Jedro

Tožnikove izjave glede istovetnosti so že v osnovi tako neskladne (izgubiti potni list je namreč nekaj povsem drugega kot imeti potni list v hrambi pri ''prijatelju'', ki hoče zanj denar), da izjava pred sodiščem, s katero naj bi bila ta neskladnost vseh izjav, danih v postopku pred toženko, pojasnjena, ne prepriča. Ker je tožnik (kot prosilec za mednarodno zaščito) samovoljno zapustil azilni dom (kjer se je moral zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito in poteka tega postopka obvezno zadrževati), pogoj po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je izkazan, je zato podlaga za izrek spornega ukrepa po drugem odstavku istega člena po oceni sodišča podana.

Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ..., državljan Kraljevine Maroko, pridržala na prostore in območje Centra za tujce (v nadaljevanju CT) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, od 17. 7. 2020 od 17:40 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 17. 10. 2020 do 17:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je policija tožnika obravnavala 26. 6. 2020, ko je s skupino Maročanov prišel do azilnega doma v Ljubljani in podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, nato pa 10. 7. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je bil nato 16. 7. 2020 prijet s strani italijanskih varnostnih organov in bil 17. 7. 2020 vrnjen slovenski policiji ter bil po opravljenem postopku pripeljan v CT. Tožnik ob podaji prošnje in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, glede na 97. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, hkrati pa je tožnik navajal različne odgovore, kje ima svoje dokumente (najprej, da naj bi potni list izgubil v Turčiji, nato, da ga ima v Turčiji pri neki osebi, ki bi mu ga vrnila zgolj, če ji za to plača, v Maroku pa naj bi imel še rojstni list in vozniško dovoljenje, oziroma, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, da mu ga med potjo ne bi kdo uničil, v Maroku pa ima še osebno izkaznico). Glede na različnost trditev te vzbujajo logičen dvom. Razvidno tudi ni, da bi tožnik poskušal pridobiti katerega od dokumentov zaradi predložitve v postopku. Gre za namerno prikrivanje identitete, zaradi česar je izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Slednjega po oceni toženke ni mogoče obravnavati ločeno od pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka upravičeno dvomi, da bo tožnik počakal na odločitev v postopku. Tožnik je zgolj nekaj dni po tem, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, zapustil azilni dom in ilegalno prečkal mejo z Italijo, za to pa ponujal različne izgovore (obisk bratranca, ki živi v Italiji, oziroma iskanje službe v Italiji). Ob podaji prošnje je tudi navedel, da je njegova ciljna država Italija ali Španija, torej ne gre za naključje. Tožnik je na svoji poti tudi prečkal Grčijo in Hrvaško, vendar v nobeni od njiju ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ob izreku ukrepa je na zapisnik tudi izjavil, da je v Sloveniji vložil prošnjo zato, da se zaščiti. Če tožniku toženka gibanja ne bo omejila, ne bo mogla z njim izvesti osebnega razgovora, ki ga je razpisala za 17. 8. 2020. Brez osebnega razgovora odločitve namreč ni mogoče sprejeti, razen v zakonsko določenih izjemah (38. člen ZMZ-1), ki pa v tem primeru (kar natančno opredeli) niso podane. Tožnik je svojo prošnjo vložil zaradi ekonomskih razlogov, vendar ga je treba o njih izprašati (tretja alineja drugega odstavka 46. člena ZMZ-1). S tožnikom je treba tudi razčistiti okoliščine glede njegovih osebnih dokumentov. Če tožnik ne bo dostavil nobenega ustreznega dokumenta, bo morala toženka preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi preverjati, ali tožnik res prihaja iz Maroka. Ugotovitev izvorne države je v postopku priznanja mednarodne zaščite odločilno dejstvo. Sklicevala se je že na sodbo Sodišča EU C-18/16. 3. Toženka je v nadaljevanju obrazložitve še podala oceno o primernosti izrečenega ukrepa. Po njenem mnenju milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - ne bi bil primeren, glede na očitno izkazano begosumnost tožnika (njegova dejanja kažejo na očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite) in ob upoštevanju razmer, ki se nanašajo na varovanje v azilnem domu (ki jih obširno opiše), še zlasti glede na izkazano neučinkovitost pridržanja na območju azilnega doma.

