Jedro

Če tožena stranka trdi, da razpisa, kot ga predvideva Pogodba o sodelovanju z dne 31. 1. 2011, ni izvedla (pa bi ga - da bi preverila, ali je tožeča stranka res najboljša in najugodnejša ponudnica storitev, dogovorjenih s Pogodbo o sodelovanju - morala) in če navedena trditev drži, je edini mogoč sklep ta, da je tožena stranka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja sama preprečila uresničitev odložnega pogoja iz 4. odstavka 11. člena Pogodbe o sodelovanju, kateri je bil postavljen v njeno breme. Ker se skladno s četrtim odstavkom 59. člena OZ v takem primeru šteje, da je pogoj uresničen, tožena stranka tožnici v tem postopku torej že iz tega razloga neutemeljeno odreka plačilo za storitve po Pogodbi o sodelovanju oziroma plačilo vtoževanega zneska.

Dogovor o poplačilu Pogodbe nakazuje, da je bila tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati „v vsakem primeru“ in da tožeča stranka na takšno odpoved ni pristala, saj navedeni dokument nima niti datuma niti podpisov pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.200,39 EUR pritožbenih stroškov, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12962/2014 z dne 5. 2. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi (I. točka izreka) in da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.862,25 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi, skladno s 355. členom ZPP ustrezno dopolni dokazni postopek tako, da izvede predlagane dokaze in pravilno ugotovi dejansko stanje, nato pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12962/2014 z dne 5. 2. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži še plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožbeno sodišče je utemeljenost dela pritožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo presojalo na podlagi opravljene pritožbene obravnave na naroku dne 16. 11. 2015. Na tem naroku je pritožbeno sodišče v dokazne namene ponovilo izvedbo listinskih dokazov ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. ter priče B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. 5. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče presodilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je po predlogu za izvršbo zahtevala plačilo računa št. 38 z dne 2. 12. 2013 (z datumom zapadlosti 1. 1. 2014) v višini 42.517,00 EUR, po podanem ugovoru zoper sklep o izvršbi pa v pravdnem postopku navajala, da je vtoževani račun izdala na podlagi Pogodbe o sodelovanju št. 000 z dne 31. 1. 2011 (v nadaljevanju Pogodba št. 000 oziroma Pogodba o sodelovanju). S tem, ko jo je tožena stranka dne 12. 7. 2013 obvestila, da na izvedenem razpisu ni bila izbrana (oziroma najkasneje s tem, ko ji je dne 2. 9. 2013 odpovedala Pogodbo o storitvah vzdrževanja), se je namreč izpolnil pogoj iz 4. odstavka 11. člena Pogodbe o sodelovanju - tj. z objavo rezultatov razpisa, na katerem tožeča stranka ni bila izbrana. Z izpolnitvijo tega pogoja pa je tožeča stranka (izvajalec) pridobila pravico toženi stranki (naročniku) izstaviti račun za preostali del zneska iz ponudbe za storitve. Znesek iz računa z DDV predstavlja tako razliko med pogodbeno dogovorjeno vrednostjo del (41.866,00 EUR brez DDV) in že plačanimi licencami in potnimi stroški po računu št. 32 (7.015,85 EUR brez DDV).

7. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili vzajemno, odplačno pogodbo, da je v obravnavanem primeru sporno ravno določilo 11. člena (te) Pogodbe o sodelovanju, v katerem sta stranki dogovorili plačilo in način plačila, da je bila v 1. odstavku 11. člena dogovorjena višina (fiksnega) plačila, v 4. odstavku 11. člena pa odložni pogoj, skladno s katerim je bilo plačilo vezano na zaključek in rezultate razpisa, da tožeča stranka na razpisu ni bila izbrana ter da je zato ob upoštevanju 4. odstavka 11. člena jasno, da mora tožena stranka poravnati vse pogodbene obveznosti (ne le potnih stroškov in stroškov licenc). Navedbe tožene stranke glede ostalih sklenjenih pogodb med strankama je štelo za brezpredmetne.

