Jedro

V konkretnem primeru ne obstajajo nobene okoliščine, ki bi terjale izdajo začasne odločbe, saj je postopek za podelitev prve koncesije v teku. V času teka postopka pa je morala oseba, ki ima z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo ali drugo veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe v skladu z določbo sedmega odstavka 187. člena in sedmim odstavkom 188.člena ZVO-1 izvajati to javno službo do sklenitve nove koncesijske pogodbe na način in v obsegu, kot je določen v predpisu občine in v veljavni koncesijski pogodbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zahteva vlagatelja A.A. s.p., (tožeča stranka v tem postopku) za izdajo začasne odločbe za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju B., zavrne. Tožena stranka razlaga, da iz določb drugega odstavka 187. in drugega odstavka 188. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, številka 39/06, dalje ZVO-1) izhaja, da se prva koncesija za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom podeli brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan 18. 12. 2004 z občino sklenjeno veljavno koncesijsko ali drugo veljavno pogodbo o izvajanju gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO-1, če ta oseba izkaže interes tako, da Ministrstvu za okolje in prostor predloži vlogo o zainteresiranosti za izvajanje predmetne gospodarske javne službe v za to določenem roku (tretji odstavek 187. oziroma tretji odstavek 188. člena ZVO-1). Na podlagi 41. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, je bilo v dnevniku Delo objavljen javni poziv 353-01-106/2004 z dne 17. 12. 2004 za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe. V tem roku je 31. 12. 2004 vlogo o zainteresiranosti podal le vlagatelj dimnikarsko podjetje C. d.o.o., ki jo je Vlada z odločbo zavrnila. Upravno sodišče pa je po vložitvi pravnega sredstva z odločbo U 79/2006 z dne 8. 4. 2008 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V tem postopku je tožena stranka dne 10. 7. 2008 izdala odločbo 35404-9/2008/7, s katero je vlogo vlagatelja ponovno zavrnila. Sproženem upravnem sporu se je zaključil s sodbo U 237/2008 z dne 4. 12. 2008 in je Upravno sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo njej v ponovni postopek. S sodbo pa je zadržalo tudi javni razpis, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor objavilo v Uradnem listu RS, številka 110/08 z dne 21. 11. 2008 in sicer za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za več območij, med njimi tudi za območje B. Javni razpis je torej zadržan do pravnomočne odločitve o tožnikovi vlogi o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za izvajanje te dejavnosti na dimnikarskem območju B. A.A. je dne 27. 6. 2008 na Ministrstvo za okolje in prostor vložilo vlogo za izdajo začasne odločbe za opravljanje storitev dimnikarske službe na dimnikarskem območju B., češ da ne obstaja nobena veljavna koncesijska pogodba. V skladu s sedmim odstavkom 187. člena oziroma sedmim odstavkom 188. člena ZVO-1 mora oseba, ki ima z občino sklenjeno koncesijsko oziroma drugo veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO-1, izvajati to javno službo do sklenitve nove koncesijske pogodbe iz četrtega odstavka 187. člena oziroma četrtega odstavka 188. člena ZVO-1 na način in v obsegu, kot je določen v predpisu občine in v veljavni pogodbi. Ker je vlogo o zainteresiranosti za opravljanje te dejavnosti v roku vložilo le C. d.o.o., katero je priložilo tudi pogodbo za opravljanje te dejavnosti in ker je v skladu s sodbama Upravnega sodišča, številka U 79/2006 in U 237/2008 njegova zadeva bila vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, ki je C. d.o.o. tisto, ki je v skladu s sedmin odstavkom 187. oziroma 188. člena ZVO-1 dolžno opravljati dimnikarsko službo na tem dimnikarskem območju do ponovne presoje in odločitve o veljavnosti njegove vloge.