4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da iz sklepa ni razvidno dolžnostno ravnanje toženke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na obširna pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. Tožniku je bilo v postopku omogočeno, da predloži kakšen osebni dokument, vendar iz postopka ni razbrati načina, kako bi tožnik lahko sam priskrbel določen lasten dokument npr. osebno izkaznico ali vozniško dovoljenje iz Maroka ali potni list od prijatelja v Turčiji, če je to sploh mogoče, še manj pa, kako naj bi to naredila toženka. Razlogi so v tem delu bistveno pomanjkljivi, zato se sklepa ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti podani vsi trije pogoji. Treba je navesti konkretna dejstva, podana mora biti vzročna posledičnost s pridržanjem in še dodatni pogoj, utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. V ZMZ-1 niso podani kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je nevarnost pobega podana, saj je definicija iz 31. točke 2. člena ZMZ-1 preohlapna, saj niso navedene konkretne okoliščine. Tako tudi stališče v sodbah, X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019. Po sodbi Sodišča EU C-18/16 pa mora nacionalni organ v vsakem primeru posebej preveriti, ali so ukrepi pridržanja sorazmerni z namenom, kot tudi, da je ukrep pridržanja le skrajno sredstvo. Toženka sorazmernosti ni v ničemer obrazložila, sklicevala se je le na opravo osebnega razgovora, ni pa navedla datuma njegovega osebnega razgovora. Iz prej citirane sodbe tudi izhaja, da je možno ukrep pridržanja izreči le za čim krajši čas. Če je toženka vezala ukrep pridržanja na osebni razgovor, bi morala v izreku sklepa navesti vsaj datum osebnega razgovora, ki je predviden 17. 8. 2020 in ne do 17. 10. 2020, z možnostjo podaljšanja. Tudi obrazložitev toženke glede izvedbe ukrepa na območje in prostore CT ni zadostna. Toženka v ničemer ne garantira, da bo postopek mednarodne zaščite res zaključen pred časovnim okvirjem omejevalnih ukrepov. Če bo tožnik zapustil območje RS, so predvideni drugi ''ustavitveni'' ukrepi postopka mednarodne zaščite, prav tako lahko tožnik izjavi, da ne želi biti več prosilec za mednarodno zaščito. S tovrstnimi ukrepi toženka prisiljuje tožnika do zaključka postopka in se postavlja v vlogo njegovega pooblaščenca in ne nasprotne stranke. Zaprtje tožnika v CT pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v človekovo osnovno pravico, zaradi česar mora biti ukrep obrazložen. Ukrep tudi ni nujen in sorazmeren, niso izpolnjeni pogoji za pridržanje.

5. Tožnik je sodišču predlagal še izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tako, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu te tožbe (točno: sodbe - op. sod.) prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v CT. Tožniku bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v CT počuti izredno slabo. Dneve brez svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (sodba in sklep, I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, sklep Ustavnega sodišča, št. Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Dodaten argument pa je tudi dejstvo, da mora Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člen Procesne direktive). Tožnik je predlagal, da sodišče vpogleda v celotni spis, zasliši tožnika in razsodi tako, da tožbi ugodi, sklep odpravi in začasni odredbi ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v CT do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

6. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in v grobem ponovila razloge sklepa. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

7. Sodišče je dne 27. 7. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik po vročitvi odgovora na tožbo prerekal navedbe toženke iz odgovora na tožbo in vztrajal pri svojih navedbah, dodal je še, da tudi iz odgovora na tožbo še ni jasno, kako bo toženka preverila tožnikovo istovetnost. Sodišče je tožnika na naroku zaslišalo glede okoliščin v zvezi z njegovo podajo prošnje za mednarodno zaščito in glede okoliščin, ki so privedle do izreka ukrepa, ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

11. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

12. Po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 13. Sodišče presoja zakonitost izrečenega ukrepa, s poudarkom na tožbenih ugovorih ter, ali so bili (in ali še vedno so) izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep.

14. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je toženka obravnavala okoliščine za pridržanje in ravnala pravilno, ko je tožnika pred izrekom ukrepa zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi pridržanje lahko ocenila z vidika nujnosti in sorazmernosti. Kot izhaja iz zaslišanja, izvedenega 17. 7. 2020 v zvezi z ustno naznanitvijo izreka ukrepa omejitve gibanja, je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in je dobil tudi možnost, da se glede tega izjavi. Vprašan je tudi bil, ali razume, zakaj mu je omejeno gibanje na območje CT, čemur je tožnik pritrdil. 15. V zvezi z razlogom za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se je toženka oprla na več okoliščin. Prvič, da tožnik v postopku in vse do izdaje sklepa toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Po 97. členu ZTuj-2 (na katerega uporabo smiselno napotuje drugi odstavek 34. člena ZMZ-1) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Drugič, da je v postopku večkrat dejal, da lahko pridobi drug osebni dokument (rojstni list ali vozniško dovoljenje oziroma osebno izkaznico), pa tega še ni storil, kljub temu, da ima v Maroku družino (očeta, mamo, sestro, dva brata). Tretjič, da je na policijski postaji dejal, da je potni list izgubil v Turčiji, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, da ima potni list v Turčiji pri neki osebi, ki bi mu ga vrnila le, če ji za to plača, ob ustni naznanitvi izreka ukrepa omejitve gibanja pa, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, da mu ga med potjo ne bi kdo uničil. Vse navedeno po presoji toženke poraja dvom v tožnikovo identiteto, še zlasti glede na neskladnost izjav o lokaciji in vrsti osebnih dokumentov. Pred sodiščem je tožnik v zvezi s tem izjavil, da vse prej povedano drži in sicer, da gre za isto osebo, ki je na začetku zahtevala denar, nato pa z njo ni več komuniciral devet mesecev, kot tudi, da mu starši, kljub njegovi prošnji, da mu dostavijo rojstni ali ali vozniško dovoljenje, teh dokumentov niso poslali. Sodišče povedanemu (zlasti ob upoštevanju prej podanih izjav tožnika na policiji oziroma v postopku pred toženko) ne more slediti. Tožnikove izjave so namreč že v osnovi tako neskladne (izgubiti potni list je namreč nekaj povsem drugega kot imeti potni list v hrambi pri ''prijatelju'', ki hoče zanj denar), da izjava pred sodiščem, s katero naj bi bila ta neskladnost vseh izjav, danih v postopku pred toženko, pojasnjena, ne prepriča. Tožnik je na zaslišanju še izjavil, da bo zaprosil starše v Maroku, da mu pošljejo osebno izkaznico, kar bi po prepričanju sodišča, glede na to, da ima telefon (kot izhaja iz izjave pred sodiščem), lahko že storil ter starše poklical in bi bila njegova istovetnost lahko že ugotovljena (vsaj brez očitnega dvoma). Ob tem, da pa je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito že podal in bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki jim ima v postopku (5. člen ZMZ-1), torej tudi s tem, da mora izkazati vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, pri čemer je ugotovitev istovetnosti pomemben element pri utemeljevanju prošnje (21. do 23. člen ZMZ-1), pa tudi sodišče glede na vse zgoraj povedano sprejema zaključek toženke, da je (še vedno - op. sod.) podan očiten dvom v istovetnost tožnika. To še toliko bolj velja glede na razloge, zaradi katerih je tožnik zapustil Maroko (tožnik za odhod iz izvorne države krivi slabo ekonomsko situacijo in željo po pomoči staršem), upoštevajoč pri tem pogoje za pridobitev statusa begunca in subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1). Tožnik ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno dolžnostno ravnanje toženke, saj da ta ni pojasnila, na kakšen način namerava preveriti tožnikovo istovetnost, kot tudi, da je bilo tožniku sicer omogočeno, da predloži kakšen osebni dokument, vendar ni mogoče razbrati, kako naj bi si tožnik kakšen osebni dokument sam priskrbel. Sodišče se strinja s tožnikom, da je obrazložitev toženke v tem delu precej skopa, vendar pa ne do take mere pomanjkljiva, da bi bilo treba zato sklep odpraviti. Iz že zgoraj povedanih razlogov je namreč razvidno, da bo (lahko) toženka tožnikovo istovetnost (najprej) preverila, ko bo tožnik pridobil kakšen dokument, za kar se je tožnik tudi sam zavezal, da ga bo (nazadnje na naroku pri sodišču - op. sod.), glede na današnje stanje tehnike, tj. telekomunikacijskih sredstev ter ob dejstvu, da ima tožnik telefon, pa to po oceni sodišča to ne bi smela biti težava, saj lahko tožnikova družina pošlje iz Maroka tožniku dokument npr. po pošti, po elektronski pošti ali socialnih omrežjih oziroma drugih sredstev tehnologije, ki omogočajo tako pošiljanje. Če pa tožnik dokumenta ne bo priskrbel, bo toženka njegovo istovetnost poskušala preveriti s poglobljenimi vprašanji o izvorni državi tožnika, upoštevajoč pri tem 119. člen ZMZ-1. 119. člen ZMZ-1 sicer določa varstvo osebnih podatkov prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito pred organi njegove izvorne države, zato sklicevanje toženke na to določbo v tem pogledu ni točno, je pa (med drugim) način zbiranja osebnih podatkov prosilca za mednarodno zaščito predpisan v 118. členu ZMZ-1, ki ga mora toženka tudi upoštevati.

16. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je toženka svojo oceno (smiselno) oprla tudi na vprašanje izpolnitve sodelovalne dolžnosti tožnika pri ugotavljanju njegove identitete (sodelovalno dolžnost prosilcem v teh postopkih nalaga že 21. člen ZMZ-1, tako stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, npr. C-146/14 Mahdi), kar je smela. Tudi po presoji sodišča tožnik te obveznosti v zvezi z ugotavljanjem obstoja njegove identitete (dosedaj) še ni izpolnil (v postopku pred toženko je izjavil, da bo pridobil rojstni list ali vozniško dovoljenje), ima pa možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti (kot že povedano, je pred sodiščem izjavil, da bo poklical svoje starše, da mu pošljejo osebno izkaznico) in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kak drug dokaz, da nima namena zapustiti Slovenije do konca azilnega postopka, s čimer lahko prispeva k morebitni odpravi izrečenega ukrepa.

17. Zgoraj opisan dejanski in materialnopravni zaključek bi v tem primeru po presoji sodišča že zadoščal za izrek spornega ukrepa po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ob upoštevanju drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. 18. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 se lahko namreč prosilcu (ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez brez spremstva), če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

19. Iz podatkov spisa in izpodbijanega sklepa (in kar je potrjeno tudi z izjavami tožnika na naroku) namreč izhaja, da je tožnik azilni dom (kjer je bil nameščen po podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 10. 7. 2020) dne 16. 7. 2020 le-tega samovoljno zapustil in odšel z avtobusom v Novo Gorico, šel peš v Gorico v Italiji ter bil naslednji dan, tj. 17. 7. 2020, vrnjen v Slovenijo s strani italijanskih varnostnih organov. Tožnik je v postopku pred toženko izjavil, da je odšel v Italijo na obisk k sorodnikom (bratrancu, ki je v Italiji), nato pa, da je odšel, da bi si poiskal delo v Italiji, na naroku pred sodiščem pa v določenem oziru drugače in sicer, da je odšel skupaj v prijateljema, ki sta tudi v CT Postojna, do Nove Gorice, da bi praznovali, ker je bil praznik, nato pa v Italijo, kjer naj bi delal in se vrnil nazaj. Sodišče zato ne sledi tožnikovim izjavam o razlogih zapustitve azilnega doma, saj so si nasprotujoče in posledično neprepričljive. To še toliko bolj, ker je bil tožnik seznanjen (kar ni sporno), da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka, kot tudi, da se mora vrniti nazaj v azilni dom isti dan.

