.048,82 EUR; glede tožnika P.L. – navadna terjatev v višini 156,27 EUR, prednostna terjatev v višini 2.219,84 EUR, skupaj 2.376,11 EUR; glede tožnika D.M. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.209,12 EUR, skupaj 2.313,30 EUR; glede tožnice S.M. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.160,36 EUR, skupaj 2.264,54 EUR; glede tožnika M.O. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 902,90 EUR, skupaj 1.007,08 EUR; glede tožnice E.P. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.801,48 EUR, skupaj 2,905,66 EUR; glede tožnice M.P. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.828,55 EUR, skupaj 2.932,73 EUR; glede tožnice A.R. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.945,95 EUR, skupaj 3.050,13 EUR; glede tožnice N.R. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.413,48 EUR, skupaj 2.517,66 EUR; glede tožnice M.R. – navadna terjatev v višini 52,09 EUR, prednostna terjatev v višini 1.655,79 EUR, skupaj 1.707,88 EUR; glede tožnika I.S. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 4.558,45 EUR, skupaj 4.662,63 EUR; glede tožnice D.Š. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 3.274,20 EUR, skupaj 3.378,38 EUR; glede tožnika D.Š. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 3.200,95 EUR, skupaj 3.305,13 EUR; glede tožnika S.Š. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 3.679,40 EUR, skupaj 3.783,58 EUR; glede tožnice A.Š. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.488,64 EUR, skupaj 2.592,82 EUR; glede tožnice M.Š. – navadna terjatev v višini 52,09 EUR, prednostna terjatev v višini 2.695,95 EUR, skupaj 2.748,04 EUR; glede tožnice Z.Š. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 3.095,45 EUR, skupaj 3.199,63 EUR; glede tožnice M.T. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 3.198,50 EUR, skupaj 3.302,68 EUR; glede tožnice A.Z. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.225,32 EUR, skupaj 2.329,50 EUR; glede tožnice D.Z. – navadna terjatev v višini 104,18 EUR, prednostna terjatev v višini 2.217,28 EUR, skupaj 2.321,46 EUR (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka (2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 2.841,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (3. točka izreka).

