Jedro

Dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o tem, da je sporna nepremičnina obremenjena s hipotekami, ki so že skoraj dosegle njeno vrednost in da je posledično praktično brez premoženja. Dolžnik je namreč sam v postopku na prvi stopnji navedel, da znaša vrednost hipotek le 8.024,92 EUR, zato takšne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, pri čemer dolžnik ne pojasni, zakaj teh navedb ni podal že v postopku na prvi stopnji (hkrati z izjavo o premoženjskem stanju), zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Nenazadnje pa zgolj dejstvo, da so na nepremičnini vpisane hipoteke, ne predstavlja zadostnega razloga, da sodišče slednje ne bi upoštevalo pri ugotavljanju pogojev za taksno oprostitev, saj obremenitev s hipotekami ne vpliva na možnost razpolaganja s premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlogu dolžnika za oprostitev plačila sodne takse z dne 25. 7. 2016 ugodilo tako, da ga je oprostilo sodne takse v višini nad 50%, v preostalem pa je predlog zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik in navaja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Sodišče je pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse napačno štelo, da znaša sodna taksa 210,00 EUR (31% od dolžnikovega mesečnega razpoložljivega dohodka, saj je dolžnik navedel, da mu zaradi izvršbe ostane le 552,00 EUR). Prav tako ne drži, da bi bil dolžnik imetnik vrednostnih papirjev v vrednosti 1.000,00 EUR in nepremičnine v vrednosti 57.236,00 EUR. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je navedena nepremičnina obremenjena s številnimi hipotekami, ki so po višini že skoraj dosegle vrednost nepremičnine in da je dolžnik praktično brez premoženja. Dolžnik zato predlaga, da sodišče dolžnika v celoti oprosti plačila sodne takse oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi ponovno odloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet pritožbenega postopka je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je dolžnikovemu predlogu za taksno oprostitev le delno ugodilo in ga delno (v višini nad 50%) oprostilo plačila sodnih taks. Institut oprostitve plačila sodne takse ureja Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v 11. členu. Smisel navedenega instituta je v omogočanju dostopa do sodišč (pravnega varstva) socialno najšibkejšemu sloju prebivalstva. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžnikovo premoženjsko stanje, kot izhaja iz podatkov predmetnega spisa, ni takšno, da bi predlagano oprostitev sodnih taks v celoti utemeljevalo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje pri odločanju o predloga za taksno oprostitev upoštevalo podatke, ki jih je dolžnik sam navedel v izjavi o premoženjskem stanju, in sicer da je prejemnik pokojnine v višini 682,57 EUR, lastnik stanovanja v vrednosti 57.236,00 EUR, v katerem ne živi ter vrednostnih papirjev v vrednosti 1.000,00 EUR, kot tudi da zaradi izvršbe prejema dejansko 552,00 EUR mesečno in da je stanovanje obremenjeno s hipoteko za zavarovanje terjatve v višini 8.024,92 EUR. Upoštevaje navedeno pritožba neutemeljeno napada izpodbijani sklep s pavšalnimi navedbami o tem, da ne drži, da bi bil imetnik vrednostnih papirjev v vrednosti 1.000,00 EUR in nepremičnine v vrednosti 57.236,00 EUR. Dolžnik je namreč v postopku na prvi stopnji, in sicer v izjavi o premoženjskem stanju z dne 15. 5. 2017 sam navedel takšno premoženjsko stanje. Prav tako ne more dolžnik uspeti s pritožbenimi navedbami o tem, da je sporna nepremičnina obremenjena s hipotekami, ki so že skoraj dosegle njeno vrednost in da je posledično praktično brez premoženja. Dolžnik je namreč sam v postopku na prvi stopnji navedel, da znaša vrednost hipotek le 8.024,92 EUR, zato takšne pritožbene navedbe poleg tega, da so povsem pavšalne, predstavljajo tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, ki se skladno s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ, smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku), pri čemer dolžnik ne pojasni, zakaj teh navedb ni podal že v postopku na prvi stopnji (hkrati z izjavo o premoženjskem stanju), zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Nenazadnje pa zgolj dejstvo, da so na nepremičnini vpisane hipoteke, ne predstavlja zadostnega razloga, da sodišče slednje ne bi upoštevalo pri ugotavljanju pogojev za taksno oprostitev, saj obremenitev s hipotekami ne vpliva na možnost razpolaganja s premoženjem. Pritožba pa tudi neuspešno napada izpodbijani sklep z navedbami, da je sodišče napačno štelo, da znaša sodna taksa 210,00 EUR (kar predstavlja 31% dolžnikovega mesečnega razpoložljivega dohodka). Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno seštelo znesek sodnih taks, ki jih mora dolžnik plačati in glede katerih je predlagal oprostitev. Takšen pavšalni pritožbeni očitek pa pravilnosti odločitve o delni oprostitvi sodne takse ne uspe omajati.

5. Upoštevaje vse navedeno je zaključek prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, ampak le delno, v višini nad 50%, pravilen in ga pritožba ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).