20. Ker je tožnik (kot prosilec za mednarodno zaščito) samovoljno zapustil azilni dom (kjer se je moral zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito in poteka tega postopka obvezno zadrževati), kot pa je sodišče presodilo, je pogoj po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izkazan, je zato podlaga za izrek spornega ukrepa po drugem odstavku istega člena po oceni sodišča podana.

21. Kot pa še izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka pogoj za odrejen ukrep omejitve gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obravnavala skupaj še s presojo podanosti pogojev po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj so po njenem mnenju v tem primeru za to okoliščine podane. Sodišče bo zato v nadaljevanju opravilo še presojo zakonitosti izrečenega ukrepa v tem pogledu.

22. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tako presojo potrdilo tudi že naslovno sodišče v zadevi, I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020 (in nato še npr. v I U 826/2020 in drugih). Sodišče se je v sodbi I U 636/2020 sklicevalo na več judikatov Sodišča EU (npr. že citirana sodba C-146/14, nato tudi C-18/16, C-601/15) in kot zaključno izpostavilo, da dvom v identiteto tožnika postane očiten, ko se ta razlog poveže z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta določba ima namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Recepcijske direktive II: /_ _ / da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, ''zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil''. Slovenski zakonodajalec je torej pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''. Iz sodne prakse Sodišča EU nadalje izhaja, da so razlogi za pridržanje, opredeljeni v Recepcijski direktivi II, izčrpno našteti (C-18/16). To pa pomeni, da zakonodajalec držav članic EU teh razlogov ne sme predrugačiti, kot tudi ne določiti dodatno še kakšnega drugega razloga, določeni pa morajo biti - kot že navedeno - v nacionalni zakonodaji.

23. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da za izrek gibanja po citirani alineji ni zakonske podlage zaradi izostanka ustrezne opredelitve pojma nevarnost pobega v slovenski nacionalni zakonodaji. Sodišče (nasprotno od stališča iz sodb, I U 683/2020 in I U 700/2020, idr.) sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Tako tudi že sodišče v sodbah, I U 695/2020, I U 757/2020, I U 771/2020, I U 826/2020, idr. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati1. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

24. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Dublinski uredbi III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019 (oziroma v podobni zadevi X Ips 11/2019), ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Dublinske uredbe III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

25. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca, torej na tožnika v obravnavani zadevi.

26. Sodišče sodi, da je toženka v tem primeru navedla zadostne razloge za izrek ukrepa pridržanja glede na njegov namen (tudi) na tej podlagi. Drži, da gre za skrajno sredstvo, vendar - kot zgoraj povedano - se je ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma izkazal za neučinkovitega.

27. Nesporno namreč je, da je tožnik, kljub dejstvu, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, azilni dom samovoljno zapustil, in bil vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov v Slovenijo. V izogib ponavljanju se sodišče glede podanosti tega pogoja strinja z razlogi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), katerim sodišče sledi tudi po zaslišanju tožnika na naroku. Kot že poudarjeno, tožnikova zapustitev azilnega doma, kljub nesporno podanemu opozorilu na posledice v primeru samovoljne zapustitve, in tožnikovi izrecni izjavi, da bo počakal na konec azilnega postopka v Sloveniji (ki jo je ponovil tudi pred sodiščem) nedvomno kaže, da je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Razlogi, ki jih tožnik navaja za odhod v Italijo (obisk bratranca oziroma praznovanje s prijatelji in in/ali iskanje dela), namreč tega zaključka ne omajajo. Očitno begosumnost pa tudi po oceni sodišča potrjuje še dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, pri čemer sicer zgolj na tej podlagi ni mogoče sklepati na nevarnost pobega, vendar pa tožnik v zvezi s tem ni podal nobenih prepričljivih razlogov, saj je navedel le, da ni imel želje, da bi zaprosil za azil v Grčiji oziroma na Hrvaškem, da pa je njegova ciljna država bila Ljubljana. V zadostni meri je tudi obrazloženo, katera dejstva mora toženka ugotoviti za odločanje o vloženi prošnji za mednarodno zaščito, ter zakaj, pri čemer se opre tudi na določbe ZMZ-1. 28. Tožnik tudi ugovarja, da je treba pridržanje omejiti na najkrajši možni čas (kot izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-18/16), kar pa iz izreka sklepa ne izhaja, še zlasti pa ni naveden datum oprave osebnega razgovora (tj. 17. 8. 2020), kar je po mnenju tožnika skrajna časovna omejitev za trajanje ukrepa.

