Jedro

Če ni že v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je zahtevala odložitev izvršitve odločbe Javne Agencije ... z dne 1.2.2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za zdravje RS z dne 19.7.2007 do pravnomočnosti odločitve o upravnem sporu. Z navedeno odločbo Agencije, proti kateri je tožeča stranka sprožila upravni spor, je bilo tožeči stranki odvzeto dovoljenje za promet z dne 14.2.2001 za zdravilo A.ilmsko obložene tablete 75 mg. Ugotovljeno je bilo, da je zdravilo v prometu v nasprotju z zakonom in predpisi Evropske unije.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode tožeči stranki, ni izpolnjen. Škoda ni opredeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve določb postopka v upravnem sporu. Trdi, da je izkazala težko popravljivo škodo. Izkazala je, da promet z navedenim zdravilom znaša okoli 850.000,00 EUR letno. Predlagala je tudi zaslišanje direktorja prodaje. Niso realni izgledi, da bo dejansko dobila povrnjeno nastalo škodo tudi, če bo izpodbijana odločba odpravljena. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in ni konkretno utemeljilo razlogov za svojo odločitev. Ni se opredelilo do javne koristi. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in samo odloči ter ugodi zahtevi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu sodišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da poteka zaradi dovoljenja za sporno zdravilo pred Komisijo Evropskih skupnosti postopek zaradi kršitve prava ES. Ugotovljena kršitev bi Sloveniji pustila posledice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Začasno odredbo je možno izdati v dveh oblikah.

V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala začasno odredbo po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ta določa, da sodišče na zahtevo tožnika vloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi javno korist ter koristi nasprotnih strank. Samo, če so ti pogoji izpolnjeni sodišče odloži izvršitev sporne odločbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča že prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v konkretnem sporu ni izkazan. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni določno opredelila težko popravljive škode, ki naj bi ji bila prizadejana z izvršitvijo izpodbijanega akta. Le z navedbo o izgubljenem dobičku, brez določne opredelitve višine le tega, le z navedbo približnega zneska "nekaj 100.000,00 EUR", tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je izkazana težko popravljiva škoda. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozarja, da je sama tožeča stranka opredelila vrednost spora v višini 20.000,00 EUR, kot izhaja to iz popravka tožbe z dne 26.11.2007. Pavšalna trditev, da tožeča stranka ne bo mogla dokazati odškodninske odgovornosti v primeru naknadno ugotovljenega nezakonitega odvzema dovoljenja za promet z zdravilom, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča (še) ne pomeni verjetne izkazanosti težko popravljive škode. Konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo ogroženo poslovanje tožeče stranke do takšne mere, kar bi dejansko lahko predstavljalo škodo v smislu navedene določbe ZUS-1, tožeča stranka (dokazno breme pa je na njej), v zahtevi ni podrobneje navedla in opisala in tudi ne predložila o navedenem nobenih dokazil. Zato istih okoliščin ni niti izkazala, morala pa bi jih že v sami zahtevi, saj zaradi kratkega instrukcijskega roka, določenega v 5. odstavku 32. člena ZUS-1, sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi ne izvaja dokazov. Tako že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato ugotavljanje drugega pogoja - prizadetosti javne koristi - niti ni bilo potrebno.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo materialno pravo pravilno uporabljano. Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene navedbe in to pravilno, zato tudi ni kršilo postopek v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.