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita (kršenje Ustave RS, 2. člen, 14. člen, 22. člen, 49. člen, 66. člen, 74. člen) in v nasprotju z materialnimi predpisi. Ta odločba posega v že pridobljene pravice tožeče stranke in v njen pravni interes. Navaja, da ima pridobljeno obrtno dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti dimnikarstvo in zaposluje samo strokovno usposobljen kader, ki lahko opravlja dimnikarske storitve. Tožena stranka je tekom začetnih upravnih postopkov sprejela uredbo, s katero je prepovedala opravljanje dimnikarskih storitev izvajalcev, ki nima izdane odločbe s strani tožene stranke. Tožena stranka je s sklepom z dne 2. 3. 2006 zavrgla vlogo o zainteresiranosti C. d.o.o. Vlogo o zainteresiranosti je tožeča stranka vložila na enak način, kot sta podana vloga o zainteresiranosti vlagatelja za Mestno občino D. in sicer po javnem pozivu ter brez javnega razpisa. Vlagateljema za Občino D. sta bili izdani začasni odločbi brez javnega razpisa in porokov na javni poziv (sklep Vlade z dne 29. 6. 2006). Tožeča stranka je upravičeno pričakovala, da bo njena vloga za Občino B. obravnavana, ker je način in postopek prijave enak. Ves čas je uveljavljala svoj pravni interes, saj je podala zahtevo za vstop v postopek oziroma predlog za združitev postopkov. Tožeča stranka se je tudi prijavila na javni razpis za predmetno dimnikarsko območje, ki pa je bilo s sodno odredbo tega sodišča zadržano (U 237/2008). Ker je bilo odpiranje ponudb zadržano po preteku roka za prijavo na javni razpis 15. 12. 2008, to je 18. 12. 2008 je tožeča stranka že pridobila status stranke v postopku za predmetno dimnikarsko območje. Tožeča stranka je po vloženi tožbi na podlagi vpogleda v spise za dimnikarska območja, katerih pridobitev prvih koncesij je C. d.o.o., ugotovila, da bi bila izdana odločba o izbiri koncesionarja brez javnega razpisa, koncesionarju, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev prve koncesije brez javnega razpisa v nasprotju z Uredbo. Stranka z interesom ima že podeljene prve koncesije in sicer z Občinami ..., po katerih mora imeti v skladu z 12. členom koncesijske pogodbe zaposlenih 22,5 strokovno usposobljenih kadrov ves čas trajanja koncesije, to je za obdobje 8. let. V skladu z Zakonom o dimnikarski službi, ki velja do sprejetja Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), pa izbrani koncesionar tudi ni imel izdane nobene odločbe občine, saj je edini izvajalec v Občini B. Tožeča stranka je tudi pisno pozvala Občino B., da ji na podlagi Zakona o dostopu do podatkov javnega značaja posreduje dokazilo o višini plačane koncesijske dajatve, kopijo pogodbe, ki naj bi jo župan Občine B. podpisal brez javnega razpisa in v nasprotju z občinskim odlokom, ki je predvideval podelitev koncesije na podlagi javnega razpisa, vendar pa Občina B. ni posredovala nobenih podatkov. Tako ugotavlja, da so bile navedbe C. d.o.o. Celje v tožbi U 237/2008 zavajajoče o odpuščanju delavcev, če družba ne bo dobila prve koncesije brez javnega razpisa. Nadalje navaja določilo 19. člena Uredbe (Uradni list RS, številka 57/2006), ki določa, da koncesionar, ki je že pridobil koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne more pridobiti koncesije za novo dimnikarsko območje, če v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Uredbe oziroma 17. členom Uredbe ali v skladu z 18. členom te Uredbe, še ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katero je pridobil koncesijo. Dejstvo je, da razmejuje med subjekti, ki jih veže in med subjekti, ki jih ne veže zakonska zahteva o izpolnjevanju predpisanih pogojev za opravljanje dimnikarske službe na predhodno že pridobljenih območjih v zvezi z možnostjo pridobiti novo koncesijo. Objektivna diskriminacija je tistih koncesionarjev, ki so že vsaj enkrat pridobili koncesijo v tem smislu, da jim ne bi bilo treba izpolnjevati vseh predpisanih pogojev pri izvajanju dejavnosti na območjih, na katerih so že pridobili koncesijo pa so vseeno lahko pridobili novo koncesijo, ne bi imela nobene objektivne in upravičene podlage. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z določilom 14. člena Ustave v zvezi 74. členom Ustave samega besedila iz 17. in 18. člena Uredbe pa tudi izhaja, da za koncesionarje, ki so vsaj enkrat že pridobili koncesijo na določenem območju, določilo 19. člena Spremembe uredbe ne bi veljalo. Dejstvo, da je neka oseba že pridobila koncesijo za neko drugo območje, že po naravi stvari ne pomeni, da koncesionar ves čas izvajanja koncesijske pogodbe izpolnjuje vse pogoje npr. tudi kadrovske. Tako upravičeno pričakuje, da ji bo za del območja Občina B. izdana začasna odločba. Uredba v 10. členu določa, kateri so pogoji, ki jih mora izpolnjevati, kateri so pogoji, ki jih mora izpolnjevati koncesionar za dimnikarsko službo. V 1. točki je kot pogoj določeno, da mora imeti zaposleno zadostno število delavcev. 1. točka prvega odstavka 20. člena pa določa kaj se šteje za ustrezno kvalifikacijo. Iz javno objavljenih koncesijskih pogodb je razvidno, da je za eno dimnikarsko območje lahko izbranih tudi dva ali več izvajalcev. Koncesije so bile podeljene po uveljavitvi Uredbe, na podlagi javnega poziva, javnega razpisa ali vlog o zainteresiranosti. Tožeča stranka uveljavlja svoj pravni interes, da se ji za del dimnikarskega območja B. na podlagi upravnega spora izda odločba, ker novih razpisov ne bo. Tožeča stranka pričakuje, da bo sodišče glede na to, da je s svojo odločitvijo o začasni odredbi poseglo v pridobljene pravice tožeče stranke, saj je zadržalo javni razpis ter tako na podlagi upravnega spora, ki se je vodil na javni poziv posegla v drug pravni postopek, to pa je javni razpis, je ugodilo zahtevam tožeče stranke. V nasprotnem primeru pa pričakuje od tožene stranke nadomestilo, ki naj bi ga prisodilo sodišče, ker ji tožena stranke z Uredbo prepoveduje opravljati obrtno dejavnost dimnikarstvo, ker nima izdane odločbe s strani tožene stranke. Če se nekomu prepove opravljati delo, ki mu je zagotovljeno v Ustavi (49. člen) je odškodninsko odgovoren za vse posledice in škodo, ki nastanejo nekomu v nasprotju z zakonom (Obrtni zakon) in naturalni predpisi (26. člen Ustave). Predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo, da bo tam lahko dokazano, da je stranka z interesom v tožbah navajala neresnične podatke, ter tako zavedla sodišče z izjavo o odpuščanju delavcev, če ne bo dobila prve koncesije brez razpisa. Stranka z interesom se na javni razpis ni prijavila, kar dokazuje, da ne izpolnjuje kadrovskih pogojev oziroma nima interesa izvajati dimnikarskih storitev. Da je stranka z interesom navajala neresnične podatke v zahtevi za začasno odredbo dokazuje tudi dejstvo, da se je skupaj s partnersko pogodbo prijavila na javni razpis za del dimnikarskega območja E., vendar pa prijavitelja nista bila izbrana, ker nista imela popolne ponudbe. V zahtevi za začasno odredbo pa je C. zatrjevalo, da bo moralo odpuščati delavce, če ne bo dobilo prve koncesije brez razpisa. Da dimnikarske storitve ne izvajajo dokazuje tudi dopis Občine B., da ne razpolagajo z nobenim poročilom o izvedbenih dimnikarskih storitvah za leto 2004, 2005, 2006, 2007, 2008, in da tudi nihče ne plačuje koncesijske dajatve, čeprav bi C. moralo plačevati, če bi te storitve tudi dejansko opravljalo.

Tožeča stranka še predlaga naj se na glavni obravnavani zaslišijo tožeča stranka, tožena stranka in stranka z interesom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v dejanskem in pravnem pogledu in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Še enkrat podrobno razlaga, da je tožnik od Republike Slovenije z vlogo z dne 10. 8. 2007 zahteval izdajo začasne odločbe za izvajanje obvezne državne gospodarske službe, izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom in sicer za obdobje do izbire koncesionarja na javnem razpisu. Vlada RS je s to odločbo zavrnila zahtevo za izdajo začasne odločbe, saj je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo. Začasno odločbo se po določbi 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku lahko izda, če je glede na okoliščine primera neizogibno potrebna, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasna uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odločbe je bilo ugotovljeno, da ne obstajajo nobene okoliščine, ki bi terjale izdajo takšne odločbe, saj je postopek za podelitev prve koncesije v teku. V času teka postopka pa je morala oseba, ki ima z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo ali drugo veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe v skladu z določbo sedmega odstavka 187. člena in sedmim odstavkom 188.člena ZVO-1 izvajati to javno službo do sklenitve nove koncesijske pogodbe na način in v obsegu, kot je določen v predpisu občine in v veljavni koncesijski pogodbi. Ker je takšna oseba obstajala, to je C. d.o.o., pogoji za izdajo začasne odločbe niso bili izpolnjeni. Za pridobitev koncesije na dimnikarskem območju Mestne občine D. je bilo vloženih več vlog o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske javne službe, s strani enega od interesentov je bila vložena ponudba za oceno ustavnosti in zakonitosti avtentične razlage drugega odstavka 187. in 188. člena ZVO-1, potekali so sodni spori pred upravnim sodiščem, zadržan je bil javni poziv, izvajalec dimnikarske javne službe ni bil določen itd.. Ker pa je zaradi neizvajanja javne službe obstajala nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (požarna ogroženost), je Vlada RS s sklepom določila začasna izvajalca do pravnomočne odločitve o podelitvi koncesije. Takšne okoliščine pa niso obstajale v postopku podelitve prve koncesije za območje B., zato tudi sklicevanje na postopek izdaje začasne odločbe za območje Mestne občine D. v postopku za območje občine B., ni utemeljeno.

Ostale tožbene navedbe (da je bila izdana odločba o izbiri koncesionarja brez javnega razpisa koncesionarju (C. d.o.o.), ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev prve koncesije brez javnega razpisa; da izbrani koncesionar (C. d.o.o.), ni imel izdane nobene odločbe občine, da je edini izvajalec v B.; da so navedbe C. d.o.o. v tožbi U 237/2008 o odpuščanju delavcev zavajajoče...), pa po vsebini niso v nikakršni povezavi z zahtevo za izdajo začasne odločbe oziroma s postopkom in odločitvijo o zavrnitvi navedene zahteve. Vse te navedbe se nanašajo na sam postopek izvedbe javnega poziva in izbire koncesionarja ter podelitve prve koncesije za dimnikarsko območje B., ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor vodilo pod številko 01403-15/2008 ter je Vlada RS v tem postopku izdala odločbo o izbiri številka 35404-15/2009 z dne 26. 11. 2009. Slednji upravni postopek pa ni več stvar tega upravnega spora, torej postopka glede izdaje začasne odločbe. V skladu s tem se tožena stranka glede teh navedb ne bo opredeljevala, saj so za ta tožbeni postopek nerelevantne.

Druge tožbene navedbe, kjer tožnik zatrjuje negativne poslovne posledice zaradi uveljavitve Uredbe (o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državen gospodarske javen službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom) oziroma zaradi zadržanja javnega razpisa z dne 21. 11. 2008 na podlagi odredbe Upravnega sodišča idr., niso v nikakršni povezavi s postopkom odločanja o izdaji začasne odločbe in so kot takšne za ta upravni spor neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da je bila izdana odločba o izbiri koncesionarja brez javnega razpisa koncesionarju C. d.o.o., ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev prve koncesije brez javnega razpisa, da ni imel izdane nobene odločbe občine, da je edini izvajalec v B., da so navedbe dimnikarske družbe v tožbi U 237/2008 o odpuščanju delavcev zavajajoče, glede na to, da so to navedbe iz povsem drugega pravnega področja in so v zvezi z drugim dejanskim stanjem, tako da se sodišče glede teh tožbenih ugovorov ne opredeljuje. Prav tako so tudi neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na negativne poslovne posledice zaradi uveljavitve Uredbe, ker nimajo, kot je že navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo, nobene pravne podlage v tem sporu.

Glede na to, da za drugačno odločitev sodišče ni imelo nobenih pravno utemeljenih razlogov, je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče tudi ni sledilo zahtevi tožeče stranke, da se opravi glavna obravnava, ker tožeča stranka navaja zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembna za odločitev v tem sporu (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).