29. Po petem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka tega člena, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka tega člena (za kar v tem primeru ne gre), traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece; če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepa iz prvega in drugega odstavka tega člena se odpravita po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali.

30. Kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, je ukrep časovno omejen v skladu s citirano določbo petega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej je toženka trajanje ukrepa določila, kot ji to omogoča zakon. Sodišče se zato ne strinja, da bi bilo možno ukrep izreči najdlje do oprave osebnega razgovora, ki je predviden za 17. 8. 2020, saj lahko razlogi za izrek ukrepa prenehajo že prej, torej že pred opravo osebnega razgovora (kot že navedeno lahko tožnik priskrbi osebni dokument, s katerim izkaže svojo istovetnost, sodeluje s toženko v postopku, ipd), lahko pa so tudi še po 17. 8. 2020 podani razlogi, ki bodo terjali nadaljevanje izvrševanja izrečenega ukrepa. Nedvomno pa mora toženka prenehati izvajati ukrep po štirih mesecih od njegovega izreka.

31. Toženka je po oceni sodišča tudi v zadostni meri obrazložila izrek ukrepa v CT, pri čemer pa za njegov izrek zakon od toženke ne zahteva končanja postopka mednarodne zaščite v času trajanja ukrepa. Kot že rečeno, je podlaga za izrek spornega ukrepa določena v 84. členu ZMZ-1, po tej določbi pa so pogoji v tem primeru izpolnjeni. Če bo tožnik zapustil območje Republike Slovenije ali umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, bodo nastopile zakonske posledice za tovrstno ravnanje tožnika. Zato tudi ne drži, da toženka s tem prisiljuje tožnika do zaključka postopka mednarodne zaščite, saj tožnik s svojim zahtevkom (še vedno) prosto razpolaga. Postopek po ZMZ-1 je namreč predlagalni postopek (125. v zvezi s 127. in 128. členom Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), torej lahko tožnik svojo prošnjo kadarkoli umakne, v posledici pa bo (med drugim) izrečen ukrep odpravljen (če ne bo prenehala njegova veljavnost že prej zaradi drugih, v zakonu opredeljenih razlogov). Zato tudi ni možno slediti tožbenemu ugovoru, da se toženka s tem postavlja v vlogo tožnikovega pooblaščenca in ne v vlogo nasprotne stranke.

32. Sodišče zato sodi, da je toženka zadostno obrazložila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa glede na podanost pogojev za njegov izrek. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih.

33. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1. S tem je toženka tudi obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa glede na citirane določbe ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju razloga iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, tudi sodišče ocenjuje, da ni pričakovati, da bi tožnik počakal na zaključek azilnega postopka v Sloveniji. Zato je šteti izrečeni ukrep (četudi gre glede na sodno prakso ESČP za odvzem osebne svobode) za legitimen in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8 (4) Recepcijske direktive II (in zgoraj našteti), bi bil neučinkovit. Namestitev v azilnem domu ne bi bila mogoča, ker pobeg ne bi bil onemogočen. Izrečeni ukrep pa je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive II (ta dopušča celo namestitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje).

34. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

35. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

36. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 torej izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom že tudi pravnomočno odločeno o tožbi. To pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa in je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči (smiselno 6. točka prvega odstavka 36. člen ZUS-1).

1 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve