Jedro

Golo dejstvo, da se je soobsojeni F.N. "skrival pred oblastmi" ob izostanku sleherne konkretizacije očitkov v smislu 2. člena ZKLD, ni zakonita podlaga za uporabo 14. točke 3. člena ZKLD glede ravnanja obsojenega J.N. ml., ki je F.N.-ju nudil zavetišče in prehrano.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28.11.1950 glede obsojencev J.N. st., J.N. ml., A.N., M.R. in I.P. spremeni tako, da se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i j o o b t o ž b e , da so N.J. st., N.J. ml., N.A., R.M. in P.I. nudili pomoč osebi, ki se skriva pred oblastjo s tem, da so: 1) N.J. st., N.J. ml. in N.A. so nudili zavetišče in prehrano ter druge usluge prvoobtoženemu N.F. na svojem domu v Z. od avgusta 1949 do marca 1950, vedoč, da se skriva pred ljudsko oblastjo, 2) R.M. je sprejela na svojem domu v S.J. soobtoženega N.F. in to neugotovljenega dne v avgustu, dvakrat v oktobru in 27. decembra 1949, dalje 6. januarja in 19. marca 1950, mu nudila hrano in zatočišče in mu služila za veze pri iskanju veze za pobeg, s tem, da je prejela od neznane ji osebe iz H. za N.F. pismo in mu ga izročila, vedoč da se skriva pred ljudsko oblastjo, 3a) P.I. je na svojem domu v T. v času od septembra 1949 do marca 1950 najmanj trikrat sprejel prvoobtoženega N.F., mu nudil zatočišče na kozolcu ter mu dajal hrano, vedoč, da se skriva pred oblastjo.

S tem naj bi storili N.J. starejši, N.J. mlajši, N.A., R.M. in P.I. kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Obsojenemu I.P. se za dejanji, opisani pod III/3b in IV/3 krivdoreka pravnomočne sodbe, ob upoštevanju določenih kazni izreče enotna kazen 10 (deset) mesecev odvzema prostosti.

Stroški postopka glede oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojence F.N., J.N. st., J.N. ml., A.N., M.R., I.P., R.K., A.V., I.V. in U.F. spoznalo za krive in sicer - F.N. kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena ZKLD, po 1. odstavku 5. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudsko premoženje in kaznivega dejanja napravljanja lažnih listin: - obsojene J.N. st., J.N. ml., A.N., M.R. in I.P. kaznivega dejanja iz 14. točke 3. člena ZKLD, obsojenega P. pa še kaznivega dejanja napravljanja lažne listine in kaznivega dejanja po 1. odstavku 11. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudsko premoženje ; - obsojene R.K., A.V. in U.F. kaznivih dejanj po 1. odstavku 8. člena ZKLD; - R.K., A.V., I.V., pa še kaznivega dejanja po 1. odstavku 11. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudsko premoženje.

Obsojencem so bile izrečene naslednje kazni: - obsojenemu F.N. enotna kazen 4 leta in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in dve leti izgube državljanskih pravic, in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih in pravice javnega nastopanja; obsojenemu J.N. st. 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom; obsojenim J.N. ml., A.N. in M.R. vsakemu 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom; obsojenemu I.P. enotno kazen 1 leto in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom; obsojencema R.K. in A.V. vsakemu po 9 mesecev poboljševalnega dela; obsojeni F.U. 6 mesecev poboljševalnega dela in I.V. 6 mesecev poboljševalnega dela.

Obsojencem je bil v izrečene kazni vštet pripor, in sicer N.F. od 22.3.1950 dalje, J.N. st. od 2.10. 1950 dalje, obsojenemu N.J. ml. in obsojenemu A.N. od 4.5.1950 dalje, M.R. od 4.4.1950 dalje, I.P. od 4.5.1950, R.K. od 6.5. do 23.9.1950. Vsi obsojenci so bili obsojeni na nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopanja.

Vrhovno sodišče LRS je pritožbe obsojencev J.N. st., J.N. ml., A.N., M.R., I.P., A.V. in I.V. zavrnilo kot neutemeljene in glede njih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec J.N. ml. je kazen prestal v celoti 4.5.1951. Na pobudo obsojenega J.N. ml. je vrhovni državni tožilec mag. J.F. 27.9.1999 vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti v korist tega obsojenca, zaradi kršitve materialnega kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče obsojenega J.N. ml. oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, opisanega pod točko III-1) izreka pravnomočne sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, pravnomočno sodbo pa je bilo spremeniti tudi po uradni dolžnosti v obsegu, kot je navedeno v izreku te sodbe.

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD stori, kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije, ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi.