8. Takšno odločitev pred sodiščem druge stopnje izpodbija tožena stranka. Nesporna pa tudi pritožbeno ostajajo naslednja dejstva: - pravdni stranki sta dne 31. 1. 2011 sklenili Pogodbo o sodelovanju oziroma Pogodbo št. 000 za izvedbo projekta implementacije E. na podlagi rešitve A.; - pogodbeno ceno za storitve, ki so bile predmet Pogodbe št. 000, in pogoje plačila sta stranki dogovorili v 11. členu Pogodbe št. 000; - 4. odstavek 11. člena je določal: „Obseg storitev v sklopu te pogodbe se uvršča med pred prodajne aktivnosti. To pomeni, da bo na koncu projekta Naročnik izvedel razpis, h kateremu bo povabil tudi druge ponudnike. V kolikor Izvajalec ne bo izbran v sklopu omenjenega razpisa, se Naročnik zavezuje, da bo v vsakem primeru poravnal vse obveznosti do Izvajalca. Ob zaključku projekta, to je najkasneje do 7. 2. 2011, bo Izvajalec Naročniku izstavil račun za v ponudbi opredeljene licence in potne stroške, račun za preostali del zneska iz ponudbe za storitve bo Izvajalec izstavil po objavi rezultatov razpisa s strani Naročnika“; - pravdni stranki sta dne 7. 10. 2011 sklenili tudi Pogodbo o storitvah vzdrževanja - tožena stranka je 19. 4. 2013 objavila javni razpis, na katerem tožeča stranka ni bila izbrana; - dne 2. 9. 2013 je tožena stranka Pogodbo o storitvah vzdrževanja odpovedala z 90-dnevnim odpovednim rokom.

9. Povedano drugače, tožena stranka z obravnavano pritožbo ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama sklenjena Pogodba št. 000 nedvomno odplačna pogodba in da ta še vedno velja. Sodišču prve stopnje - celo izrecno - priznava tudi pravilno razlago citiranega določila 4. odstavka 11. člena omenjene pogodbe, torej da je nastanek vtoževane terjatve tožeče stranke (oziroma obveznosti tožene stranke izvesti celotno preostalo plačilo za storitve tožeče stranke) vezan na odložni pogoj, in sicer zaključek in rezultate razpisa. Utemeljenost svoje pritožbe gradi predvsem na trditvi, da se v obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnil, ker razpis, ki ga je predvidevala Pogodba št. 000, nikoli ni bil izveden (in je zato v izpodbijani sodbi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, sodba sodišča prve stopnje pa v zvezi tem dejstvom tudi nima razlogov). Sodišču prve stopnje pritožnica torej očita, da je brez vsakršnih razlogov utemeljenost predmetnega zahtevka nepravilno vezalo na razpis, katerega je tožena stranka izvedla v aprilu 2013. 10. Te očitke je pritožbeno sodišče sprejelo (četudi se - kot bo obrazloženo v nadaljevanju - izkaže, da na pravilnost izpodbijane odločitve nimajo vpliva). V zvezi z vprašanjem, ali je bil razpis, kot ga je predvideval 4. odstavek 11. člena Pogodbe št. 000 izveden, je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje obstajal spor (in sodišče prve stopnje bi se do spornih trditev pravdnih strank moralo opredeliti). Tožeča stranka je trdila, da je bil razpis iz aprila 2013, na katerem je bil izbran drug ponudnik, ne pa tožnica, edini razpis, ki ga je izvedla toženka in k prijavi povabila tudi tožečo stranko ter da dejstvo, da je bil omenjeni razpis „širši“ ne pomeni, da ni zajemal tudi razpisa, kakršnega je predvidevala tudi določba 4. odstavka 11. člena Pogodbe o sodelovanju (list. št. 71, 96). Toženka se je navedenemu upirala ter zatrjevala, da razpisa, kot ga je predvidevala Pogodba o sodelovanju, ni izvedla. Se je pa k temu zavezala, saj je želela preprečiti, da bi sklenila pogodbo o razvoju informacijskega sistema s ponudnikom, pri katerem bi se šele po sklenitvi pogodbe pokazalo, da nima vseh potrebnih znanj. A kasneje (po prevzemu zahtevane programske aplikacije v testno okolje in preizkusu le-te; list. št. 56) se je izkazalo, da aplikacija deluje dobro in se je zato odločila, da bo svoje sodelovanje s tožnico nadaljevala, in sicer brez da bi predhodno z razpisom ugotavljala, ali je tožnica še vedno najboljša ponudnica zahtevanih informacijskih storitev na trgu. Obveznost izvedbe razpisa je zato po njenem mnenju mogoče tolmačiti le v zvezi z izvedbo tistih storitev, ki so dejansko bile predmet Pogodbe o sodelovanju. Predmet razpisa z dne 19. 4. 2013 pa teh storitev ne zajema - ponudnik je namreč moral izkazovati sposobnost razvoja in implementacije intraneta, njegovo vzdrževanje, poleg tega pa tudi sposobnost vzdrževanja že obstoječega informacijskega sistema (ki je bil razvit na podlagi rešitve tožeče stranke).