Tožeče stranke so se pritožile zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. V obširno vloženi pritožbi navajajo, da se sodišče ni opredelilo do večine njihovih trditev, ki so jih podale v tožbi in v pripravljalnih vlogah. Sodišče ni upoštevalo določb Direktive 2001/23/ES, ni se opredelilo do nezakonitosti postopka spremembe delodajalca, ker so bile prevzete na delodajalca, ki je bil brez premoženja zaradi česar se je njihov delovnopravni položaj bistveno poslabšal. Družba M. razen minimalnega osnovnega kapitala ni imela skoraj nobenih lastnih sredstev. Poleg tega sodišče ni upoštevalo njihovih navedb glede kršitev obveznosti v okviru pravnega instituta koncernskega privilegija, in da je šlo pri pogodbi o zaposlovanju delavcev iz A. v M. za vzajemno neizpolnjeno pogodbo. Sodišče očitno ne loči med pojmom uvedbe in začetkom stečajnega postopka. Izpodbijana sodba vsebuje nasprotujoče razloge, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Menijo, da med navedeno direktivo in določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) obstajajo velike pomenske razlike, kar bi moralo sodišče upoštevati. Sodišče se ni v ničemer ukvarjalo s predhodnim vprašanjem v skladu z določbo 2. odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju EU. Zaradi takšnih postopkovnih pomanjkljivosti je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tej zvezi opozarjajo na več nepravilnosti, ki se nanašajo na prehode delavcev, uvedbe stečajev nad konkretnimi družbami, prijavljanjem terjatev, vlogo sindikata in na ostala pomembna dejstva. Predvsem pa na to, da je bila takrat večina delavcev prevzetih v času po uveljavitvi ZDR, zaradi česar sodišče ne bi smelo izhajati tudi iz določb predpisov, ki so veljali pred ZDR. Sodišče bi moralo razlagati določbe 3. in 4. odstavka 73. člena ZDR skladno s pravom EU. Cilj Direktive 2001/23/ES je v varovanju delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, ki je v tem, da se pravice delavcev ohranijo nespremenjene. Tožeče stranke imajo interes, da se poravnajo njihove terjatve, zaradi česar bi morala tožena stranka s svojim premoženjem jamčiti za njihovo plačilo, saj družba M. ni imela dovolj premoženja, kar je potrdil v izpovedbi direktor F.P.. V kolikor sodišče ne bo zahtevalo presojo skladnosti določbe 3. odstavka 73. člena ZDR z navedeno direktivo, bodo v zadevi uporabile vse razpoložljiva pravna sredstva ter proti Sloveniji sprožile ustrezne postopke pred pristojnim mednarodnim sodiščem. V tej zvezi Dogovor o prehodu delavcev iz A. v M. z dne 20. 4. 2005 in Pogodba o prevzemu delavcev na delo in opravljanju dejavnosti z dne 14. 12. 1995 kljub začetkom stečajnim postopkov nad družbama A. in M. še vedno veljata, saj gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo v smislu določb 1. odstavka 265. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in spremembe). Poleg tega je iz dopisa z dne 25. 9. 2000, ki sta ga obe družbi poslali Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, razvidno, da imajo delavci na osnovi pogodbe zagotovljeno enako socialno varnost kot delavci v družbi ustanoviteljici. Poleg tega bi moralo sodišče preizkusiti utemeljenost tožbenih zahtevkov na podlagi določb 42. in 43. členov ZFPPIPP, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta do upnikov. Protipravnost ravnanja tožene stranke je potrebno presojati tudi z vidika kršitev Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/1993 in spremembe) ter zaradi neizpolnitve obveznosti v okviru instituta koncernskega privilegija v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah. Tožena stranka je namreč skozi celotno obdobje poslovanja družbe M. preko določanja cen storitev skrbela za zmanjševanje premoženja te družbe. To pa pomeni, da se je brez dvoma zavedala, da družba brez premoženja ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Tožeče stranke se ne strinjajo tudi glede odločitve o stroških postopka, saj so njihovi zahtevki povezani z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja, kar pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 svoje stroške nositi sama. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Nobena od očitanih bistvenih postopkovnih kršitev ni podana, poleg tega je sodišče izvedlo potrebne dokaze ter pravilno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da so bili pogoji za prevzem delavcev med obema družbama v celoti spoštovani. Tožečim strankam je prenehala pogodba o zaposlitvi pri družbi M. in poslovnega razloga pred začetkom stečajnega postopka nad obema družbama, zaradi česar niso v nobenem primeru izkazani pogoji za njeno solidarno odgovornost. Tožeče stranke so v stečajnem postopku prijavile terjatev iz naslova neizplačanega ragresa in odpravnine, pri čemer so bile napotene na pravdo zaradi ugotovitve obstoja navedenih terjatev, in ne zaradi ugotovitve njene odškodninske odgovornosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tako glede odločitve o zavrnitvi zahtevkov za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova regresa in odpravnine kot tudi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov tožečih strank pravilno razsodilo. V tej zvezi je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Takšna ugotovitev pa se ne nanaša na odločitev o naloženih stroških tožene stranke tožečim strankam, da jih povrnejo toženi stranki solidarno (v 3. točki izreka), kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da so bile tožeče stranke najprej delavci tožene stranke, pri čemer so v nadaljevanju na podlagi pogodbe o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995, sklenjene med toženo stranko in M., postale delavke družbe M.. Tožečim strankam je nato v letu 2009 prenehalo delovno razmerje pri družbi M. zaradi odpovedi pogodb o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Dne 12. 10. 2009 je bil začet stečajni postopek nad družbo M.. Tožeče stranke so v stečajnem postopku prijavile terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 in odpravnino, kar je stečajni upravitelj priznal. Ker družba M. v stečaju ni bila sposobna poplačati priznanih terjatev, so tožeče stranke enake terjatve prijavile tudi v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki je bil uveden dne 2. 10. 2009 Tožeče stranke so se v sporu sklicevale na dejstvo, da je prišlo z njihovim prihodom v invalidsko podjetje M. do spremembe delodajalca po določbi 73. člena ZDR, pri katerem je kasneje prišlo do bistvenega poslabšanja razmer, zato je po njihovem stališču tožena stranka na podlagi določbe 4. člena direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov in določbe 4. odstavka 73. člena ZDR kot delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovorna za uveljavljene terjatve. Sodišče prve stopnje je dokazno preizkusilo takšne trditve in ugotovilo, da je bil uveden stečajni postopek nad zadnjim delodajalcem tožečih strank kasneje kot stečajni postopek med toženo stranko, zaradi česar ta ni mogel realizirati dogovora za njihovo vrnitev nazaj v delovno razmerje k toženi stranki, kar pomeni, da v konkretnih primerih ni izkazana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako obrazložene razloge v izpodbijani sodbi kot pravilne.

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. pri M. so tožeče stranke imele pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M.. Sodišče prve stopnje sicer ni točno ugotovilo datuma prenehanja delovnega razmerja pri M., kar pa za odločitev ni bistveno, saj tožeče stranke niso zatrjevale, da bi v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR uveljavljale varstvo pravic pri toženi stranki in sodno varstvo. Ker A. ni njihov delodajalec in delovno razmerje z A. ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, saj se tožeče stranke na delo k toženi stranki niso vrnile, ne morejo na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. v M. od tožene stranke uspešno uveljavljati terjatve iz delovnega razmerja. ZFPPIPP namreč med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka nad toženo stranko ne pomeni, da ne bi mogle uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. v M., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek.