V krivdoreku III. napadene sodbe je pod 1) navedeno, da so obsojenci N.J. st., N.J. ml., in N.A. nudili zavetišče in prehrano ter druge usluge prvoobtoženemu N.F. na svojem domu v Z. od avgustu 1949 do marca 1950, vedoč, da se skriva pred ljudsko oblastjo; V izreku pod 2) je navedeno, da je R.M. sprejela na svojem domu v S.J. prvoobtoženega N.F. in to neugotovljenega dne v avgustu, dvakrat v oktobru in 27. decembra 1949, dalje 6. januarja in 9. marca 1950 nudila hrano in zatočišče in mu služila za veze pri iskanje zveze za pobeg, s tem da je prejela od neznane ji osebe iz H. za N.F. pismo in ga izročila, vedoč da se skriva pred ljudsko oblastjo; z izrekom pod III/a pa je bil obsojeni I.P. spoznan za krivega, da je na svojem domu v T. v času od 1949 do marca 1950 najmanj 3 krat sprejel prvoobtoženega N.F., mu nudil zatočišče na kozolcu ter mu dajal hrano, vedoč, da se skriva pred oblastjo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je potrebno presojati 14. točko 3. člena ZKLD z vidika 2. člena tega zakona, ki v 1. odstavku določa, da je kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, kateremu je za cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Vložnik v zahtevi navaja, da v izreku pravnomočne sodbe nobeden izmed znakov kaznivega dejanja ni konkretno naveden, zlasti pa za obsojenca - J.N. ml. - ni rečeno, kaj konkretno je on storil. Vsi N. so stanovali na istem naslovu in so bili torej v Z. doma in tako sploh ni mogoče govoriti o tem, da so F.N., to je bratu oziroma sinu, dajali zavetišče. Takšna navedba je samo ponovitev pojma iz zakona. Brez dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da je obsojenec storil nekaj takšnega v resničnem življenju, kar bi se lahko dajalo pod pojem zatočišča, je šteti, da takšna dejstva in okoliščine ne obstojajo ter zato tudi ni podan znak kaznivega dejanja "dajanja zatočišča". To velja tudi za vse druge abstraktne pojme, ki so navedeni v izreku sodbe, brez vsakršne konkretizacije in se očitajo obsojencu kot izvršitvena dejanja: "nudil prehrano in druge usluge" N.F., vedoč, da se skriva pred ljudsko oblastjo. Obsojenčeva vednost o skrivanju po mnenju vložnika je irelevantna, ker to ni zakonski znak kaznivega dejanja. V izreku ni navedeno, zakaj in kako naj bi se N.F. doma skrival, niti da je spadal v krog oseb, ki so pobegnile pred oblastmi, bile članice oborožene tolpe ali podobne organizacije.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa kaznivih dejanj soobd. F.N., kolikor je bil doma in kolikor je občasno prihajal domov, ni nobenih konkretnih znakov, razen abstraktnih trditev v smislu 2. člena ZKLD, tako da tudi abstraktni očitki v smislu 14. točke 3. člena ZKLD nimajo nobene osnove, ne glede na to, da sploh niso konkretizirani. Golo dejstvo, da se je soobsojeni F.N. "skrival pred oblastmi" ob izostanku sleherne konkretizacije očitkov v smislu 2. člena ZKLD, ni zakonita podlaga za uporabo 14. točke 3. člena ZKLD. Sicer pa očitki obsojenemu J.N. ml., ko se je njegov soobsojeni brat F. zatekel domov, v ničemer niso konkretizirani, vednost o samem skrivanju, brez ostalih elementov, pa za pravno opredelitev ni pomembna, saj ni element očitanega kaznivega dejanja. Zaradi povedanega je bilo na utemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti ugotoviti, da je z napadenima sodbama kršen kazenski zakon v škodo obsojenega J.N. ml., zaradi česar je bilo obe napadeni sodbi spremeniti tako, da je bilo skladno s 1. točko 358. člena ZKP temu obsojencu izreči oprostilno sodbo.

Na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da so bile kršitve kazenskega zakona za kaznivo dejanje iz 14. točke 3. člena ZKLD storjene tudi v škodo soobsojenih J.N. st., A.N., M.R. in I.P., tudi glede teh obsojencev, ker njihova dejanja nimajo znakov kaznivega dejanja iz 14. točke 3. člena ZKLD, izreklo skladno s 1. točko 358. člena ZKP oprostilno sodbo.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenega N.J. ml., zahtevi za varstvo zakonitosti državnega tožilca ugodilo tako, da je glede tega obsojenca prvostopno sodbo spremenilo in izreklo oprostilno sodbo. Po uradni dolžnosti pa je skladno s 424. členom ZKP v korist soobsojencev J.N. st., A.N., M.R. in I.P. spremenilo prvostopno sodbo tako, da je glede kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD tudi tem obsojencem izreklo oprostilno sodbo. Pri obsojenem I.P., glede na to, da je krivdorek prvostopne sodbe glede kaznivih dejanj, opisanih pod III/3/b in pod IV/3), ostal v veljavi, ob upoštevanju določenih kazni za navedena kazniva dejanja izreklo novo enotno kazen, upoštevaje pravila 47. člena KZ (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o oprostitvi stroškov kazenskega postopka glede oprostilnega dela sodbe temelji na 1. odstavku 96. člena ZKP.