11. Če tožena stranka trdi, da razpisa, kot ga predvideva Pogodba o sodelovanju z dne 31. 1. 2011, ni izvedla (pa bi ga - da bi preverila, ali je tožeča stranka res najboljša in najugodnejša ponudnica storitev, dogovorjenih s Pogodbo o sodelovanju - morala(2)) in če navedena trditev drži, pa je po presoji pritožbenega sodišča edini mogoč sklep ta, da je tožena stranka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (kar bo obrazloženo v nadaljevanju) sama preprečila uresničitev odložnega pogoja iz 4. odstavka 11. člena Pogodbe o sodelovanju, kateri je bil postavljen v njeno breme. Ker se skladno s četrtim odstavkom 59. člena OZ v takem primeru šteje, da je pogoj uresničen, tožena stranka tožnici v tem postopku torej že iz tega razloga neutemeljeno odreka plačilo za storitve po Pogodbi o sodelovanju oziroma plačilo vtoževanega zneska. Kot rečeno, sama namreč izpostavlja, da je bila s storitvami tožeče stranke zadovoljna, da se je odločila, da ne bo pridobivala ponudb konkurenčnih ponudnikov za razvoj informacijskega sistema in da je s tem, ko ni izvedla razpisa, izvedbo predmeta Pogodbe št. 000 dejansko predala tožnici (in izvedbe razvoja informacijskega sistema ni zaupala drugemu ponudniku - list. št. 87).

12. Ker tožena stranka ni izvedla razpisa (nastanek vtoževane terjatve pa je bil vezan tako na izvedbo kot tudi na rezultate razpisa), pa je s tem preprečila tudi uresničitev nadaljnjega pogoja, in sicer pogoja neizbire. Kljub temu, da je bila toženkina zaveza iz 4. odstavka 11. člena Pogodbe št. 000 jasna, je torej onemogočila preverjanje, ali tožnica ustreza toženkinim zahtevam. Razpis, kot ga je predvidevala omenjena določba, bi toženka zato morala izvesti. To je bila navsezadnje njena pogodbena obveznost. 13. Kot že nakazano, pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji trdila tudi, da uresničitve odložnega pogoja ni preprečila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (kot to za nastanek pravne fikcije zahteva četrti odstavek 59. člena OZ). Slednje namreč od vsakega udeleženca obligacijskega razmerja terja, da si pri sklepanju in kasnejšem izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi interesov nasprotne stranke. Ona pa je ravno s tem, ko se je odločila, da razpisa, predvidenega v Pogodbi o sodelovanju, ne bo izvedla, upoštevala interese tožeče stranke, in sicer da ji slednja dobavi informacijski sistem in nato s toženko še naprej poslovno sodeluje pri njegovem vzdrževanju in pri razvoju novih, dodatnih programskih aplikacij (list. št. 89 - pripravljalna vloga tožene stranke z dne 27. 8. 2014). Da je tožeča stranka svoj pogodbeni interes dosegla, pa ponavlja tudi v okviru obravnavane pritožbe (str. 9).

