Jedro

Tožena stranka se lahko v skladu s svojo poslovno politiko, iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odloči, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožeča stranka, drugače razporedi med zaposlene, tožeči stranki pa poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2010 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji priznati obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, obračunati bruto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja za čas od 14. 5. 2010 do ponovnega nastopa na delo, plačati ustrezne davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji priznati vse pravice iz dela, ki ji gredo po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2004 (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi ali pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odpovedni razlog, kakršnega je navedla tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2010 ni resničen in kot takšen sploh ne obstaja. Meni, da gre za tipični primer nekorektnega in nezakonitega ravnanja tožene stranke z edinim ciljem, da se tožečo stranko znebi ter jo dobesedno „vrže na cesto“. Tožena stranka v obravnavani zadevi ni ravnala v skladu z zakonskimi določili, saj ni raziskovala ali preverjala možnosti, ali je tožečo stranko mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali jo je mogoče prekvalificirati. Sodišče prve stopnje je tudi sprejelo izjavo direktorice, v kateri je navajala različne zneske, s katerim je poskušala prikazati, da je dobiček iz poslovanja padel za 56 % in je znašal le 16.858,00 EUR. Pavšalno je zatrjevala, da so bili izvedeni že vsi ostali racionalizacijski ukrepi, seveda pa ni povedala za kakšne ukrepe je sploh šlo, kajti po prepričanju tožeče stranke takšnih ali podobnih ukrepov sploh ni bilo. Tako ne drži trditev direktorice, da je kot izhod iz nastale situacije tožena stranka morala še dodatno znižati stroške z drugačno organizacijo dela. Prav tako je v svoji izjavi navedla, da pri ukinitvi delovnega mesta za marketing (to je delovnega mesta tožeče stranke) delovne naloge prenesla na prodajne referente oziroma med druge zaposlene ali celo zunanje sodelavce. Dela, katera je opravljala tožeča stranka, so še ostala in še danes obstajajo ter bodo nedvomno tudi v bodoče obstajala, vendar pa je kljub temu tožeča stranka pri toženi stranki izgubila delo. V resnici ne gre za nobeno racionalizacijo in reorganizacijo delo. Sodišče navaja, da delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti v načinu poslovanja in v načinu dela, s čimer dejansko dopušča možnost reševanja delovnopravnih razmerij v nepopravljivo škodo delavcev. Tožena stranka je, kar je potrdila tudi direktorica, morala angažirati zunanje izvajalce, kar zanesljivo ni poceni in takšno ravnanje ni šlo v prid toženi stranki in njenemu „znižanju stroškov“. Tožeča stranka je namreč zasledila, da tožena stranka zelo pogosto objavlja razpise za nove zaposlitve, tudi na takšnih delovnih mestih, kakršna dela je opravljala tožeča stranka. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe o tem, koliko delavcev je zaposlila tožena stranka po odpovedi tožeče stranke, to je od 14. 5. 2010 dalje in koliko zunanjih izvajalcev je angažirala, pa se bo pokazalo, da ni podan zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V predmetnem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 14. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožena stranka v zvezi s samim postopkom pred odpovedjo spoštovala določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ter da ji ni mogoče očitati nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zaključilo je, da je tožena stranka, glede na padec prometa, dokazala ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožena stranka tožeči stranki ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi šikaniranja oziroma, „da se je rešijo“, ampak iz poslovnih razlogov ter da tožena stranka ni kršila določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbene navedbe, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbijajo, so v celoti neutemeljene. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve pritožba ne izpodbija, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je delovno mesto tožeče stranke ukinila. Da bi tožena stranka zaposlila novega delavca na delovno mesto tožeče stranke, tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožeči stranki zakonito odpovedana iz poslovnega razloga. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da ukinitev delovnega mesta (ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1). Tožena stranka se lahko v skladu s svojo poslovno politiko, iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odloči, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožeča stranka, drugače razporedi med zaposlene. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna in smotrna, ampak je odločilnega pomena dejansko prenehanje potreb po delu določenega delavca po delu tožeče stranke na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, zaradi katerega je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka poslovno leto 2009, ki se je končalo 30. 4. 2010, zaključila s 17 % padcem prihodkov od prodaje, dobiček iz poslovanja pa je padel za 56 % (B1). Takšni poslovni rezultati so namreč vodili toženo stranko k ukrepom za zmanjšanje stroškov poslovanja in do odločitve, da reorganizira poslovanje, to pa je storila z ukinitvijo delovnega mesta referent v marketingu (B6), opravila tega delovnega mesta pa razporedila med delovne naloge prodajnih referentov, saj so bili zaradi upada prodaja manj obremenjeni, s potrebami trga pa bolj seznanjeni. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi šikaniranja, saj je tožeča stranka sama izpovedala, da je bil pri svojem delu uspešna in zaradi tega prejela priznanja, enako pa je v svoji izjavi to izpostavila tudi direktorica. Do odpovedi iz poslovnih razlogov je prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta tožeče stranke in prerazporeditve njenega dela na druge zaposlene. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi podanega poslovnega razloga in ne zaradi šikanoznih razlogov, ki pa jih tožeča stranka ni niti konkretizirala niti zanj predložila dokaze.

Kadar delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora preveriti, ali ga je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila, ali je lahko zaposlila tožečo stranko pod spremenjenimi pogoji oziroma jo prekvalificirala oziroma jo dokvalificirala, pa teh možnosti dejansko ni bilo. Tožena stranka je v procesu reorganizacije delovanja število delovnih mest še zmanjševala, pri čemer tožeča stranka tudi ni zatrjevala niti dokazala, da je tožena stranka imela kakšna prosta delovna mesta, ali da je istočasno na novo zaposlovala na delovnim mestih, ki bi jih lahko zasedala sama, pri čemer je za ugotavljanje pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi (možnost zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu) bistveno stanje v času odpovedi in ne morebitne kasnejše spremembe (2).

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati v pritožbi prvič zatrjevanih dejstev, da sodišče opravi poizvedbe o tem, koliko delavcev je zaposlila tožena stranka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, koliko zunanjih izvajalcev je angažirala in da je večkrat videla oglas za zaposlitev pri toženi stranki, saj tožeča stranka takšnih navedb v postopku na prvi stopnji ni podala, pa tudi sicer v pritožbi ni zatrjevala, da teh, šele pritožbeno uveljavljanih dejstev, brez svoje krivde ni mogla navesti tekom prvostopenjskega postopka. Gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more presojati. Poleg tega določilo 102. člena ZDR, na katerega očitno meri pritožba in ki ureja prednostno pravico do zaposlitve, velja le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. člen ZDR), medtem ko je bila tožeči stranki pogodba odpovedana na podlagi 88. člena ZDR.

Ker je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ker ni bilo možnosti za drugačno zaposlitev tožeče stranke niti z dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila dana v nasprotju z veljavnimi predpisi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

(1) Glej npr. odločbe VIII Ips 62/2007 z dne 12. 2. 2008, VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008 in VIII Ips 275/2010 z dne 5. 9. 2011. (2) Npr. sodba VIII Ips 356/2006 z dne 30. 1. 2007 in VIII Ips 342/2007 z dne 22. 9. 2008.