ZFPPIPP v 28. členu določa temeljne obveznosti poslovodstva pri vodenju poslov. Po 1. odstavku 28. člena ZFPPIPP mora poslovodstvo zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke. Po 2. odstavku 28. člena ZFPPIPP pa mora poslovodstvo pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. V skladu s 3. odstavkom 28. člena ZFPPIPP so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona, odškodninske odgovornosti pa so prosti, če v skladu s 4. odstavkom 28. člena ZFPPIPP dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Nadalje 29. člen ZFPPIPP določa temeljne obveznosti članov nadzornega sveta pri opravljanju nadzora nad vodenjem poslov družbe. V skladu s 1. odstavkom 29. člena ZFPPIPP mora nadzorni svet pri izvajanju svojih pristojnosti in odgovornosti za opravljanje nadzora nad vodenjem poslov družbe redno preverjati ali je družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna in ali poslovodstvo ravna v skladu s pravili iz 2. poglavja tega zakona. Člani nadzornega sveta so po določbi 2. odstavka 29. člena ZFPPIPP solidarno odgovorni družbi za škodo, ki jo je imela zaradi kršitve njihovih obveznosti iz 2. poglavja tega zakona, svoje odgovornosti pa so prosti, če v skladu s 3. odstavkom 29. člena ZFPPIPP dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Nadalje ZFPPIPP v Pododdelku 2.2.3 (členi od 42 do 44) določa odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov. Po določbi 1. odstavka 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo odgovorno upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona (poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja - 35. člen, sklic skupščine - 36. člen, vpis in plačilo novih delnic - 37. člen, obveznost poslovodstva vložiti predlog za začetek stečajnega postopka - 38. člen, obveznosti poslovodstva glede postopka prisilne poravnave - 39. člen), in če je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona (obveznost enakega obravnavanja upnikov). Po določi 1. odstavka 43. člena ZFPPIPP so člani nadzornega sveta solidarno odgovorni upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. ZFPPIPP v 5. odstavku 44. člena določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja na račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako da mora odgovorna oseba plačati odškodnino družbi kot stečajnemu dolžniku.

Iz navedenega izhaja, da se določbe ZFPPIPP nanašajo na odškodninsko odgovornost uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika, ki je nastala upnikom zaradi neizvedbe ukrepov iz 35. do 39. člena tega zakona ali ravnanja v nasprotju s prepovedjo iz 34. člena tega zakona, ne pa na odškodninsko odgovornost lastnika oziroma družbenika stečajnega dolžnika. Ker ustanovitelj odškodninsko ne odgovarja za stečaj, ne gre za protipravno ravnanje tožene stranke kot lastnika M., ker naj bi bil stečaj nad M. uveden „prepozno“, in se delavci M. niso mogli ponovno zaposliti pri toženi stranki na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev A. pri M. iz leta 1995. Ker ni v ničemer izkazanega protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 2/02, s spremembami; OZ), ki določa protipravnost kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožečim strankam, ker njihove terjatve niso bile v celoti poplačane v stečajnem postopku nad M.. Ker torej niso odločilnega pomena podatki o slabem ekonomskem stanju A. in M. pred uvedbo stečajnega postopka, na katere so se sklicevale tožeče stranke, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati ekonomskega in finančnega stanja tožene stranke in M. pred uvedbo stečajnega postopka.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive 2011/23/ES, saj so tožeče stranke prešle iz A. v M. v letu 1996 v skladu s takrat veljavnima Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). V tem času torej novi ZDR še ni veljal. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR). ZDR v 3. odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 4. odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost A. (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja delavcev v M. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcem prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva 2001/23/ES izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje v spornem primeru utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Nadalje tudi iz navedene direktive ne izhaja, da bi se pojem „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zaradi česar takšna ureditev ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

V skladu s tako obrazloženimi razlogi je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o zavrnitvi zahtevkov tožečih strank zaradi ugotovitve obstoja uveljavljenih terjatev (v 1. točki izreka) ter o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka (v 2. točki izreka) v celoti utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških (v 3. točki izreka sodbe), da so tožeče stranke dolžne toženi stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.353,00 EUR. V pritožbi opozarjajo na pravilno uporabo določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS, da so uveljavljene terjatve povezane s sporom o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar bi morala tožena stranka ne glede na izid pravde nositi svoje stroške postopka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšno pritožbeno zavzemanje zmotno, saj tožeče stranke v tem sporu samostojno uveljavljajo zahtevke zaradi ugotovitve denarne terjatve zoper toženo stranko, pri kateri jim ni prenehalo delovno razmerje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so dolžne v tem sporu povrniti nastale stroške toženi stranki. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v skladu s pravilno uporabo določbe 161. člena ZPP ne solidarno, kot jih je glede tega zmotno zavezalo sodišče prve stopnje, temveč v sorazmernem deležu glede na višino zahtevka, ki ga je s tožbo uveljavljala vsaka tožeča stranka. V skladu z navedenimi razlogi je tako lahko vsaka tožeča stranka zavezana za plačilo priznanih stroškov toženi stranki samo v deležu 1/36 zneska 2.841,00 EUR, to je v znesku 78,92 EUR.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in odločitev o stroških postopka (v 3. točki izreka) delno spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu (v 1. in 2. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranke so v pritožbenem postopku priglasile stroške in sicer tožeče stranke v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so tožeče stranke sicer delno uspele s pritožbo glede spremenjene odločitve o stroških postopka, vendar predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh, zato same krijejo svoje pritožbene stroške. Enaka odločitev se nanaša tudi na priglašene pritožbene stroške tožene stranke, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve.