Jedro

Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave.

Prvostopenjsko sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti in tožeči stranki izročiti oseb in stvari prosto nepremičnino na parc. št. 102/1 k.o. S., to je poslovni prostor P. (pravilno: P.) v izmeri 98 m², v pritličju na lokaciji ... Maribor, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo uporabnine, v korist tožeče stranke (nerazdelno obema tožnikoma) znesek 5.488,12 EUR z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v znesku 512,48 EUR, z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do dneva plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo v obsodilnem delu in glede odmere pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj šteje pritožbene stroške za nadaljnje pravdne stroške.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki. Odgovora ni vložila.

4. O sporu je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila, v skladu z 105.a. členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje na Višje sodišče v Ljubljani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene zaključilo, da je tožena stranka opravljala poslovno dejavnost v spornem poslovnem prostoru tudi po izbrisu (stare) družbe F., d.o.o., brez pravnega naslova. Z izbrisom te družbe iz sodnega registra dne 10. 12. 2008 (A 5) je ex lege prenehala tudi najemna pogodba (A 8), ki jo je tožeča stranka sklenila s sedaj že izbrisano družbo F. Tožena stranka (nova družba F. – prej z imenom S., d.o.o.) za uporabo poslovnega prostora nima pravnega naslova. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka, ki potrditvah njenega zakonitega zastopnika (I. C.; zaslišan na naroku 16. 09. 2010; list. št. 27 – 29) še vedno opravlja poslovno (gostinsko) dejavnost v predmetnem poslovnem prostoru, slednje pa brez pravnega naslova, izprazniti poslovni prostor, je pravilna. Posledično pa je pravilna tudi odločitev o plačilu uporabnine za vtoževano obdobje.

7. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dne 10. 12. 2008 najemna pogodba s sedaj že izbrisano družbo F., d.o.o., ex lege prenehala (618. člen Obligacijskega zakonika). Pritožba pa graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka še vedno uporablja sporni poslovni prostor. Pri tem predvsem navaja, da je izpoved njenega zakonitega zastopnika veljavna le v času zaslišanja in ne morebiti v času vložitve tožbe ter da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlagane priče V. C. in s poizvedbami pri Davčni upravi.

8. Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Zato pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo vsebino izpovedi zakonitega zastopnika I. C., ni utemeljen, pritožba pa s tem ne uspe izpodbiti dejanske ugotovitve, da še danes (zadnji narok za glavno obravnavo – 16. 09. 2010) zaseda poslovni prostor tožeče stranke (oba tožnika sta solastnika). Pritožbena navedba, da se izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke nanaša (zgolj) na časovno točko naroka za glavno obravnavo pa je tudi protispisna – I. C. je izpovedal, da je v poslovnem lokalu deloval in deluje že od leta 1998. Kdaj naj bi do izpraznitve in izročitve spornega poslovnega prostora tožeči stranki prišlo, tožena stranka nikoli ni pojasnila.

9. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek pomanjkljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je za svojo ugotovitev o tem, da tožena stranka brez pravne podlage zaseda in uporablja sporni poslovni prostor, zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, pričo J. Ž. (zaslišan na naroku dne 16. 09. 2010, list. št. 26 – 27) ter vpogledalo listinsko dokumentacijo (predvsem račun z dne 27. 11. 2011, A10).

10. Kako naj bi račun z dne 27. 11. 2009 (A 10) potrjeval trditve tožene stranke o tem, da na ta dan ni več opravljala poslovne dejavnosti v spornem poslovnem lokalu ni razvidno, saj ravno iz računa izhaja, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je račun izdal F., d.o.o. (tožena stranka), sama davčna številka (četudi je navedena davčna številka izbrisane družbe), pa ob identiteti ustanoviteljev in zastopnikov že izbrisane in sedaj nove družbe F., d.o.o., ne priča v prid toženi stranki. Na podlagi česa naj bi Davčna uprava vedela oziroma imela podatke o trenutni neuporabi spornega poslovnega prostora, prav tako tožena stranka ni pojasnila.

11. Prvostopenjsko sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (2. odstavek 213. člena ZPP). Na podlagi dotlej izvedenih dokazov je namreč ocenilo, da za razjasnitev dejanskega stanja zaslišanje priče V. C. ni potrebno. Implicitno je torej ocenilo, da niti morebitne njene drugačne navedbe o (ne)uporabi spornega poslovnega prostora ne bi mogle omajati doslej izvedenih dokazov. S takim stališčem pritožbeno sodišče soglaša, zlasti glede na predloženi listinski dokaz – račun z dne 27. 11. 2009 (A10), ki nesporno dokazuje, da je tožena stranka v spornem poslovnem prostoru tega dne poslovala. Ob skrbni analitično sintetični oceni izvedenih dokazov po 8. členu ZPP torej tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba dokaza z zaslišanjem predlagane priče ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o toženkini (ne)uporabi poslovnega prostora.

12. S tem se izkaže tudi za pravilno odločitev o plačilu uporabnine za vtoževano obdobje (točka II. izreka sodbe sodišča 1. stopnje; 190. in 198. člen OZ). Ker pa pritožba odmere uporabnine po višini ne graja konkretno, se pritožbeno sodišče v tem delu ni spuščalo v presojo, ki bi presegala okvir uradnega preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP. Povedano pa velja tudi za pritožbo zoper odmero pravdnih stroškov.

13. Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in IV. točkah izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.