14. Tudi te pritožbene očitke je pritožbeno sodišče sprejelo. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je ocenilo, da je v tem oziru presoja namena, s tem pa pogodbeno sodelovanje med pravdnima strankama po izvedbi projekta implementacije E. sistema na podlagi rešitve A., pravno relevantna. Če se je s sklenitvijo nadaljnjih pravnih poslov pogodbeni interes tožeče stranke uresničil, obveznosti plačila toženi stranki namreč ni mogoče naprtiti. Sledilo je zato pritožbi v očitku zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z nadaljnjim poslovanjem med strankama (tj. po uspešni implementaciji sistema E.).

15. V okviru pravno relevantnega dejanskega stanja je tožnica tako zatrjevala, da je s sklenitvijo Pogodbe št. 000 zasledovala namen trajnejšega sodelovanja s toženo stranko. Plačilu vtoževanih stroškov razvoja in implementacije informacijskega sistema se je bila pripravljena odreči zgolj v primeru dolgoročnega sodelovanja s toženo stranko v okviru vzdrževanja vzpostavljenega informacijskega sistema in opravljanja drugih storitev, prek česar bi prejela prihodke v večkratniku zneska, ki bi se mu zaradi takšnega sodelovanja odpovedala (list. št. 118) ter da ji je tožena stranka na sestanku dne 4. 3. 2011 obljubila, da bo vrednost novih projektov, ki jih namerava v primeru uspešne izvedbe prvotnega projekta naročiti pri njej, znašala med 200 tisoč in 300 tisoč EUR, za kar naj bi tožena stranka tedaj že imela rezervirana sredstva (list. št. 71). Četudi bi bilo torej res, da je na podlagi drugih poslov prejela 54.407,00 EUR (kot to zatrjuje toženka), bi to pomenilo, da je na podlagi nadaljnjega sodelovanja prejela zgolj znesek, približno enak višini obveznosti, dogovorjeni s Pogodbo o sodelovanju, takšnega sodelovanja pa po njenem mnenju ni mogoče označiti kot dolgoročno sodelovanje (ki bi sledilo izbiri tožeče stranke na razpisu), v okviru katerega bi tožeča stranka kompenzirala strošek storitev po Pogodbi št. 000. 16. Na izpostavljene trditve je tožena stranka odgovorila, da takšne obljube dne 4. 3. 2011 njeni predstavniki tožnici niso dali, da pa je bil interes po nadaljnjem poslovnem sodelovanju nedvomno dosežen. Poslovno sodelovanje med pravdnima stranka (tj. sodelovanje po uspešni implementaciji programske opreme iz Pogodbe št. 000) je opisala (list. št. 84 in 89). Pri tem je navedla, da skupna vrednost storitev, ki jih je tožnica opravila za toženko bodisi kot dodatno naročene storitve po Pogodbi o sodelovanju št. 000 bodisi na podlagi Pogodbe o storitvah vzdrževanja v obdobju med majem 2011 in septembrom 2013, znaša 54.407,00 EUR, ter za dokazovanje navedenih dejstev predložila račune.

17. Po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje povzeto trditveno podlago tako ni nobenega dvoma, da sta obe pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje, sicer posredno, nastanek vtoževane terjatve vezali (tudi) na izpolnitev namena tožeče stranke po Pogodbi št. 000 o dolgoročnem sodelovanju, o katerem sta se sicer nedvomno strinjali(3). Strinjali pa se nista o tem, ali je bil ta namen dosežen že s sklenitvijo Pogodbe o storitvah vzdrževanja in naročilom nekaterih dodatnih programskih aplikacij (po katerih je tožnica skladno z zatrjevanji toženke prejela skupno 54.407,00 EUR) - tj. o obsegu pričakovanega poslovnega sodelovanja po uspešni implementaciji informacijskega sistema E. (katera je bila predmet Pogodbe št. 000).

18. Za popolno ugotovitev relevantnih dejstev v zvezi z dosego pogodbenega namena je zato pritožbeno sodišče po pooblastilu iz tretjega odstavka 347. člena ZPP razpisalo obravnavo ter sklenilo, da bo na njej zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter ostale v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagane priče. Senat sodišča druge stopnje pa je ob razpisu obravnave odločil tudi, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter da bo glede na nezapletenost o zadevi sodnica poročevalka tudi odločila (peti odstavek 347. člena ZPP).

19. Po tako izvedenem dokaznem postopku pa po presoji pritožbenega sodišča o doseženem namenu tožeče stranke v zvezi z dolgoročnim poslovnim sodelovanjem ni mogoče sklepati. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič in ponovnega vpogleda v listine se namreč ni potrdila trditev tožene stranke, da je bil s sklenitvijo Pogodbe o storitvah vzdrževanja in izvedbo drugih, dodatno naročenih storitev po Pogodbi o sodelovanju (o katerih sicer ni spora) namen, zasledovan s klavzulo iz 4. odstavka 11. člena Pogodbe o sodelovanju z dne 31. 1. 2011, dosežen.

20. Iz izpovedbe priče B. B. tako izhaja, da je bila iz razloga, ker so bili z izvedbo implementacije E. sistema zadovoljni, sklenjena še Pogodba o storitvah vzdrževanja (enako priča C. C.), da pa ostalim manjšim dogovorom, na podlagi katerih je tožeča stranka še dodatno razvila platformo A. ter toženki prodala licence, tudi sama tožena stranka ne pripisuje večjega pomena. Prav tako iz izpovedb izhaja, da se tožeči stranki med opravljenim poslom po Pogodbi o sodelovanju in sklenitvijo Pogodbe o storitvah vzdrževanja drugih poslov ni ponujalo. Če je temu tako (torej da drugih poslov tožeči stranki pred in po sklenitvi Pogodbe o storitvah vzdrževanja pri toženi stranki niso niti ponujali oziroma, da so se pogovarjali le o tem, da bo na podlagi Pogodbe o storitvah vzdrževanja tožeča stranka prejela približno med 1.000,00 in 1.500,00 EUR mesečno, kot je to izpovedala priča Č. Č.) in je tožena stranka vedela, kakšen namen je s sklenitvijo Pogodbe o sodelovanju zasledovala tožnica, pa pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožene stranke, da je bil tak namen dosežen. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo sporno, da se plačilu storitev po Pogodbi o sodelovanju tožeča stranka ni bila pripravljena odpovedati že v primeru, če bo razvit informacijski sistem lahko tudi vzdrževala, temveč šele v primeru, ko bo stroške razvoja dobila povrnjene tako prek vzdrževanja, kot tudi prek plačil novih, dodatno naročenih programskih aplikacij. Ko je iz izpovedb zaslišanih prič mogoče ugotoviti, da ji po uspešni izvedbi implementacije sistema E. kaj drugega, kot sklenitve Pogodbe o storitvah vzdrževanja pri toženi stranki niti ponudili niso (razen nekaterih manjših poslov, za katere pa celo same pravijo, da so brez večjega pomena – B. B. - oziroma da se o zneskih v zvezi z dodatnimi manjšimi razvoji sploh niso pogovarjali – Č. Č.), pa se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da je bil namen tožeče stranke dosežen oziroma da si je s tem, ko je brez izvedbe razpisa vzdrževanje zaupala tožeči stranki, prizadevala za uresničitev interesov nasprotne stranke.

21. Zlasti pa pogodbeni interes, zaradi katerega se je bila tožeča stranka pripravljena odpovedati plačilu storitev po Pogodbi o sodelovanju, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bil dosežen iz razloga, ker je bila z razpisom, ki ga je tožena stranka izvedla v aprilu 2013, Pogodba o storitvah vzdrževanja odpovedana. Tožena stranka ji torej dolgoročnega sodelovanja ni omogočila niti na podlagi Pogodbe o storitvah vzdrževanja. V tej pogodbi stroški implementacije namreč niso všteti. Povsem smiselna je zato trditev tožnice, da bi v primeru, če bi navedbe tožene stranke o višini plačil, ki jih tožeča stranka prejela na podlagi Pogodbe o storitvah vzdrževanja (in nekaj drugih naročilih), držale, to pomenilo le, da je tožeča stranka na podlagi nadaljnjega sodelovanja s toženo stranko prejela zgolj znesek, približno enak višini obveznosti iz Pogodbe o sodelovanju, katero vtožuje v tem postopku. Logično je namreč, da izvedba dodatnih storitev v približno enaki vrednosti kot je znašala vrednost storitev po Pogodbi o sodelovanju, ne more predstavljati izpolnitve poslovnega interesa tožeče stranke. Tožena stranka je torej tako z opustitvijo izvedbe razpisa v zvezi s predmetom Pogodbe o sodelovanju, kot tudi s kasnejšo odpovedjo sodelovanja na podlagi Pogodbe o storitvah vzdrževanja preprečila izpolnitev pogodbenega interesa, ki ga je tožeča stranka zasledovala s sklenitvijo Pogodbe o sodelovanju. Z manjšimi posli, za katere je celo priča B. B. izpovedala, da nimajo večjega pomena, in Pogodbo o storitvah vzdrževanja, se po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma pogodbeni interes tožeče stranke ni mogel realizirati.

22. Razpis z aprila 2013 za predmetni spor tako ne bi imel pomena le, če bi (upoštevaje trditve tožnice) tožena stranka trdila in dokazala, da je tožeča stranka prek realiziranega poslovnega sodelovanja (tj. sodelovanja v okviru Pogodbe št. 001, Pogodbe o storitvah vzdrževanja z dne 7. 10. 2011 ter drugih naročil tožene stranke (list. št. 83, 84) oziroma sodelovanja po uspešni implementaciji informacijskega sistema E. po Pogodbi št. 000) vkalkulirala tudi strošek dela po Pogodbi o sodelovanju. Ker je očitno, da se to ni zgodilo oziroma da bi se bila tožeča stranka vtoževanemu znesku pripravljena odpovedati zgolj v primeru, če bi ji bil v delo zaupan paket storitev, ki ga je po razpisu 2013 prejel nekdo drug, pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so v končni posledici za obravnavano zadevo relevantni tudi rezultati tega razpisa. V luči izvedenega dokaznega postopka se torej obrazložitev sodišča prve stopnje iz 11. in 12. točke izkaže kot pravilna.

23. Poleg tega pa je pritrditi sodišču prve stopnje v tistem delu njegove obrazložitve, v katerem v zvezi z Dogovorom o poplačilu Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 000 z dne 31. 1. 2011 ugotavlja, da je tožena stranka na njegovi podlagi že pred pravdo skušala doseči, da bi se tožeča stranka prostovoljno odpovedala plačilu (katerega sedaj zahteva v tem postopku). Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta namreč nakazuje, da je bila tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati „v vsakem primeru“ in da tožeča stranka na takšno odpoved ni pristala, saj navedeni dokument nima niti datuma niti podpisov pravdnih strank. O pravilnosti takšnega zaključka (tj. da je toženka dolžna plačati v vsakem primeru) pa je pritožbeno sodišče prepričano tudi na podlagi izpovedbe priče D. D,, in sicer da so tudi na sestanku, do katerega je prišlo po izdaji računa za opravljene storitve po Pogodbi o sodelovanju v aprilu 2011 (in ga je potrdila tudi priča Č. Č.), vztrajali pri plačilu računa in da jim je bilo (šele) takrat rečeno, da naj na opravljeno delo gledajo kot na „žeton“ postati dobavitelj toženi stranki, predstavljeno pa veliko število projektov, ki naj bi bili v kratkem času tudi realizirani.

24. Končno pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da četudi je vsota vseh projektov, na podlagi katerih sta pravdni stranki sodelovali po uspešni implementaciji informacijskega sistema E. po Pogodbi št. 000, 54.407,00 EUR, s tako majhnim izplenom tožena stranka - tudi po logiki stvari - ne bi mogla zagotoviti izpolnitve interesa tožeče stranke. Tožbeni zahtevek namreč glasi na 42.517,00 EUR in se nanaša na storitve po Pogodbi št. 000, tožnica pa je na podlagi Pogodbe o storitvah vzdrževanja (ter dodatnih naročil za razvoj programskih aplikacij) zanjo redno opravljala vzdrževanje, na podlagi česar naj bi zaslužila 54.407,00 EUR. Prek poslovnega sodelovanja v vrednosti 54.407,00 EUR pa tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni mogla uresničiti namena dolgoročnega poslovnega sodelovanja, ki bi tožeči stranki lahko upravičil 42.517,00 EUR, katerim se je bila sicer - kot to navaja sama - pripravljena odpovedati. Pomeni samo, da je tožeča stranka za (skoraj) isto ceno opravila dve različni storitvi - najprej je sistem implementirala, potem pa ga še vzdrževala ter za oboje prejela zgolj 54.407,00 EUR oziroma 62.826,02 EUR če upoštevamo še plačilo potnih stroškov in licenc.

25. Pritožbeno sodišče tako na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v postopku pred pritožbenim sodiščem ocenjuje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da se je interes tožeče stranke, zaradi katerega je slednja pristala na pogoje plačila iz določila 4. odstavka 11. člena Pogodbe, do razpisa v aprilu 2013 realiziral. Ker je torej na njegovi podlagi poslovno razmerje med pravdnima strankama dne 2. 12. 2013 prenehalo, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče nanj vezalo tudi ustrezne posledice - in sicer nastanek obveznosti plačila vtoževane terjatve. Če je bila tožena stranka zadovoljna z izvedbo storitve (kot sama zatrjuje) in sta obe vedeli, da je bil pogodbeni interes v trajnejšem sodelovanju oziroma opravljanju različnih storitev za toženo stranko, zakaj bi potem toženka izvedla še en razpis in v njegov sklop vključila tudi vzdrževanje že razvite programske opreme in na tem razpisu izbrala drugega izvajalca. Ravno v takšnem ravnanju tožene stranke pa pritožbeno sodišče vidi kršitev načela vestnosti in poštenja.

26. Takšna presoja pritožbenega sodišča pa izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče šteje za stroškovno utemeljenega, zaradi česar je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti še 2.200,39 EUR pritožbenih stroškov, kateri vključujejo nagrado za postopek z rednimi pravdnimi sredstvi v višini 1.019,20 EUR po tarif. št. 3210 ZOdvT, za narok 764,40 EUR po tarif. št. 3212 ZOdvT ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR po tarif. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za 22 % DDV (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Po poteku roka za izpolnitev, pa mora tožena stranka tožeči stranki stroške postopka s pritožbo vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Toženka se je s 4. odstavkom 11. člena Pogodbe o sodelovanju zavezala, da bo v zvezi s predmetom Pogodbe o sodelovanju po izpolnitvi in prevzemu programskih platform A. od tožeče stranke v testno okolje izvedla razpis, katerega predmet pa bi torej lahko bil zgolj dobava navedenih programskih platform in razvoj zahtevanih programskih aplikacij. Predmet omenjene Pogodbe o sodelovanju namreč ni bilo tudi vzdrževanje vzpostavljenih programskih platform (list. št. 60 oziroma vloga tožene stranke z dne 2. 6. 2014).

Op. št. (3): Strinjali sta se, da ji je morala tožena stranka zagotoviti tako vzdrževanje opreme, z njo pa skleniti še druge posle oziroma tožeči stranki naročiti še dodatne programske aplikacije, prek plačil katerih bo toženka lahko kompenzirala oziroma pokrila storitve iz Pogodbe o sodelovanju.